Julija beremo
Elizabeth Haynes – V najtemnejšem kotu
Govori o fizičnem in psihičnem nasilju moškega nad svojo partnerico in posledicah te zlorabe.
Knjiga, ki me je šokirala z vsebino. Še nekaj dni po tem, ko sem jo prebrala, sem imela zoprn občutek in me je imelo, da bi še enkrat preverila, če so vhodna vrata zaklenjena.
Eleanor Oliphant je povsem v redu: Gail Honeyman
Dobra. Glavna junakinja je na začetku samo malo čudna, potem pa iz strani v stran spoznavamo, kaj je razlog temu. Je človek rutine, vsak dan ob istem času hodi v službo, po isti poti, pri hrani pozna samo nekaj variant, ne komunicira z okolico, vsak konec tedna se ga naliva z vodko, potem pa s sodelavcem slučajno na cesti pomagata starejšemu možaku, ki mu postane slabe – tu pa se njeno življenje prične zapletati in seveda se tudi odplete. Mogoče je konec malo predvidljiv, ampak vseeno, priporočam.
Lutka iz cunj, Cole Daniell – triler, kjer nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Policaji najdejo truplo, sestavljeno iz šestih različnih ljudi in seznam ljudi, ki bodo še umrli. Najprej so povsem nepovezani, potem pa se okriva povezava med njimi, primer rešujeta detektiv Wolf in partnerica (pa seveda ostali kolegi). Konec je zame osebno presenetljiv in nič kaj tipičen. Za ljubitelje definitivno!
Sedem grobov: Komisar Dupin razreši peti primer, Bannalec Jean-Luck – Dupin rešuje primere po tekočem traku, čeprav ne gre ravno po tekočem traku:). Velja enako, kot zgoraj.
Dekle pod ledom: Bryndza, Robert – nov avtor na našem trgu. Detektivka Erika raziskuje umor mladenke in ugledne in bogate družine, ki jo seveda pripelja do podobnih umorov v preteklosti. Tudi ona ima določene težave (to je očitno sedaj in, da imajo vsi neke težke travme), umor seveda razreši (suprise). Ni slaba.
Moja družina in druge živali: Durrell, Gerald – tole je pa posladek, biografski roman, na katerega sem naletela zahvaljujoč otroku:). Gerald odrašča v zelo zanimivi družini, dobesedno. Otroci (poleg Geralda še dva brata in sestra, vsi kar precej starejši od njega) so bili rojeni in so odraščali v Indiji. Ko oče zelo na hitro umre, se vrnejo v Anglijo, kjer pa jih neprijazno vreme prepriča (no pravzaprav najstarejši sin da pobudo), da se preselijo v Grčijo, na otrok Krf, kjer ostanejo pet let. Samo primer: sin povabi prijatelje na obisk, ker ugotovijo, da bo hiša za vse premajhna, se preselijo v večjo – kar tako, mimogrede. Gerald je seveda strašen ljubitelj narave, predvsem vsem možnih živali, ki jih veselo nosi domov, kar seveda prinaša številne zaplete – vse pa spremljajo krasni opisi narave in seveda še bolj krasni, posebni, zanimivi odzivi ostalih članov družine. Ja, družini je oče zapustil veliko denarja, vendar ga je mama s takim načinom zelo uspšeno zapravljala.). Biser!
Malo mešano “plažno” branje na dopustu:
Agatha Christie. Zakaj ne Evans?
A. Christie imam rada, čeprav mi tale knjiga ni bila najbolj po godu. Tokrat primer umora rešujeta vikarjev sin in njegova prijateljica in visoke družbe. Malo preveč naivno, sicer pa dobro branje kot vedno.
Samuel Bjørk: Angelsko hladna
Norveški triler, kjer inšpektor H. Munch s sodelavko M. Krüger (še enak, ki ime težave) rešuje umore šestletnih deklic. Dobro se bere, čeprav je nekaj lukenj, ki ostanejo nepojasnjene. Prva knjiga iz serije. Bi prebrala še kakšno.
David Nicholls: En dan
Zgodba o prijateljstvu/ljubezni ženske in moškega, ki se prvič srečata po diplomi in ostaneta v vezi vsa nadaljnja leta. Zgodba se odvija na isti dan vsako leto.
Prijetno branje, konec malo presenetljiv.
Nicholas Barreau: Skrivne sestavine ljubezni
Luštno. Lahkotno. Zgodba se začne, ko mlada lastnica restavracije v Parizu po naključju naleti na knjigo, ki opisuje prav njeno restavracijo in njo. Tako se ji zdi. In seveda želi priti v stik s pisateljem, kjer pa se zgodba zaplete.
Idealna knjiga za branje na plaži.
Lucinda Riley: Dekle na pečini
Po izgubi otroka se Granda Ryan vrne iz Amerike domov na Irsko, kjer pa se zaplete v skrivnostno zgodbo, ki povezuje 2 družini še iz daljne preteklosti. Nič presenetljivega, a bere se tekoče in je kot prejšnja lahkotno poletno branje.
Peter Nichols: Pečine
Naj bi bila romantična zgodba , ki jo poganja 60 let stara skrivnost, a je bilo meni dolgčas. Skrivnost se izkaže za nekaj banalnega (zeehhh…), sedanjost pa je tudi brez nekih pravih dogodkov. Razen začetka. Dolgčas, skratka.
Madeline Sheehan: Neizpodbitno
Ljubezenska zgodba med 2 članoma rivalskih motorističnih skupin. Začetek obeta, potem pa je tako plehko. Brez strasti, od katere bi taka zgodba morala prekipevati. Uboren jezik. Škoda časa.
Če začnem s povzetkom s konca komentarja: knjiga Angelsko hladna je samo še en dokaz, kakšen kralj dejansko je Jo Nesbø!
Angelsko hladna. Sama fabula je verjetno povsem korektna (‘verjetno’, ker nisem kritik), kot nalašč za ljubitelje napetih scenarijev, a to je tudi vse! Razen tega pa predvidljiv zaplet, cenen finale in pa predvsem suhopaaaarno podajanje! Ne opisi! Opisi in liki so nedvomno dodelani, a govorim o tistem presežku, ki povzroči, da je že sámo branje – ne da bi se karkoli pomembnega dogajalo – bralcu v užitek in zabavo. Seveda govorim o duhovitosti, satiri, razmišljanju, sarkazmu in drugem Joa Nesba. Žal. Tu ne pomagajo pesniški medklici v poševnem tisku (pridi, Mia, pridi), to pač enostavno ni dovolj. To ni to. Le koga je avtor s tem nameraval preslepiti in se postaviti ob bok JN?
Nočem spremeniti tega komentarja v razpravo o Nesbu, a žal nas je le-ta s svojimi mojstrovinami razvadil do te mere, vsaj mene, da zdaj vsak izdelek tega žanra, sploh skandinavski, primerjam z njim.
Pa če nadaljujem s primerjavo, zakaj, za vraga, se vsako poglavje začne z imenom in priimkom?? Oziroma SKORAJ vsako. Kar je še slabše. Če bi vsaj bilo VSAKO! Takrat bi se zdelo, kot da je to namerno in neke vrste hec, ‘private joke’, karkoli, ok, v redu. Tako pa samo kaže na očitno pomanjkanje kinematografske percepcije lastne zgodbe, če ne celo na malomarno zanemarjanje te plati; tega ne morem vedeti.
Spomnimo se, da se pri JN vsaka scena začne z drugačnim ‘kadrom’ – enkrat je ‘total’, drugič spet detajl, ali pa perspektiva nadzorne kamere, ali podgane v truplu in tako naprej, možnosti so neizčrpne, in v polni meri jih mojstrsko izkorišča. Kdor bo ugovarjal, da to ni pomembno, verjetno ni še nikoli gledal nobenega filma. Tam se tega dosledno držijo. Pa saj to ni film, kajne? Ni. Pisana beseda je, ki ima še večjo moč opisovanja, kot kamera. Zato jo je avtor dolžan izkoristiti (če zna in če se mu ljubi), da bralcu karseda prepričljivo pričara sceno dogajanja, še posebej v trilerjih.
Finale! Posladek na koncu obeda. Že med glavno jedjo imamo v mislih “le kakšna dobrota bo za sladico?”. Pisatelji in scenaristi imajo spričo neštetih spisanih in posnetih zgodb očitno težave s kvalitetnim finalom – originalno, presenetljivo, realno (ne za lase privlečeno), skratka tako, da sam pri sebi pomisliš ‘u, mater …’. JN dokazuje, da je to kljub poplavi zgodb še vedno mogoče. Samo pomislim na finale Policije, in me spet prevzame njegova genialnost. Pa tudi pri drugih njegovih knjigah je podobno. Kaj pa imamo tu? V pričakovanju sladice smo dobili – piškot. Iz trgovine.
Ne, Samuel (ali kdorkoli že si), tako poceni, brez truda ali domišljije (ali obojega) se pač ne boš postavil ob bok Nesbu, Larssonu ali Mankllu, vsaj pri meni ne. Pa ne verjamem, da ne bi bil sposoben. Povsem mogoče, da bi! Kar mi je samo še en indic, da gre samo za zaslužkarsko štanco. Ne, hvala. In – ker nisem pisatelj – se lahko zdaj malo ponavljam:
knjiga Angelsko hladna je samo še en dokaz, kakšen kralj dejansko je Jo Nesbø!