Naslovnica Forum Starševski čvek Julija ni šla na pogreb svojega partnerja

Julija ni šla na pogreb svojega partnerja

http://www.tocnoto.si/vroce-julija-kramar-od-partnerja-se-ni-poslovila-na-pogrebu

Ne razumem, zakaj ni tako uredila, da bi pogreb prestavila na poznejši datum…..

Moja teta ni ikoli stopila na grob svojega mrtvega najstnika. Noben od nas je ni niti enkrat vprašal zakaj ne gre, ker premoremo toliko zdrave pameti, da vemo, da se nas to čisto popolnoma nič ne tiče. Pa tudi v črnem ni nikoli. To je njena odločitev. Ne vem kaj tebe briga kako drugi žalujejo.

napovedujem 1400 +- 50 klikov

Poznam gospo, ki v petih letih po smrti otroka ni šla niti enkrat na njegov grob, na pogreb pa je šla samo zaradi vaških opravljivk. Koliko ona v srcu trpi še danes, ni za povedat. Ampak po tvoje ji dol maha, ker ne hodi na grob.

LOL, ni bil moj namen dobit klike :-S…

A sem bila malo presenečena nad njeno odločitvijo, ker sama bi se gotovo udeležila pogreba ljubljene osebe. Ker v sebi čutim, da se moram. Bi pač datum pogreba prestavila za dva dni.

nam ni treba nič razumeti. to je samo med Julijo in njenim partnerjem.

Jaz mislim, da je žalovanje in način žalovanja tako osebna stvar, da nima nihče ampak res nihče pravice niti komentirati odločitve drugih.
Jaz imam prijateljico, ki ni nikoli stopila na grob svoje deklice. Tudi na pogrebu ni bila. Enostavno tega takrat ni zmogla, da bi ljudje upoštevali intimo pa tudi ni za pričakovat. Ker jo zelo dobro poznam vem kako hudo ji je bilo takrat in kako hudo ji je še danes po 20 letih. So se pa našle hijene, ki so seveda bile izredno pametne in niso izpustile priložnosti za pluvanje.

Če je meni kaj kruto je to izrekanje sožalja v mrliški vežici. Koristi samo temu, da se utišajo vaške hijene kot si recimo ti v tem trenutku.

glede na to, da je bil pogreb v tujini, dvomim, da je ona imela sploh kako besedo pri tme.

Brigaj se zase ljudi pa pusti pri miru!

No, vsak po svoje predela žalost. Meni se je že to zdelo čudno, kako nasmejana je bila. Vsaka ji čast, da je lahko to na nek način odmislila. In zdaj, ko to berem imam občutek, da njej je bila samo ona pomembna, pač partner je umiral in ona je šla čez to pred finalom. Večina vas občuduje Julijin glas (tudi jaz), vendar kot oseba pa ni vsaj zame kaj dosti vredna.

Jaz bi pa samo prosila, da takih odločitev ne sodijo taki ljudje, ki se jim kaj takega še ni zgodilo.
Verjemite, ko samo razmišljaš, kaj bi ti, če bi…….je vse zelo drugače, kot pa tisti trenutek, ko se zgodi…..

Hvala pa vsem, ki ste “povedale”, da poznate ljudi, ki ne hodijo na grob svojih dragih. Boj med tem, da bi človek MORAL iti in med tem, da NE MORE, ker to tako prevoč boli, je namreč vsakodnevni in ga posameznik premaguje na sebi lasten način, tak, da lahko še naprej kolikor toliko normalno živi. Bolečina in izguba sta pa večni!

Hvala vsem, ki takih, ki ne obiskujemo grobove svojih najdražjih, ne obtožujete.
Pišem iz lastnih izkušenj in vam za konec želim sporočiti samo še to:
Moje prepričanje je, da tisti košček parcele in tista posoda (ki je ali pa ni polna, zagotovo pa to niso “posmrtni postanki” samo moje ljubljene osebe; ali kdo ima točen podatek kako delo poteka v krematoriju?, to bi rada vedela….), vzbuja samo grozljive spomine na čas pogreba!!! Veliko lepše mi je, če sedem doma v dnevni sobi na kavč, vzamem sliko, kdaj prižgem tudi kakšno lično svečko in se prepustim mislim, kako je bilo, ko smo na tem istem kavču sedeli še skupaj…..

Si res želiš vedeti kako to poteka? Če si prepričana mi piši na ZS in ti razložim iz prve roke, ne mislim pa pisati o tem javno.

Bravo!

Če si v srcu s tistim, ki si ga izgubil, si mu najbližje. In majhna lična svečka v dnevni sobi pomeni več kot tiste grde in srhljive na pokopališču. Pa dnevna soba je kraj, kjer ste nekoč bili skupaj, vaš prostor, pokopališče je nek tuj kraj, ne vaš.

Bravo!

Če si v srcu s tistim, ki si ga izgubil, si mu najbližje. In majhna lična svečka v dnevni sobi pomeni več kot tiste grde in srhljive na pokopališču. Pa dnevna soba je kraj, kjer ste nekoč bili skupaj, vaš prostor, pokopališče je nek tuj kraj, ne vaš.[/quote]
Se pravi, da smo tisti, ki smo šli na pogreb za svojim dragim, v resnici čudni?
In potem vi nam o “obsojanju”? Jaz nikogar ne obsojam, ampak prosim, da tudi vi spoštujeje mene.

Bravo!

Če si v srcu s tistim, ki si ga izgubil, si mu najbližje. In majhna lična svečka v dnevni sobi pomeni več kot tiste grde in srhljive na pokopališču. Pa dnevna soba je kraj, kjer ste nekoč bili skupaj, vaš prostor, pokopališče je nek tuj kraj, ne vaš.[/quote]
Se pravi, da smo tisti, ki smo šli na pogreb za svojim dragim, v resnici čudni?
In potem vi nam o “obsojanju”? Jaz nikogar ne obsojam, ampak prosim, da tudi vi spoštujeje mene.[/quote]

Glej, jaz ne govorim o pogrebu. Sem na pogrebu bila tudi sama. Pa bi mi bilo vseeno, če ne bi šla. Pravzaprav sem prvi trenutek res rekla, da ne bom šla, pa so me potem prepričali, da je to samo enkrat in da kasneje tega ne bom mogla “nadomestiti”, če ne bom šla in če bi mi kdaj bilo žal…. Vsekakor pa Julije tudi ne obsojam, če ni šla. To je stvar posameznika in z bolečino, ki jo doživimo z izgubo ljubljenega, se spopade vsak sam. Jaz sem samo prepričana, da se spopadamo na različne načine. In to take, kot ustreza posamezniku, da lahko do konca življenja živi s tem “bremenom”, ki je težak.
In nihče ni obsojanja vreden!!! Pa naj bo to tisti, ki je vsak dan ure in ure na pokopališču (ja, poznam take, ki so si ob grobu postavili klopco, da lahko ogromno časa preživijo tam) ali pa tisti, ki nikoli več ne gre na grob.
Jaz pač ne hodim, iz razloga, ki sem ga opisala zgoraj. Če pa bom kdaj začutila, da si pa želim it, bom pa šla. Nihče me pa nima pravice sodit. Najmanj pa tisti, ki tega (še) niso doživeli.
In jaz ne sodim nikogar…..

PS.: @Alterego, pravzaprav, če dobro in pošteno pomislim, si tega ne želim vedeti. Hvala pa, iskreno, da si bil/a pripravljen/a to povedat.

Moja mati je rekla: tam jih ni! S tem je mislila na pokopališče. In tudi ni nikoli šla tja. Žalovala je po svoje ampak o tem ne bom, ker bodo takoj pripombe in pljuvanje, ve se na koga.
Pustite ljudi pri miru.
Vse pripombe so nesramno opravljanje. Ljudi v dušo ne vidi nihče.

Tako, kot je ena pred mano povedala…dokler se ti ne zgodi, ne veš kako boš reagiral. In vsaka reakcija je sprejemljiva.

V tistem tednu ali manj od smrti do pogreba je toliko opravkov, da sploh še ne začneš procesa žalovanja. Pogreb je meni prinesel olajšanje, saj sem lahko začela z žalovanjem. In ko dobro pomislim je bil dejansko pogreb za druge in za moj način poklona partnerju, kot sem mislila, da je prav v tistem trenutku. Ne pove pa o meni koliko sem ga imela rada in koliko trpim. Nismo navajeni vsi vedno igrati žrtev, prihranimo žalost za sebe.

jaz jo prva lahko razumem, da je lahko stopila na oder nasmejana. In morda za minuto celo odmislila dogajanje. Verjemite pa, da je še prehitro prišla streznitev takoj v minuti, ko je zmagala in je bil njen naravni instinkt steči njemu v objem…njega pa ni bilo več. 🙁

Saj je povedala, zakaj ni šla na pogreb. Ker bi ji pobral moči, ki jih je potrebovala za odpet in zmagat. To je pa bila tudi njegova največja želja. Pela je zanj. Ni ji bilo treba nič odmisliti, ker je pela za njega. Zato je lahko bila nasmejana, zato je lahko zmagala.


Se pravi, da smo tisti, ki smo šli na pogreb za svojim dragim, v resnici čudni?
In potem vi nam o “obsojanju”? Jaz nikogar ne obsojam, ampak prosim, da tudi vi spoštujeje mene.[/quote]

Glej, jaz ne govorim o pogrebu. Sem na pogrebu bila tudi sama. Pa bi mi bilo vseeno, če ne bi šla. Pravzaprav sem prvi trenutek res rekla, da ne bom šla, pa so me potem prepričali, da je to samo enkrat in da kasneje tega ne bom mogla “nadomestiti”, če ne bom šla in če bi mi kdaj bilo žal…. Vsekakor pa Julije tudi ne obsojam, če ni šla. To je stvar posameznika in z bolečino, ki jo doživimo z izgubo ljubljenega, se spopade vsak sam. Jaz sem samo prepričana, da se spopadamo na različne načine. In to take, kot ustreza posamezniku, da lahko do konca življenja živi s tem “bremenom”, ki je težak.
In nihče ni obsojanja vreden!!! Pa naj bo to tisti, ki je vsak dan ure in ure na pokopališču (ja, poznam take, ki so si ob grobu postavili klopco, da lahko ogromno časa preživijo tam) ali pa tisti, ki nikoli več ne gre na grob.
Jaz pač ne hodim, iz razloga, ki sem ga opisala zgoraj. Če pa bom kdaj začutila, da si pa želim it, bom pa šla. Nihče me pa nima pravice sodit. Najmanj pa tisti, ki tega (še) niso doživeli.
In jaz ne sodim nikogar…..

PS.: @Alterego, pravzaprav, če dobro in pošteno pomislim, si tega ne želim vedeti. Hvala pa, iskreno, da si bil/a pripravljen/a to povedat.[/quote]

Ni problema. Naj ti samo povem, da je vse narejeno zelo dostojanstveno do pokojnika. lp

Nekje po forumih jo zelo pljuvajo… Če res ni želela iti, ker ni mogla, ker je bila preveč žalostna in je morala sama predelati vse to, ok, vsak žaluje drugače. Jaz bi na pogreb šla, ker želim, da se še zadnjič poslovim od ljubljene osebe in se zahvalim vsem, ki so na pogreb prišli.

A da ne bi mogla zaradi SIT it na pogreb (če bi želela) – tega pa mi ne bo noben prodal. Je partnerica od njega in mati njegovega otroka – tudi če se pogreb odvija v drugi državi, ima menda pravico, da sama določi, seveda skladno s pogrebnim podjetjem, kdaj bo pogreb. Saj ne greš na pogrebni zavod in ti oni avtokratsko določijo, kdaj bo pogreb in ti nimaš nobene besede….. ne gre tako. Mogoče se je morala uskladit s sorodniki, a če je volja, je tudi pot. Na netu je predvsem poudarjeno, da ni šla na pogreb, ker zaradi SIT ni mogla.

klikov je že 2x toliko 🙂)

Ne razumem ljudi, ki se vtikajo v tuje zadeve – pustite ljudi, da živijo po svoje in odločajo o svojem življenju sami in jih ne obsojajte – vsak pač ve zase zakaj se je tako odločil

klikov je že 2x toliko 🙂)[/quote]
A kej pomaga če rečem da sm pozabu napisat, da v 10.min?:-)))

Kaj se ti ne zdi, da je to njena osebna odločitev v katero se nihče nima vtikat? Kaj pa zate udeležba pri pogrebu pomeni? Da vsem na očem potrdi, da ga je ljubila oz. ga še ljubi? A ni bolj pomembno kako sta se prej imela ko je bil še živ, da mu je prej stala ob strani, ko je šel skozi vse probleme in težave?
Tud če bi šla na pogreb ne bi spremenila dejstva da ga ni več. Mogoče ona ravno zato ni šla na pogreb ker je tako lažje prenesla dejstvo da ga ni več.

Ok, TI pač bi šla. Ona se je odločila po svoje. Vsak žaluje na svoja način.
A je tako težko sprejeti, da smo ljudje različni?

In ja, če se poskusim vživeti v situacijo jo še kako razumem. In če si poskušam zamisliti situacijo, da mi umre partner, otroci … zadnja stvar, ki bi si jo želela je iti na pogreb. Srečevati takrat kogarkoli. Sem oseba, ki sem rada sama, ko mi je hudo. Prisotnost drugih zgolj povečuje bolečino in mi ne pusti prebolevati. S svojo prisotnostjo pa iz sebe vem (ker edino to velja), da ne bi pokazala nobenega spotovanja, niti ni to način slovesa (meni osebno pač ne, drugemu seveda lahko je). Zaradi drugih pa seveda ne mislim in ne bom podalješevala in potencirala svoje muke. In tudi … na pogrebe ne hodim.