Julija ni šla na pogreb svojega partnerja
Glede na to, da sta živela v Sloveniji (domnevam), je šlo za zunajzakonsko skupnost, ki je v Slovenji izenačena z zakonsko zvezo. In prav lahko bi ga pokopala v Novi Gorici. A očitno je raje videla, da je pogreb urejala njegova primarna družina. No ja.
Sama imam svojo tezo o tem, zakaj ni šla na pogreb, in Julijo deloma razumem. Če bi šla na pogreb, bi “videla”, kaj jo je doletelo – smrt partnerja, tako pa je v času priprav in samega finala bila še vedno v fazi zanikanja, zaradi česar smrt ni vplivala tako nanjo – da bi doživela zlom zaradi česar ne bi mogla nastopiti.
A šlo se je samo za par dni – prav lahko bi v dogovoru s primarno družino prestavila pogreb na ponedeljek – in bi naredila oboje – finale in pogreb.
A ona pač ni hotela.
Če pravite, da ni treba, da hodiš na pogrebe….. kaj bi potem bilo, če bi vsi tako čutili – sploh ne bi noben prišel na pogreb enega bližnjega sorodnika? Pomislite, da vam umre mama – vi, pa vaši bratje in sestre in oče se odločite, da ste tako prizadeti, da ste ubogi tako užaloščeni, da ne boste šli na pogreb, ker tako pač čutite. Kako bi potem ta pogreb zgledal? Vsi bi prišli, sosedje, prijatleji, družine pa nikjer. Ni to patetično?[/quote]
Najprej popravljam Morskega galeba…partner je bil iz okolice Milana.
@ann_boleyn zakaj misliš, da ima ona več pravice do njegovega trupla kot njegova starša?
Jaz sem poročena in živim v Italiji in imava z možem zmenjeno, da ko bo eden od naju umrl se ga pokoplje tam kjer si želi. Mene bodo pokopali v Ljubljani on pa bo v Italiji. Si mogoče pomislila, da je bila to njegova želja, da ga pokopljejo doma ne pa v tujini, glede na to, da je vedel, da bo umrl?
Pa še to zakaj se niso prestavili pogreba? A misliš, da lahko datum pogreba kar sam določaš kot datum poroke? Si že poskušala kdaj urejat kak pogreb v Italiji, sploh v Milanu v miljonskem mestu? Mislim, da ne! Zato ne pametuj in ne obsojaj, če nimaš pojma.
Aha, vemo, kakšen je vpliv “grande mamma” v italijanski družini ;)))))))) ( včasih celo v stilu Godfather-ja 😉 )
Ampak verjamem pa, da so Italijani kot moški dosti bolj liberalni kot slovenski fantje in možje, ki na smrtni postelji v veliki večini nebi dovolili in “požegnali” zaradi lastnega ega, da partnerka lahko živi še naprej normalno življenje in celo uresniči svoje sanje. Kateri normalni moški pa pričakuje in celo lahko zahteva, da ženska pri 35-ih ne bo več normalno živela naprej – imela morda še kakšnega partnerja, otroke? Pa saj to so najlepša leta -ko veš, kaj hočeš še doseči v življenju, kaj si želiš in kaj lahko uresničiš!
Nekatere tradicionalne Slovenke pač ne morete in nočete sprejemati oz. dopustiti tudi tega, da obstajajo tudi taka razmerja,in v primeru smrti partnerja nekateri pač naredijo tako, – kaj naj se sedaj celo življenje odreka vsemu na račun tega? Življenje mora iti naprej in GRE naprej – samo enkrat živiš v taki obliki, kot si na Zemlji ,zato ima pravico narediti, kakor ji narekuje um; in seveda poskrbeti za hčerko in ji omogočiti vse dobro. Še sreča, da je hči še tako majhna, da bo smrt očeta dosti lažje sprejela in prebolela, kot morda v malce starejših letih. Manj stresno za vse.
Dajte že mir s temi natolcevanji in ugibanji, kovanji zarote, sem glasovala pa sedaj vem, da nebi ipd ipd…..in najdite si drugo kost za glodanje in obiranje- svoje frustracije pa raje sproščajte drugje.
Bačko, ja sem videla, da sem se zmotila.
Vseeno ne spremeni dejstva, da je bila pri pokopu trupla glavna primarna družina. Zato Julijo obsojat… Morda je bila njegova družina proti tej zvezi, glede na to, da nista bila poročena, Italijani pa, malo manj kot po kolenih hodijo v cerkev. Morda je bil on že poročen, kaj veš…
Glede na to, da sta živela v Sloveniji (domnevam), je šlo za zunajzakonsko skupnost, ki je v Slovenji izenačena z zakonsko zvezo. In prav lahko bi ga pokopala v Novi Gorici. A očitno je raje videla, da je pogreb urejala njegova primarna družina. No ja.
Sama imam svojo tezo o tem, zakaj ni šla na pogreb, in Julijo deloma razumem. Če bi šla na pogreb, bi “videla”, kaj jo je doletelo – smrt partnerja, tako pa je v času priprav in samega finala bila še vedno v fazi zanikanja, zaradi česar smrt ni vplivala tako nanjo – da bi doživela zlom zaradi česar ne bi mogla nastopiti.
A šlo se je samo za par dni – prav lahko bi v dogovoru s primarno družino prestavila pogreb na ponedeljek – in bi naredila oboje – finale in pogreb.
A ona pač ni hotela.
Če pravite, da ni treba, da hodiš na pogrebe….. kaj bi potem bilo, če bi vsi tako čutili – sploh ne bi noben prišel na pogreb enega bližnjega sorodnika? Pomislite, da vam umre mama – vi, pa vaši bratje in sestre in oče se odločite, da ste tako prizadeti, da ste ubogi tako užaloščeni, da ne boste šli na pogreb, ker tako pač čutite. Kako bi potem ta pogreb zgledal? Vsi bi prišli, sosedje, prijatleji, družine pa nikjer. Ni to patetično?[/quote]
Najprej popravljam Morskega galeba…partner je bil iz okolice Milana.
@ann_boleyn zakaj misliš, da ima ona več pravice do njegovega trupla kot njegova starša?
Jaz sem poročena in živim v Italiji in imava z možem zmenjeno, da ko bo eden od naju umrl se ga pokoplje tam kjer si želi. Mene bodo pokopali v Ljubljani on pa bo v Italiji. Si mogoče pomislila, da je bila to njegova želja, da ga pokopljejo doma ne pa v tujini, glede na to, da je vedel, da bo umrl?
Pa še to zakaj se niso prestavili pogreba? A misliš, da lahko datum pogreba kar sam določaš kot datum poroke? Si že poskušala kdaj urejat kak pogreb v Italiji, sploh v Milanu v miljonskem mestu? Mislim, da ne! Zato ne pametuj in ne obsojaj, če nimaš pojma.[/quote]
Sama imam izkušnje s pogrebi v Italiji.
Skupaj z mamo sem urejala pogreb v velikem mestu v Italiji. Šla sem z njo, ker sama ni znala dobro italijansko. In ko smo šli do podjetja, ki so nam ga priporočili, so nam povedali, da lahko izberemo sami, kdaj bo pogreb bil. Nam je to dosti pomenilo, ker je bilo veliko pogrebcev iz Slovenije, ki bi se morali dosti časa vozit na pogreb. Ni šlo sicer za Milano.
Ponudili so nam nekaj terminov in smo izbrali tistega, ki nam je najbolje ustrezal.
Čudna so pota gospodova…
Ko je meni umrl oče ( 24 let, 2 sestri- 29 let in 15 let) nam na pogrebu niso tekle solze…
Cela vas je govorila o tem, da nismo nič jokale in da smo se ” dobro držale”….
Še danes se spomnim dolgih noči, ko se je boril s svojo dolgotrajno bolečo boleznijo ( 4 leta), ko sem redno jokala in včasih sem pomislila, da bom kar umrla od žalosti. Nihče ni vedel, da
so se nam puncam solze ” iztekle” že pred njegovo smrtjo in da smo bile vesele zanj, da se je odrešil teh peklenskih muh….
Tako da vsak to podoživlja po svoje in se odloča po svoje.
Je šla,ni šla na pogreb.Njena stvar z razlogom.
Saj če moreš na zadnjo postajo,ne pomaga nič.Naj ga zruva ven,ga bo dobila nazaj?Ne!On živi samo v njenem srcu in tam bo ostal za vedno vse dni njenega življenja.Tega večina ljudi ne ve,ker noče vedeti,niti razumeti,ker važen je teater.Predstava za druge.
Prav je oboje,prav je tisto,kar se njej je zdelo,da je prav.Ni narobe nikoli nič,če delaš tako,da nikomur nič ne škoduješ in da se ti počutiš notranje izpopolnjen.Julija je naredila tako,kot se ji je v danem trenutku zdelo,da je prav.Zato,pustimo ji,da sama predela z izgubo tako,kot želi ona in ne mi,ki nismo živeli njenega življenja.
Hi stranger,
Julija je naredila kar pač je.
Nenadoma so me obiskali policisti na vikendu kjer sem delala. Bilo je okrog 23.00 zvečer. Z soprogom sva že spala. Trobili so, tolkli po vratih, ker je naselje neosvetljeno. Zbudila sem se vsa prestrašena, pred vrati policisti. Z soprogom sva odrevenela. Vprašala sva jih kaj je, pa so nama prav tako pretreseni odgovovorili naj se obrneva na Policijsko postajo Ljubljana (to se je zgodilo med Savo in Zagorjem, avto je zagorel, moj sin je izkrvavel in bil zelo ožgan). Policista nam nista povedala nič o tem kako strašna nesreča je to bila. Z možem sva bila “HIN”. Preklicala sva od PONCIJA DO PILATA vse, nihče ni nič povedal.
Bila sva z dvema avtomobiloma, pretresena tako, da bi me moj soprog skoraj z mojim avtom, ker je bila tema prevrnil na streho (ne sprašujte me kako, tudi sama ne vem, on pa tudi ne). Hočem samo povedati kakšen šok je to bil za naju (ta prekleta nevednost, tudi policisti postaje Litija niso povedali, da je moj sin mrtev). NE VEM ZAKAJ, VSE SO PREPUSTILI NAMA. Dokler se nisva vrnila domov nisva vedela kaj je. Na Savi pri Zagorju pa je vse gorelo, tudi najin sin. Soproga je KOMPLETNO STRLO. Jaz pa sem bila kot ZROBOTIZIRANA. Izvedela sem, da najin sin edini ni preživel prometne nesreče.
Veste takrat sem hotela (VERJEMITE MI DELALA SEM VSE KAR JE BILO POTREBNO,
VENDAR VSE PODZAVESTNO) edino biti pri sinu. Na sodni medicini so mi povedali, da so ga pripeljali. Prosila sem jih, če se lahko poslovim od njega. VESTE KAKO SEM SE POSLOVILA ? Sestrin mož naju je peljal na sodno, moj drugi sin, oziroma dvojček sina, ki se je ponesrečil je bil brez glasu, mož brez glasu, sestra otrpla. Sina so mi na sodni medicini previli z belimi povoji, vsedla sem se poleg njega in mu govorila, da sem pri njemu, da je pri njemu njegova mami, da bom pri njemu, GA PRVA PESTOVALA IN ZADNJA. Soprogu se je “utrgalo”, brat dvojček ni mogel nič. Bila sem pri njemu.Tolažila sem ga”MAMI”, Takrat sem se zavedala, da sem ob njemu. To sem vedela v srcu in nisem mu mogla dati drugega. Pogreb je bil druga stvar. Injekcija za pomiritev. Vse sem gledala kot, da bi se dogajalo nekomu drugemu, uredila kar je bilo potrebno. Vendar vse je to še vedno polno “lukenj” v mojih možganih. Častna straža, vsi ti ljudje. NISEM BILA TAM, ker BI MISLILA, da LAHKO KAKO POMAGAM, VENDAR TAM SEM BILA.
Belih sveč je zmanjkalo, prav tako tudi belih rož, vendar sem za to zvedela pozneje.
KOT BI SE DOGAJALO NEKOMU DRUGEMU IN SEM GLEDALA OD STRANI, SKRBELA ZA MOŽA, DVOJČKA. Vendar tam to nisem bila jaz. JAZ SEM BILA TAM KJER SEM BILA Z NJIM IN GA PESTOVALA, ČEPRAV NISEM NITI POMISLILA ALI ME SPLOH SLIŠI, VENDAR SEM BILA Z NJIM.
Ja še vedno sem v črnem, ne zaradi ljudi, zaradi moje duše. Hodim na pokopališče, nosim rožice, prižigam svečke, preživim dopoldan nekaj časa z njim, kajti popoldan moram biti drugačna za mojega drugega sina dvojčka in moža. BOLEČINA OSTAJA,
VSE BI ZNOSILA NA POKOPALIŠČE, vrniti mi ga nič ne more.
Samo to bi rekla. ŽALUJEMO PAČ NA RAZLIČNE NAČINE, mamice, ki so to doživele bi mi verjetno potrdile, žene, ki so izgubile partnerja pa prav tako. DRŽITE SE MAMICE !