Junaki z ladje Argo – Cankarjevo
TincaBinca, na linku je seznam vsega, kar sem doslej izdala:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Aleksandra_Kocmut
Tako. Prebrali sva različico iz Starih grških bajk, potem tisto iz Najlepših mitov in legend ter nazadnje še Junake z ladje Argo.
Najprej naj poročam o pomembnih ugotovitvah, do katerih je prišla hči:
1. Katera različica je najboljša in zakaj? Odgovor: Najboljša je Junaki z ladje Argo, ker je ilustrirana in ker opisuje toliko dogodivščin argonavtov. Najmanj “fajna” je različica iz Najlepših mitov in legend, ker je najkrajša, je kot obnova, in obnove so dolgočasne!
(No, pa smo pri tistem, ko danes otroci raje pojedo ovitek kot čokolado. Sem vesela, da se moja zaenkrat raje “baše” z dejanskimi knjigami, ne z obnovami. :))
2. Te je kaj zmotilo pri ilustracijah? Odgovor: Ja, tam, kjer piše, da je imel tigrovo krzno, narisan pa je medved. In zmajevi zobje so narisani kot človeški zobje.
3. Katera različica Medejinega umora brata se ti zdi bolj grozna? (Pri tem so namreč v knjigi zares napisali, da za grozno različico beri na nasl. strani, za manj grozno pa še eno stran naprej. Hči je hotela prebrati obe. Itak je obe poznala iz Starih grških bajk /manj grozna/ in Najlepših mitov in legend /grozna/.) Obe sta grozni, ker je tudi pri manj grozni brat bil krvavo ubit.
(Toliko o blaženju. :))
4. Ali je Medeja ravnala prav, ko je na koncu ubila štiri ljudi? Kaj bi lahko storila drugega? Odgovor: (Najprej je po branju Medejo ozmerjala. 🙂 Ne, ni. Lahko bi ubila sebe. Ali pa začarala, da bi na primer Jazon oslepel. Jazon je grdo ravnal, ko jo je zavrgel. Ona pa tudi, ker je pobila toliko ljudi. Kako je lahko ubila svoje otroke?!
Pojasnim: Včasih se kdo tako razjezi, da ne ve, kaj dela, in naredi grozne reči. Zato je jezo vedno treba najprej izpihati iz sebe, izkričati, šele potem premisliti in se odločiti, kaj boš naredil.
5. Nauk? Odgovor: Da včasih za ljubezen ne smeš narediti vsega. Na primer pobijati ljudi.
No, sem kar zadovoljna s takim naukom. 🙂
Sicer pa je tudi sin, zdaj šestošolec, poslušal vse tri različice.
V knjigi Junaki z ladje Argo je opisan tudi Jazonov konec (samomor), o katerem ostali dve knjigi molčita. Fino je to, da je na koncu še povezava z Ljubljano (Emono), Ljubljanico in ljubljanskim zmajem. To je bilo obema zelo všeč. V uvodu je pojasnjeno, kaj je mit in da gre za izmišljeno zgodbo, le kraji so resnični.
Suma sumarum: knjiga res ne olepšuje ničesar, vključno z ilustracijami, ampak ob “mentoriranem branju” ne vidim težav. Tisto, da naj ne berejo pred spanjem, sem sama razumela bolj kot hec. In še glede tega:
“Saj po zgledu in izkušnjah zaupajo v matere in njihovo vlogo, ki daje otrokom občutek varnega zavetja, ljubezni in topline.
Takšni otroci so tukaj ‘grdo’ vrženi pred dejstvo, da pa zmeraj ni tako.”
Taki otroci so ob branju takih vsebin še najbolj “varni”. Če se v resničnem življenju počutijo varne, ljubljene, jim tega zaupanja ne more omajati nobena knjiga. Starši smo tisti, ki ga lahko!
“Grdo” bi bil tak otrok vržen pred dejstvo, da zmeraj ni tako, če bi mu recimo starši umrli in bi moral iti živet k tujim ljudem, ki mu ne bi nudili ljubezni, morda niti varnosti ne.
Treba je ločevati med resničnostjo in fikcijo, med dejstvi (sicer pa poglejmo v črno kroniko!) in literaturo. Zrelost ne pride sama od sebe, danes morda še težje kot nekoč, ko se rušijo tudi stari družinski modeli, v katerih so stari starši veliko prispevali k otrokovi podobi na svet, namesto tega pa v njihovo realnost vstopajo navidezne resničnosti, o katerih sem že pisala in o katerih se nimajo z nikomer pogovoriti.
Čestitke, Kerstin. To je zelo dober primer pravega mentorstva.
Če imajo učitelji in starši odpor do nečesa (odpor vedno kliče na refleksijo, na soočanje s strahovi, predsodki, podedovanimi vrednotami …), se to prenese na otroke.
Če se desetletnemu otroku vcepi, da je to zanj pretežko, bo zanj pretežko (ali pa neumno, brezveze …) tudi ko
bo odrasel.
Tudi moja hči bo sodelovala na tekmovanju. Stara je 9 let in zgodbe ni povezala z grško mitologijo, ker z njo pri teh letih sploh še ni prišla v stik. Knjiga se ji zdi nenavadna :). Nisva niti imeli priložnosti, da bi jo skupaj predelali, ker si jo je uspela nenačrtovano izposoditi za eno popoldne. Da pa bi za vsako tekmovanje kupovali gradivo, si ne moremo niti ne mislimo privoščiti.
Po mojem mnenju naj bodo na tekmovanjih take knjige, ki so dostopne vsem otrokom, ki želijo sodelovati ter z vsebino, ki jo otroci lahko razumejo sami po sebi, brez raznih dvoumnosti in brez dodatne razlage staršev.
Saj gre za vendarle otroško tekmovanje in ne za tekmovanje med starši, ali pač?
“Po mojem mnenju naj bodo na tekmovanjih take knjige, ki so dostopne vsem otrokom, ki želijo sodelovati ter z vsebino, ki jo otroci lahko razumejo sami po sebi, brez raznih dvoumnosti in brez dodatne razlage staršev.”
Fino bi bilo, če bi se oglasil kdo, ki je bil ali je v komisiji, ki izbira, a to je seveda le malo verjetno, sicer pa tudi komisija lahko ustreli kozla, kot se spomnimo primera, ko so izbrali Oči in Na zeleno vejo, potem pa pod pritiski puritancev dopustili Na zeleno vejo kot izbirno – sklep: za devetošolce je bolj primerno, naravno, manj “škodljivo” brati o mučenju živali kot o (med mnogimi drugimi temami) spolnosti. Jah …
Sama sem Cankarjevo tekmovanje vedno razumela kot tekmovanje za tiste, ki jim slovenščina, književnost, branje ležijo bolj kot drugim oz. jih imajo rajši, so bolj bralno razgledani in segajo po “težji” literaturi ter imajo radi izzive. Če to ni več smisel tega tekmovanja, je tekmovanje pravzaprav absurdno in grize samo sebe v rep, kajti “take knjige”, kot jih omenjaš, Julija, so namenjene za obvezno (!) domače branje (ravno iz razloga, ki ga navajaš). Cankarjevo tekmovanje pa ni obvezno in ni namenjeno vsem otrokom.
(Se bo zadeva sprevrgla tako kot bralna značka? Nekoč nas je tekmovalo le nekaj in morali smo biti dobro pripravljeni! Danes tekmujejo kar vsi, “vsi” jo osvojijo, kriteriji pa so smešno nizki.)
Julijin dopis sproža v meni razmišljanje o tem, kakšna je (danes?) filozofija staršev … Otroku nudimo le tisto, kar je zmožen (po naši presoji) dojeti, in ga prepustimo samega sebi? Pred ostalim ga pa “ščitimo”? Koga s tem pravzaprav ščitimo?! To je povedal že bo bo.
Otroku smo pač potrebni še za kaj drugega kot za to, da ga nahranimo in oblečemo. Ko bi le razumeli, pa čeprav sami nis(m)o tega doživeli, da je otroku mnogo pomembnejši in koristnejši iskren pogovor o čemer koli kot pa še taka in taka igrača, cunja, telefon … (za kar staršem, mimogrede, tudi denarja ni škoda! No, mi si recimo ne moremo in ne želimo privoščiti pametnih telefonov za naša otroka.)
O tekmovanju staršev pa lahko veliko izveste, če greste kdaj pogledat kake prireditve – od tega, kako so otroci oblečeni, do opreme, ki jo imajo.
Kdor v otroku spodbuja razmišljanje, ne tekmuje z nikomer in ničimer. In Cankarjevo tekmovanje je le eno izmed mnogih področij, ki jih lahko izkoristimo za to, da spodbudimo širino in globino otroškega uma in duha.
Na naši šoli vsebino knjige predelujejo v krožku, torej se nekako skupaj pripravljajo na tekmovanje. Na razpolago sta dva izvoda, ki po pouku “krožita” med prijavljenimi. To se mi zdi v redu, saj se tudi nam zdi brez veze kupovati knjigo samo zaradi tekmovanja. Iz “firbca” sem knjigo na hitro prebrala. Vsebina se mi zdi sicer prezahtevna in nekam kruta za devetletnike, vendar jim po moje ne more škoditi, lahko pa se iz nje kaj naučijo; predvsem, če jim bomo starši pustili prosto razmišljanje in jim ne vsiljevali svojega razumevanja vsebine. Tekmovanja v OŠ pa so po moje namenjena vsem, ki želijo sodelovati in ne le “bralno bolj razgledanim”.
Na naši šoli vsebino knjige predelujejo v krožku, torej se nekako skupaj pripravljajo na tekmovanje. Na razpolago sta dva izvoda, ki po pouku “krožita” med prijavljenimi. To se mi zdi v redu, saj se tudi nam zdi brez veze kupovati knjigo samo zaradi tekmovanja. Iz “firbca” sem knjigo na hitro prebrala. Vsebina se mi zdi sicer prezahtevna in nekam kruta za devetletnike, vendar jim po moje ne more škoditi, lahko pa se iz nje kaj naučijo; predvsem, če jim bomo starši pustili prosto razmišljanje in jim ne vsiljevali svojega razumevanja vsebine. Tekmovanja v OŠ pa so po moje namenjena vsem, ki želijo sodelovati in ne le “bralno bolj razgledanim”.
čeprav mi lahko popolnoma vseeno, bi vas samo opozoril da igrica, ki jo omenjate, torej Grand Theft Auto San Andreas, zagotovo NI ZA OTROKE. Vsebuje nasilne scene, explicitne seksualne scene ipd. Morda je za marsikoga čudno, da obstajajo računalniške igre, namenjene odraslim, a žal je to ena izmed njih. Pri vaši spoštovanja vredni razgledanosti bi pričakoval, da se pozanimate, kaj je za otroka primerno. Seveda vam nočem soliti pameti, a z igrami, kot je GTA velja počakati vsaj do petnajstega leta.
Vsem, ki želijo sodelovati.
No, pa naj bo po vaše. Najbrž sem za časom. Danes je pač želja – vse, tudi kompetenca za prijavo na tekmovanje (najbrž isto velja za Vegovo priznanje, tekmovanje iz fizike, logike …; morda vsaj pri športnih tekmovanjih še vedno ni dovolj le želja? ali pač …). Ampak celo kljub temu – v čem je problem? Želijo. Ne: morajo.
Avtor, hvala! Dobil jo je od petletnika oz. njegovega očeta, vrtičkar mu je tudi povedal vsa gesla, nekaj časa sem jo spremljala, celotne pa ne poznam. Imate prav, na kogar koli se zanašati je nesmiselno, kar lepo dokazuje ta celotna tema. Bo treba preveriti ta (zame, dinozavrko 🙂 dolgčas. Še enkrat – hvala!
Kerstin,
strinjam se z vsem, kar si napisala v tej temi.
Starši pogosto kompliciramo pri stvareh, ki niso pomembne in spregledamo tiste pomembne, ki imajo resničen vpliv na razvoj našega otroka.
In mimogrede, na Vegovo tekmovanje ne morejo vsi, ki to želijo. Meni se zdi to čisto v redu – saj nismo vsi za vse in v tem ni nič tragičnega.
http://www.zrss.si/pdf/291114151230_spostovane_mentorice2_in_mentorji.pdf
Meni se knjiga sicer ne zdi presežek, vreden zlate hruške, tudi pri nekaterih ilustracijah je komisija najbrž mižala na eno oko; ampak sama sem tako in tako skeptična do mnogih tovrstnih ocen Pionirske; drugega presejalnika pa žal še vedno nimamo.
Prednosti knjige pa so dobro izpostavljene.
Prisluhnite tudi radijskemu prispevku.
Dragica je sicer, vsaj na Koroškem, Haramíja, ne pa Harámija (??), pa tudi ladja ni Argó (argó je skrivni jezik, latovščina), temveč je naglas na a: Árgo.
“In se mi zdi literatura super, /…/ da se ti z otrokom pogovarjaš.” Mojca Andrej
“Tekmovanje za CP je prostovoljna dejavnost, ni pa prostočasna dejavnost, /…/ torej je usmerjena dejavnost /…/ in moramo verjeti, da so naši učitelji kompetentni /…/ in znajo otrokom raztolmačiti tudi temne strani življenja.” (Dragica Haramija)