Junija beremo
NIKE – potovanje k boginji zmage: Phil Knight
Sicer nisem ravno ljubitelj avtobiografij, ampak sem pa tja pa vseeno kakšno vzamem v roke. Za tole lahko rečem, da mi ni žal. Opisuje pot ustanovitelja korporacije Nike. Berljivo, zanimivo, priporočam.
V delu:
Hornby, Nick: Juliet, gola
Sem še bolj na začetku, lahko povem, da je to še ena od knjig, ki sem jih hotela odložiti po par straneh, pa mi ni žal, da sem vztrajala:). Par, v katerem je on obseden z rock glasbenikom, ureja spletno stran, pogovarja se z istomišljeniki, vse je podrejeno tej njegovi obsedenosti, ona pa se tega po 15-ih letih naveliča.
Zoya Pirzad: Trpek okus kakijev
To je zbir kratkih zgodb, preveden sicer iz francoščine, originalno napisan v perzijščini. Zgodbe so zgodbe parov in njih posameznikov, njihovih odnosov, hrepenenj, želja, pričakovanj, ljubezni, nezvestobe. So zgodbe zase, a se nekje prepletajo in ustvarjajo tako nežno nevidno tančico povezanosti in rahločutnosti. Tako vsakdanje, a tako nežne in svojske. Krasen vpogled v drugo kulturo.
Lepo jih je bilo brati in ne čudi me, da je delo prejelo prestižno francosko nagrado za tujo književnost. Priporočam.
Po odlični Večerji avtorja Hermana Kocha, berem zdaj njegovo Summer house with swimming pool. Koch nam da direkten vpogled v misli protagonista in skozi njegovo prizmo prikaže zgodbo. Vendar jo v drugem delu knjige objektivizira s spomini ali dialogi z drugimi akterji v zgodbi.
Žal razen Večerje druge še niso prevedene v slovenščino.
Tove Jansson: Poletna knjiga
Nimaš kaj – Tove je carica in knjiga prav tako. Dogajanje je umirjeno, kot da se “uležeš v knjigo”, uživaš v posameznih orisih, dogodki so drobni, skratka, super branje za mladino (seveda ne za tiste, ki imajo radi le akcijo) in odrasle.
Toplo poletno priporočam! 🙂
Stephen King (kot Richard Bachman): Veliki pohod
Eno veliiiiko razočaranje. To naj bi bil distopični roman (distopija kot nasprotje utopije). Ne vem – nisem jih menda prav dosti brala, ampak kot distopični film bi, recimo, razumela Jaz, legenda (Will Smith). Vsebina hudo siromašna, prav tako jezik, nobenih novih ali izvirnih, drugačnih ali kakor koli posebnih sporočil, vpogledov, spoznanj … Celo Kingovim oboževalcem (ali pa prav njim) odsvetujem, da bi si kvarili okus s tem branjem.
Pozor, spojlerji!
Ker bralec že po nekaj začetnih straneh (kaj vem, desetih, petnajstih) ugotovi brezizhodnost položaja “antijunakov”, odpade eno temeljnih gonil branja: radovednost, kaj se bo zgodilo. Ko izpade prvi tekmovalec, je kristalno jasno, kaj se bo dogajalo in kako se bo končalo. Tu torej ni več nobenih pričakovanj. Poleg tega je silno moreče slediti zgodbi, v kateri imajo liki “zvezane roke”, nobenih načrtov, nobenih upov, skorajda so kot brez lastne volje. (Najbrž je distopija v tem?), pa vendar po drugi strani po lastni volji stopajo v smrt. S hudo dolgo in bolečo “predigro”. Če je zadeva tako zastavljena, mora knjiga torej na nekem drugem področju ponuditi bralcu tisto nekaj, tisto “več”, zaradi česar jo bo rad oz. z zanimanjem (pre)bral. A Veliki pohod tega ne stori. Ostaja površinski, plehek, monoton. Spoznanje, da je zmaga v najboljšem primeru pirova, da zmaguješ na račun smrti drugih, da je vse brez smisla … hm – taka spoznanja nam ponuja že čisto navadno življenje, za to pač ne potrebujemo distopičnih okoliščin. In tudi ta spoznanja ne sežejo globlje kot do tega, kar sem zapisala. – Branje vsaj malce razburka nekaj prevodnih/lektorskih cvetk, zmagovalna je verjetno tista, da sta se fant in punca za božič poljubila pod plastičnim omelom. 🙂
Jaz berem najnovejšo knjigo od Dese Muck: Takole bom rekla
Gre za zbirko kolumn, ki so dobro napisane. Všeč mi je, ker jih lahko berem po poljubnem vrstnem redu, in ne od začetka do konca tako kot ostale knjige. Vsebujejo veliko zdravilnih, smešnih, tolažečih, spodbudnih stavkov, tako da si bom nekatere prepisala. Stvar ki mi mogoče ni všeč je, da je kakšna kolumna preveč ostra, vendar kljub temu dobro branje v katerem sem uživala in še uživam na plaži, med potjo in ob večerih v postelji. Priporočam.
Bila na dopustu, tole je povzetek vsega prebranega. Knjige lahko razdelim na dva dela (ni vredno besed in O.K.), najprej prvi del:
Nezaslišano Avtor: Pride, B. L: Knjiga ni vredna papirja, na katerem je natisnjena, na žalost, škoda vsakega drevesa, ki je padel zanjo. Naj bi bila ljubezenska zgodba s primesom kriminalke oz. trilerja, pa je samo en žalosten poizkus kopiranja uspešne formule, ki se je seveda povsem ponesrečil. Naj vas ne zavede avtor, gre za slovenskega avtorja (ali avtorico), ki na vseh ne vem koliko straneh ne ponudi ene izvirne ideje, najbolj patetičen je pa zaključek. Ne da ne priporočam, ODSVETUJEM.
Farmacevtka Avtor: Meyer, Stephenie: Glede na avtorico (avtorica Somraka) nisem pričakovala kaj veliko in točno to sem tudi dobila:(. Zamisel niti ni tako zelo slaba, izvedba pa je na žalost nikakva. Glavna junakinja je kot izvedenka na področju kemije, delala za ameriško vlado, ko ugotovijo, da jim je odveč, jo hočejo ubiti. Seveda jim ne uspe, potem pa spremljamo njeno izmikanje morilcem, na tej poti se ponovno združi z nekdanjim delodajalcem, ki jo seveda pri tem vrže na finto (kako presenetljivo), seveda sreča ljubezen svojega življenja (ki je najprej njena tarča – suprise, suprise) in to je to. Tudi to ODSVETUJEM.
Deset prisrčnih trmoglavk Avtor: Paasilinna, Arto: Paasilinna mi ne sede, pa se trudim. Knjige nisem niti prebrala do konca:(. Starejši, uspešen podjetnik, slavi 60 let in prejem neke nagrade. S celim kupom rož in ostankov šampanjca, kaviarja in podobnega, se odpravi na pot (rože hoče odpeljati na smetišče), vozi ga taksist, od ene do druge trmoglavke iz naslova. Pri petem obisku sem obupala.
Nekaj vmes:
Utopljeni detektiv Avtor: Jordan, Neil: Tu so občutki malo mešani. Glavni junak kot detektiv deluje v eni od držav vzhodne Evrope. V tem mestu živi z ženo, arheologinjo, ki dela na nekih izkopaninah in hčerko z bogato domišljijo (in veliko namišljenih prijateljic med drugim). Nekega večera reši mlado žensko, ki dela samomor, tu se pa zgodba zaplete. Malo me je begalo, ker ni klasičnih dialogov, zgodba je malo zmedena, zanimiv pa je konec. Vsem ne bo všeč, bo pa našla tudi oboževalce. P.S. Prva njegova, V koži drugega, mi je bila bolj všeč.
Vas jebe ego? Avtor: Divković, Ingrid: Hvalijo jo, vendar sem jo prebrala samo zato, ker bi mi drugače zmanjkalo knjig. Meni osebno take knjige nikoli niso bile “dobre”, da mi nekdo razlaga, kako naj živim in kaj naj delam? Niti mi ni jasno, zakaj sem jo vzela, ampak OK, prebrana je in vem, da mi ni. Domnevam pa, da zna biti original boljši (vsaj po tistih nekaj odlomkih, ki sem jih zasledila na enem od blogov: ” Evo ti Sizife i brdo in kamen. Idi, pa se jebi. Ali pa besedo nenadjebivo. 🙂 Ali pa besedno zvezo hočeš kurac (v smislu, vraga boš) ” in tu se z avtorico bloga zelo strinjam.
Potem pa drugi del:
Klicatelj: Carter, Chris: Ponovno se družimo z detektivoma Hunterjem in Garcio, ki raziskujeta niz čudnih umorov – morilec pred kamero nekoga ubije (pa ne samo ubije), to pa po telefonu mora spremljati druga oseba (žrtvi bližnja: mož, sestra…). Morilca seveda najdeta, zaključek pa je sploh 🙂 Za vse ljubitelje kriminalk oziroma trilerjev in srhljivk, PRIPOROČAM.
Rdeča prašna cesta Avtor: Kay, Jackie: Resna zadeva, avtobiografija, v kateri avtorica opisuje svoje iskanje korenin (mešanica škotske matere in nigerijskega očeta, posvojena s strani dveh “komunistov”). Nobene sentimentalnosti, veliko humorja, zanimivo in seveda PRIPOROČAM.
Sijaj Avtor: Mazzantini, Margaret: Dva fanta, hišnikov sin in edinec premožnih staršev, živita v isti hiši, njune poti se ves čas prepletajo, Med njima se razvije ljubezen, vendar ji ne dovolita, da se razvije. Poti se ločita, vsak živi v svojem svetu, pa vendar nista srečna…. PRIPOROČAM.
