Včeraj sem bil priden. Pod hruško na vrtu sem nadaljeval z branjem na začetku malo težke, nenavadne in res je, postaja zanimivo!, zabavne in resne knjige neverjetno verjetnih naključij. Ko kar naenkrat… Ne, ni bil medved, o katerih je iz naših krajev v zadnjem času toliko slišati. Bila je čebela! Ne vem, kaj ji ni bilo prav… Napadla je, kot da bi priletela iz Bližnjega vzhoda, ker je ob vzletu pomešala strani neba. Ko sem se oddaljil od svojega ležalnika, je odnehala, jaz pa očitno nisem razumel njenega sporočila. Nisem je jemal resno in se vrnil na svoje mesto. V drugem napadu ji je po nekaj neuspešnih poskusih končno le uspelo zasaditi svoje želo v moje čelo nad desnim očesom.

Res, kot se sprašuje nekdo v knjigi: “Jaz tega nisem iskal, jaz tega nisem hotel,”…

Resnici na ljubo je treba priznati, da se je njemu zgodilo nekaj neprimerno bolj nepričakovanega. Človeku se o čem takem niti ne sanja, dokler se mu ne zgodi! Res, živemu človeku se vse zgodi, kot pravi pregovor. Verjetno je zato tudi tako presenečen, ko se mu zgodi tudi to, da strmi v drugega človeka, ki se mu pred njegovimi očmi nenadoma in nepričakovano neha dogajati to, kar se dogaja živim. In morda se to nekje nekomu dogaja ravno v tem trenutku…

Zanimiva knjiga!

Čebele so sicer prijazne in koristne živalce in ob vrtu slučajno stoji čebelnjak, ampak do sedaj jih moje branje ni motilo… 🙂

Meni je bla pa na začetku še všeč, sploh to, ker se je dotaknil toliko malenkosti, ene vrste mindflow, a je vseeno vse skupaj delovalo povezano. Proti sredini mi je pa zanimanje uplahnilo, tako da je nisem dokončala, malce mi je tud žal za to,sam enostavno mi ni bla več tako zanimiva.

Prebral sem nekje do sredine, zanimanje narašča… Je pa res trajalo nekaj časa, da sem se privadil na slog. Ja, potrebno je bilo nekaj potrpljenja in zbranosti, pa me je pripoved pritegnila…

Kaksna sredina, prosim lepo, nic se ne more kosati s koncem! Le pogumno do njega, ci-ci, ci-ci, ci-ciban.

Tovarišica učiteljica, to je tako kot pri športu. Eni berejo poklicno, drugi pa ljubiteljsko.

No, ne poklicno. “Polprofesionalno”.

Kakorkoli, v bitki s čebelo (profesionalna kamikazna nadzornica literature?) je kratko potegnil ciciban. Pa ne, da je lagal? Naj skače, vse potare, samo da ne laže ciciban. Fant od fare.

V vili, za katero sta tisti vrt in čebelnjak, ki sta te napeljala na stik s cebelo, Otonom in cicibanom iz pesmice, ki se je jaz več ne spomnim, zato tudi nesporazum, je nekaj časa res stanoval Oton Župančič!

Irena,

Knjigo sem prebral. Je ena tistih, katerih branje je podobna kolesarjenju v klanec. Ko sem ga premagal, je šlo proti koncu samo od sebe…

Res je, ko sem se trudil z branjem, potem ko si ti imela to pot že za sabo, sem bil kot ciciban. Težava je v tem, da si je z leti to čedalje težje priznati… 🙁

Konec je tako presunljivo lep, da bi nekaj zadnjih stavkov kar prepisal. Mislim, da tistim, ki bodo knjigo brali, ne bom naredil škode, ker zgodbe ne razkrivajo, zato pa morda vabijo k branju:

“Ko se stvari končajo, dobijo svojo številko in svet je tedaj odvisen od njegovih pripovedovalcev, a za kratek čas in ne docela, nikoli se povsem ne izvijemo iz sence, drugih ni nikoli konec in zmeraj je kdo, ki so mu vrata tajnosti zaprta. Ta otrok ne bo nikoli izvedel, kaj se mu je zgodilo, to mu bosta prikrivala oče in teta in jaz sam mu bom to prikrival, a temu ne kaže pripisovati prevelikega pomena, kajti toliko stvari se zgodi, ne da bi jih kdo izvedel niti se jih spominjal, ali pa se vse pozabi in zastara. In kako malo ostaja. In kako malo ostaja od posameznika v ničevem času, ki je kakor zdrsljiv sneg, kako malokaj pusti za sabo sled, a še takrat toliko zamolčijo, in tisto, česar ne zamolčijo, se potlej ohrani le kot najkrhkejši spomin, pa še ta je kratkotrajen: medtem ko počasi potujemo proti svoji razblinjenosti, da bi se pomikali naprej le po hrbtu ali zadnji strani tega časa, kjer človek ne more več razmišljati niti se ne more več poslavljati: “Zbogom smeh in zbogom ponižanja. Ne bom vas več videl, tudi vi mene ne boste. In zbogom zanos, zbogom spomini.”

Na srečo znajo nekateri vse to nekako ujeti v besede. Kot Marias. Kot ti v svojih knjigah.

Oteklina je že skoraj splahnela.

Lepo te pozdravljam,

Leon

Leon, upam, da ni oteklina prevec splahnela in je tvoj sprednji mozganski rezenj ostal nedotaknjen… potreboval ga bos za nov literarni zalogaj! 🙂