Dober dan, prijatelji. Nisem vam mogla
voščiti dobrega jutra, ker niti ni bilo tako
dobro. Zdaj je situacija drugačna, glavobol
je minil, pes se je sprehodil, hiša je zakurjena,
jutro se je sprevrglo v dan in slaba volja je odšla
nekam dlje od mene, zdravje se počasi, res počasi
stabilizira. Danes bi baje morala biti na neki prijateljsko-
poslovni večerji, so me poklicali, pa jim ne želim prenesti
tega uničujočega virusa, zato sem to pot, sicer s težkim srcem, a vendarle z mirno vestjo, zadevo odpovedala, baje so jo preložili za po novem letu in mislim, da bo še cel januar mesec v znamenju veseljačenja in žuriranja.
Jutro je torej mimo, a spomin nanj vseeno ostaja:

———————-
“Na robu dneva stojim
in v odklonilnem hladu drhtim,
zavita v hrepenenje.
Molče čakam, da izgine
pekoči dotik bolečine.

Ko zarja z lučjo zagori,
med oblaki za ves dan obvisi
smehljaj Tvoje bližine.
Zdaj se ga več ne bojim.
Hvala za Tvoje vabilo
v sončne višine.”

/Barbara Svetin/
——————————-

To jutro so mi polepšale prijatlejice. Najprej ena s telefonskim klicem in milim glasom, ki me je popeljal po zeleno rjavi poljani…. samo zamižala sem in se znašla v makovem polju, njen glas pa mi je pripovedoval zgodbo, ki jo najraje poslušam … zgodbo ….

In potem pismo druge prijateljice…. Iz daljne dežele iz tujega kraja, prišlo je pismo od ….ne, ne ne ne ne ne … črnega kralja, ampak od ……. in me pogredlo, toplo pogrelo……srce je poskočilo, dušo je prevzela sladka radost, oči so se napolnile s solzami in vprašujem se, le s čim, le s čim in kako si človek zasluži tolikšne pozornosti. Nič ne utegnem narediti, nič ne utegnem postoriti, v teh dneh ne utegnem na nikogar posebno misliti, bolezen me je tudi malo izčrpala, a vendar, ko sedem k vam, mislim na vse vas. Za vse vas imam že dolgo pripravljen dar, ki pa vam ga ne morem zdaj vročiti, najbrž že pride čas tudi za to. Bog ve, zakaj je to dobro, bi dejala naša severnica, mar ne. Dokler pa mi ne bo dano spet se srečati z vami, pa vas bom morila tu gori, s sovjimi mislimi, s poezijo, ki mi leže na srce, z modrostmi mislecov, ki so bili dovolj pametni, da so jih zapisali. In s svojimi razmišljanji, za kar se vam iskreno zahvaljujem, da ste jih pripravljeni prebirati.

In v svojem RAZMIŠLJANJU pripoveduje Vida Taufer (1903-1966):

Biti človek je največja sreča,
v njem pretakajo se vse globine,
z njim se vse začenja, vse z njim nine,
vsak gori in dogori kot sveča.

Le njegovo delo nam ostane.
Če je porojeno iz trpljenja
in podoba pravega življenja
drugim lajša bol in leči rane.

V delu se nam še po smrti vije
svetla luč, prepolna hrepenenja,
človek z njo se dvigati ne jenja,
je kot zvezda, ki v višinah sije.

Lep dan, Tjavendanovci, res lep dan vam želim!
Ta hip tako zelo raznežena, da bi lahko ustvarjala in pisala in risala in brala in pesnikovala in počela čuda reči ….

Labodka moja, moja:)

Še!!!!!!!!!!!

ustvarjaj
pesnikuj
in se raduj:)
Cmoka Se Ve ne de

P.S.
dons sem tolk priiiiiidna
– ni telefonov
– ni ljudi
papirji pa nič nazaj ne jezikajo
-pospravit se pa tudi nočjo sami;-)

zato pa jest delam, delaaaam
delam, delam, delam , delam kot zamorc:))))))))))))

Jaz pa kurim, kurim, kurim, kurim in
in sem videti kot zamorc, verjemi ali ne.

Cmoka tudi tebi. Ampak, pogrešam
našega milega zajčka. Zelo ga pogrešam!

ti kar kuri
da bo toplo ne de:)

zajčka pa jest tud pogrešam
sej ve:))))

pacmakam obe Se Ve

yap, vem :))

Oj, Mariči, si me zdajle obudila od mrtvih 🙂
Ne bi človek verjel kako pomaga, če ne bi videl :))
tuki sem zdej :))