Jutro
Marija moja,
sam bog ve, zakaj je tako. Pa za življenje vendar potrebujemo tako malo!
Zakaj si delamo to in zakaj nam drugi delajo to?
Saj, človek mora imeti vsaj eno tolažbo! Ampak ta tolažba ima prav tako slabe plati! Pa naj bo hrana, cigaret…. nenazadnje sanjarjenje….In spet stiska…in slaba vest….
Kako se rešiti? Včasih, ko sem v dobri koži, se mi zdi, da vem. Pa v resnici nič ne vem!
In se zdi vse brez veze!
Ampak, jaz moram imeti vsega za dva…tudi za mojega sina…in ne smem nič pogrešiti!
In sem spet v stiski!
Moja Marija, saj veš, drugemu svetovati je preprosto! Ampak tega ne upam, ker si tudi sama ne znam pomagati!
Samo vem, da bi mi vedve zdajle sedle v senčko, kofetek in cigaretke in užgale kakšno resno ali pa neresno in ………….za par minut pozabile na mizerijo!
Vedno se tolažim; lahko bi bilo še slabše…………drugim je še težje………..Ni poštena tolažba, ampak včasih pomaga!
Marija moja, te objamem in ne spustim….grem popit kofetek in vseskozi bom mislila na tebe!
Bog ve, če boš vedela???