K…c
pa taka država. Da morajo starši malega Žiga zbirati denar za obsevanje v Gradcu. Pa kje hudiča živimo?!?!?!? Pa zakaj plačujemo zdravstveno zavarovanje?? A ne govorijo, da je že tako ali tako premalo slovencev. In zdaj ne omogočijo niti otroku primernega zdravljenja… Mislim, to je tooooo much.
B.
p.s. Sorry za kletvico, me je ta članek prav razbesenel.
POMOČ ŽIGI, KI JE ŽE PRI ŠTIRIH LETIH ZBOLEL ZA TUMORJEM NA MOŽGANIH
Danes enajstletni Žiga je pri štirih letih zbolel za tumorjem na možganih “Samo da bi mi pomagalo!” Zdravniki so po treh operacijah staršem povedali, da bi bila še ena operacija zelo tvegana – Z obsevanjem v graški bolnišnici bi skušali preprečiti nastanek novih tumorskih celic – Žiga in njegovi starši si želijo, da bi lahko bili v tem času skupaj, vendar sami ne bodo zmogli poravnati stroškov nastanitve
Mlada družina prestaja veliko preizkušnjo. Mali Žiga (tretji iz leve) mora na obsevanje v Gradec. S tem bi preprečili nastanek novih tumorjev, ki bi lahko bili zanj usodni, saj ima za sabo že tri težke operacije glave.
Mateja Čečko in Danilo Podjavoršek živita v bližini nekdanje stare šole na koncu Grajskega trga v Vitanju. Imata dva otroka – Žiga je star enajst let in hodi v peti razred osnovne šole, Kaja pa je še majhno dekletce, ki s stekleničko glasno stopica po kuhinji. Živijo pri Matejinih starših in zaradi prostorske stiske si Danilo in Mateja gradita lastno hišo pri njegovih starših v Doliču. “Gradiva že od leta 1990, vendar se gradnja nikamor ne premika, saj primanjkuje denarja,” pravita. Mateja je ekonomska tehnica, zaposlena na Zavodu za gozdove v Celju, Danilo je rudar in dela v Premogovniku Velenje. Žiga se ob mojem prihodu igra zunaj s prijatelji, zato najprej starše povprašam o začetkih njegove bolezni.
“Začelo se je, ko je bil star skoraj štiri leta. Ob dopoldnevih je imel hude glavobole in postajali so čedalje hujši. Mislili smo, da morda gre za motnje psihičnega izvora. Nato smo Žigo odpeljali k specialistom in najprej ni nihče ničesar odkril. Aprila 1997 pa je dobil res zelo močan napad – glavobolu je sledilo bruhanje. Takoj je bil sprejet v bolnišnico na razne preiskave in slikanja. Ko so bile narejene slike glave, smo ga morali takoj odpeljati na nevrološki oddelek Pediatrične klinike v Ljubljani,” pripovedujeta Danilo in Mateja. Tam so jima zdravniki povedali, da gre za hitro rastoči tumor (tumor hipofize), ki pa ni rakast. “Po prvi operaciji sva izvedela, da je mogoče, da se bo tumor spet pojavil,” se spominjata. Tumor je že takoj pritiskal na vidni živec, vendar to sprva ni vplivalo na Žigov vid. So se pa kmalu spet začeli pojavljati vse hujši glavoboli.
Druga operacija je bila leto in pol kasneje. Žiga pred operacijo ni več videl, le na eno oko je še zaznaval svetlobo. Po drugi operaciji se mu je vid povrnil in k sreči vidni živec ni bil poškodovan, saj bi sicer lahko odmrl. Pri prvi operaciji so Žigi odstranili hipofizo, tako da zdaj nima več svojih lastnih hormonov, ampak jih v telo dobi z zdravili in s kapljicami. “Tudi za rast smo mu morali dajati hormone, zato je nekoliko manjši, zaostaja v rasti, je pa tudi močnejše postave, kar je značilno za tovrstne bolnike,” pravi oče Danilo.
V tem trenutku vstopi v kuhinjo manjši fant s kapo s ščitkom in pozdravi. Takoj si mislim, da je to Žiga, in ga pozdravim. Ko sname kapo, vidim kakšnih deset centimetrov dolgo brazgotino nad desnim ušesom, ki jo lasje le delno prekrivajo. To pa je tudi edino, po čemer bi lahko sklepali, da je Žiga resno bolan, sicer je povsem dobrovoljen fant, kakršni so njegovi vrstniki.
Sledila je tretja operacija. “Preiskave so pokazale, da je spet nekaj zraslo. Tokrat pa ni bil več samo en tumor, ampak jih je zraslo kar pet. Trije so bili na vidnem živcu, dva nekoliko nižje,” pojasnjujejo starši. Po operaciji so se stvari še zapletle in v Ljubljani so bili več kot mesec dni. Trudili so se biti poleg njega čim več in zvečer so se vračali domov. Doma jih je namreč čakala še hčerka, ki so jo medtem pazili domači.
Žiga bi zdaj moral v Gradec na obsevanje, saj pri nas to ni mogoče. Čez nekaj dni bosta Mateja in Danilo odšla na razgovor v Gradec, da se dogovorijo o podrobnostih. Sevanje naj bi trajalo vsaj mesec in pol in ta čas bi vsaj eden on njiju rad bil čim več z njim. A zaradi denarne stiske sama ne bi zmogla poravnati stroškov nastanitve v tujini.
Zdravniki so staršem povedali, da bi bila še ena operacija zelo tvegana, zato bi z obsevanjem skušali preprečiti nastanek novih tumorskih celic.
Žiga mora hoditi tudi na redne kontrole v Ljubljano, in to vsake tri do šest mesecev. Tam ostaja tudi po cel teden. Pravi, da je zdravnikov že navajen in da se prav tako dobro razume z medicinskimi sestrami. Všeč mu je v šoli, učitelji mu pomagajo, da zaradi bolezni ni tako zelo v zaostanku. “Kadar se igram s prijatelji, vedo, da morajo paziti na mojo glavo,” pravi.
Vprašam ga, ali se boji odhoda v Gradec? “Ne, rad grem, samo da bi mi pomagalo,” odgovori brez pomisleka.
V dogovoru z družino Žige Podjavorška Območno združenje Rdečega križa Slovenske Konjice odpira poseben žiro račun za pomoč Žigi. Številka računa je 06000-0007430693, poleg je treba napisati Za Žigo iz Vitanja.
Članek iz spletne strani: http://www.večer.si
31. januar 2003
Žal njegov primer ni osamljen.
Se dostikrat vprašam kako imajo dotični (pristojni za reševanje ali vsaj nudenje pomoči oz. tisti ki “radi”obrnejo pogled stran) lahko miren povšter ne de..
Včasih je kot da bi se borili z mlini na veter ….
Škrat že neki časa špila kukr enga prostovljca (butalci=butalc) pa ga še zmeraj pogreje kadar naleti na tiste ki majo kamen namesto srca, žlehtnoba včasih kar puhti iz njih, povrhu pa majo po možnosti še polno rit vsega….. Loto kombinejšn….
Doniš…. jest od takih kr hitro stran ku me preveč zebka ne de..
In takrat kadar naleti na kaj res žalostnega se vpraša ali sploh lahko drži tista “da za vsazga v grmu šiba raste”…
Je pa tudi res da se potem kmalu spet vprašam, zakaj je to lahko dobro….