Zakaj je pa odšel če je bilo res tako nori dobro? Da ni to tvoje subjektivno mnenje, on se je pa drugače počutil . Nihče ne gre brez tehtnega razloga stran

@No nisem napisal,da jih ni.vprašal sem koliko jih je še.

in resnično sem vesel za vaju.in ostale,ki so

Verjetno se ljudje naveličajo odgovarjati na ene in iste teme,vprašanja.. pa kadarkoli kdo napiše, da je v srečni zvezi, ga v glavnem obtožijo laži. Tako da, natančnega odgovora ne bo, a več uporabnic je pisalo, da so v dolgoletnih zvezah in srečne v različnih temah.

Štejem se med srečneže, ki nam je bilo dano doživeti tako ljubezen. Žal je umrl. Mnogo prehitro. Sva pa bila dolga leta srečna in lahko bi dala roko v ogenj, da bi bilo enako še danes. Nekatere stvari pač veš. Za druge pa zaradi mene lahko velja, da se ljubezen iztroši, ugasne, karkoli. Ni moja skrb. Vem le zase.

Nekoč sem tu podelila svojo zgodbo in bila takoj napadena kot lažnivka. Pa je nisem podelila zaradi samopromocije, temveč kot motivacijo vsem, ki prehitro obupajo.Tudi ni bila namenjena dvomljivcem in tistim, ki ljubezni nočejo. Zanje naj ostane pravljica, če jim je tako lažje.

Na tiste, ki takoj napadejo, se že davno ne oziram več. Nima smisla.

So pa letele točno take neokusne pripombe, kot je ena zgoraj -zakaj je pa odšel, če je bilo tako super…

Vsakomur, kar mu je lažje.

Moski ko ljubi ljubi,zenske ljubijo opurtunisticno in opcijsko,zato jih pa velioo ostane samih.

Žal mi je. Ti verjamem, forum zna biti zaradi določenih uporabnikov res temačen prostor za preveč osebne izpovedi. Varuj svojo zasebnost in svojo zgodbo kot najbolj neprecenljiv zaklad. Saj to tudi je.

Hvala in brez skrbi. Ko veš, kaj imaš, te ne more iritirati nobena stvar, še najmanj nek zagrenjen anonim.
Tudi ti uživaj v tem, kar imaš. Nič se ne more meriti s tem, kar nosimo v sebi.

Dobro povzeto. Vzamejo ti še tisto malo …

Ja, ljubezni se tudi končajo včasih. Nekatere niso bile mišljene, da trajajo, ampak da se iz njih nekaj naučiš o sebi in o ljubezni sami.

Naučiš se na primer, da zaljubiti se ni isto, kot ljubiti. Tudi ni isto, kot navaditi se na nekoga. Nauči te tudi prepoznati, ali si ljubljen, ali samo všečen za kratek čas.

Tega se pač ne naučiš iz teorije, ampak na lastni izkušnji. Ne na eni, na več njih. Iz vsake prideš bolj izdelan, bolje opremljen, da lahko v pravem človeku najdeš, kar potrebuješ, v sebi pa način in pot, da to dosežeš.

Tudi praznina v srcu ima svoj namen. Najprej se moraš izprazniti, da se lahko napolniš. Ker tisti, ki ti je namenjen, da ga zares ljubiš, potrebuje ves prostor, ne le en del nezasedenega.

Srce, ki je enkrat že ljubilo, bo to znalo znova in znova. Le da bo naslednjič znalo bolje izbrati.

Vsak konec je začetek nečesa novega. Verjemi, da boljšega.

Kaj je realna in prava ljubezen med dvema človekoma – po moje?

Dober odnos – ki zahteva avtentičnost, dobronamernost in nekaj truda v smislu ne-zamer in spregledanja vseh iritirajočih malenkosti – je osnova. Nadgradnja pa to, da sta skupaj zato, ker se imata skupaj bolje kot vsak sam, tudi kadar človeku nič ne manjka in ima vse kar želi oz potrebuje.

V 1. točki je že to, da se spusti oz odstrani maske in (čustvene) zidove. Da si lahko – oz moraš in zmoreš biti – kar v resnici si. Absolutna osnova za vse je pa to, da se vsega tega lotiš s človekom, ki ti privablja nasmeh v dušo ko ga/jo pogledaš in katerega dotik ti požene kri v pravem trenutku in te pomirja in olajša stisko v drugačnem pravem trenutku.

Glede trajanja… zaenkrat gre… in gre. Res pa nikoli ne moreš kaj še morda vrta partnerja… in morda se naveliča en prej kot drugi. Morda drugega preveč moti… kaj pa vem… glasno srkanje juhe??… in zato zadeva razpade. Morda en zboli. Lahko se zgodi nesreča. Lahko se zgodijo osebnostne spremembe. Vse gre… a odnos je stalno balansiranje in prilagajanje. Ko tega ni več – iz kateregakoli razloga že – se tudi odnos zaključi.

Prvo je jasno zaupanje. 100% , ko mu zaupaš bolj kot samemu sebi in on tebi, ko se lahko popolnoma zaneseš eden na drugega.

Drugo brez česar ne gre , je fizična privlačnost. Metuljčki pa to. Kemija. Verjetno je res nekaj kemičnega, hormonskega, ne vem, ampak meni recimo še vedno želodec pade v kolena, ko ga po daljšem času zagledam…brez privlačnosti ni nič.

Tretje –  ujemanje v vrednotah, ujemanje v ritmu dneva, v ritmu življenja –  če je eden zapečkar in pobožnjakar, drugi pa ultra raketa in ateist –  potem bo težka. Že jutranje vstajanje je fino, če je v dvoje, pa želje glede dopustov, pa način vzgoje otrok, pa odnosi s prijatelji….

Potem pa še  –  pustiti morata eden drugemu dihati. Ne se “obesiti” na partnerja, vsak mora znati stati sam, preživeti kaj časa sam, narediti kaj sam, se odločiti kaj sam. Ja, je vse to lepše v dvoje, ampak ne VES ČAS.

Zadnje –  zavedati se je treba, da se ljudje non stop konstantno spreminjamo. Človek v katerega si se zaljubil 20 let nazaj ne obstaja več, ravno tako ti nisi več oseba, kot si bila takrat. Torej je potrebno DELO, da se oba sproti prilagajata spremembam in jih sprejemata.