kahlica in uboganje
Najprej vsem lep pozdrav. Doma imamo dvoletnico, ki nas kar precej zaposluje. Tri tedne nazaj, se je naša tričlanska družina povečala na štiričlansko. Hčerka je dobila sestrico, ki jo ima (vsaj za zdaj) zelo rada. Do zdaj se še ni nikoli v nobeni obliki pokazalo, da bi ji hotela narediti kaj žalega (ali z udarcem ali kakorkoli drugače). No, vseeno imamo z njo kar nekaj dilem. Do danes še ni pokazala nobenega zanimanja za kahlico. Če ne pazimo, se noče niti vsesti nanjo (se pa zna zgoditi, da gre rada samo sedeti, še posebej, če se ji potem v celoti kdo posveti, tako da beremo knjigico, se igramo, ipd.), vendar še nikoli ni hotela iti na kahlico, če jo je tiščalo kakati, nikoli ne pove, kdaj bi morala iti, ve pa povedati, da je kakala, da jo je treba previti, seveda zna tudi vse pripomočke za previjanje pripraviti, da jo potem kdo še previje. Ponavadi vemo, da bo šla kakat, saj se gre skrit (ponavadi v drugo sobo), ampak na kahlico niti pod razno takrat ne bi hotela iti. Če ji to predlagamo, se spusti v jok in vse kar dobimo za odgovor je glasen NE. Kaj predlagate, kaj bi ukrenili, saj je res že čas, za opravljanje te potrebe v kahlico, da ne govorim, da me vsi sprašujejo, če že kaka v kahlico (vsaj kakati bi pa res morala)… Poskusili smo že z vsem, s prigovarjanjem, z razlago, z podkupovanjem, grožnjami, tudi brez pleničke smo jo že pustili (sicer res samo za kak dan)… tudi nerodno ji je, če se kakšen vrstnik ali kdo drug pobara nad njenim kakanjem v pleničko, ampak za zdaj kaka (in lula) samo v pleničke.
Zdaj pa še druga stvar. Ta punca me zna pošteno spraviti ob živce. Z mano počne vse. Od cukanja, grizenja, udarjanja z svojo rokico po kateremkoli delu mojega telesa… da o tem, da me niti malo ne uboga če ni razpoložena, ne govorim. Torej, seveda zna biti prijazna, rada mi pomaga pri gospodinjskih opravilih, me boža, lupčka, vedno prileti k meni, če se udari, če je bolana, išče mojo bližino, spi pri meni, in preden zaspi obvezno položi svojo roko na moja prsa (dojila sem jo do leta in pol potem pa se je navadila rokico pristavljat ob zijo, kot pravi), vendar se vse lahko v trenutku spremeni. Začne me cukati, rečem, da boli, da prosim, da me neha, nato (ker nič ne pomaga) rečem, da ne bo več zize, na koncu pa jo še udarim (ne zelo), na kar se pogosto še nasmeji. Seveda ves ta čas cuka ali počne kaj drugega za mene nič prijetnega. Seveda nič od tega ne počne z atikom (oz. zelo redkokdaj, zelo zelo redkokdaj). Razen da tudi njega ne uboga ves čas, vendar veliko več. Kaj pravite bo minilo, ali pa bi morali biti naši vzgojni prijemi drugačni, da ne bo nazadnje postalo tako, kot me ves čas opozarja tašča z: Boš videla, kako boš ti še boga, ko bo velika…
Upam, da mi boste znali odgovoriti na ta dva vprašanja, in povedati, kako ste vi premagovali ti dilemi.
Nena