Kaj bi naredili za razmerje? Rečete, naj traja dokler traja ali bi za rešitev odnosa naredili vse?
Koliko ste pripravljeni naredit za partnerja in koliko ste se mu pripravljeni prilagajati, zato da ga obdržite? Kaj, če odnos ni prav trden in ga imate vseeno rade/i, bi ga probali rešiti na vse načine? Kaj pa če pride do varanja, ki se potem neha, ste pripravljeni oprostiti in iti dalje?
Se bolj nagibate k tem besedam: naj traja dokler traja ali ste pripravljeni reševati tudi hujše probleme? Iskreno, povejte.
“Seveda lahko pričakujemo od partnerja, da se bo spreminjal. Vendar to ne pomeni, da lahko to od njega zahtevamo. Partner ima “pravico”, da je s sabo takim, kot je, zadovoljen in da ne čuti nobene potrebe po spremembah. A če partnerju res kaj pomenite oziroma če mu res kaj pomeni vajin odnos, potem se bo poskušal spreminjati. Te spremembe bi morale iti v smeri, da vnaša manj tistega, kar odnos dela manj zadovoljujoč in da vnaša več tega, kar ga dela bolj zadovoljujočega. Običajno ni dovolj, da se partnerju prilagodimo, popustimo ali sklenemo kompromis, saj to ne more trajati v nedogled. Če želimo nek problem v odnosu resnično rešiti, potem se morata običajno spremeniti oba partnerja.”
(Izidor Gašperlin)
Tole se mi zdi zdrava razlaga: svoj vzajemen odnos gradita in živita oba. V katerem je pomembno, da se imata medsebojno rada in se spoštujeta.
Če iz njega en od udeležencev krene po svoji poti, ki jima ni skupna, je to njegova lastna odločitev. Ljudje niso zlepljeni skupaj, niti ne želijo, da bi jih kdo priklepal nase. V odnosu ostajajo, ker sami tako želijo. Včasih to pomeni, da so se za samostojnost (po svojih kriterijih) pripravljeni odreči skupnemu odnosu.
Imam partnerja, zaradi katerega se mi ni bilo treba niti malo spremeniti, njemu pa zaradi mene ne. Ljubim ga takšnega, kot je, iskreno ga spoštujem, on pa mene. Počnem vse tisto, kar sem prej, v nekaterih stvareh (gledališče, tek na smučeh …) se mi pridruži, v drugih ne in obratno. Ničemur se nisva odpovedala, le čas usklajujeva.
Aha, nekaj pa je: ne mara riža. Tega si pač privoščim na kakšnem kosilu s prijateljicami, da ne kuham na dvojno. 🙂
Kompleksno, ceprav preprosto vprasanje. Za resitev odnosa sem ponavadi narediti vse, kar je v moji moci. Sem bolj izbircne sorte, mi pa zato odnosi, ki jih stkem, veliko pomenijo. Vem pa tudi, da se druga stran kljub najboljsi volji ne bo spremenila (se ne more) skladno z mojimi pricakovanji. Zato je vse, na kar imava oba vpliv odnos. In odlocitve o vedenju in ravnanju vsakega posebej. In ce ta vedenja in ravnanja botrujejo izcrpavanju mene, takrat je moja sveta dolznost tak odnos omejiti ali celo zapustiti.
Nič več nisem pripravljena narediti za razmerje. Ko sem izgubila spoštovanje do njega, je odšla tudi ljubezen. In si je ne želim nazaj. V bistvu prebiram knjige in članke, kako otroke pripraviti na ločitev staršev. Ker rodila sem dva otroka, ukvarjam se pa s tremi. In imam tega dovolj. Da po 13 letih zveze, pri petdesetih letih ni sposoben poskrbeti niti za eno stvar pri hiši. Da jaz skrbim za hišo, za avto, za otroke, za dopust, za rojstne dneve njegove družine…
Najprej sem se sekirala in ga prosila, naj kaj naredi. Potem je prišla faza, ko mi je bilo vseeno. Zdaj pa sem v zadnji fazi, ko ga ne prenesem več v svoji bližini. Pogovor ne pomaga. Samo brani se, da ni takšen in da si izmišljujem. Da ne vidim nič, kar naredi. Pa mu dopovedujem, da če pomije dva krožnika, ni tisto kar pričakujem od moškega v hiši – raje vidim, da poskrbi za kurjavo, pa nabavi nove zimske gume za avto, popravi podrto ograjo proti sosedom, kupi kolo otrokom… Nič od tega. Če ne bom jaz, ne bo nihče. Torej – dragi moj, zakaj te imam?? Odpovedal na celi črti – kot mož, kot oče in kot moški. Že nekaj let ga trpim v bližini samo zaradi otrok, zdaj pa tudi to nisem pripravljena več.
Pošteno vprašanje. Ne vem. Verjetno je bil že takrat tak. Ampak je bilo življenje brez otrok bistveno lažje in me očitno takrat ni motilo. Zdaj sta otroka stara 6 in 9 in stvari se nabirajo. Komaj zmorem čez dan in se mi res neumno zdi, da od njega ni pa čisto NIČ. Še vedno se samo šlepa zraven. Kot da družina, otroci, hiša… ni prineslo novih obveznosti. Sam sebi se zdim neumna, da to prenašam. Vedno bolj si želim nekoga ob sebi – nekoga, ki mi bo pomagal, me podpiral, me stisnil, se pogovarjal z mano… Imam moža, pa nimam nič od tega.
Pošteno vprašanje. Ne vem. Verjetno je bil že takrat tak. Ampak je bilo življenje brez otrok bistveno lažje in me očitno takrat ni motilo. Zdaj sta otroka stara 6 in 9 in stvari se nabirajo. Komaj zmorem čez dan in se mi res neumno zdi, da od njega ni pa čisto NIČ. Še vedno se samo šlepa zraven. Kot da družina, otroci, hiša… ni prineslo novih obveznosti. Sam sebi se zdim neumna, da to prenašam. Vedno bolj si želim nekoga ob sebi – nekoga, ki mi bo pomagal, me podpiral, me stisnil, se pogovarjal z mano… Imam moža, pa nimam nič od tega.
[/quote]
To je povsem človeško. Povečini imamo mnogi takšne ali drugačne duševne praznine, ki bi jih želeli zapolniti preko drugega. Sem mnenja, da to ni obsojanja vredno. Nekaj terapevtskosti je v odnosu sprejemljivo. Če potrpimo glede telesnih hib in poškodb in prevzamemo nego, zakaj ne bi bilo enako tudi na duševnem področju. Rožnata očala gor ali dol, najbližji so nam najbližji ravno zato, ker do njih gojimo tudi največja pričakovanja.
odvisno od razmerja
glede na to, da smatram, da sem v zelo kvalitetnem razmerju, z osebo, ki me ceni, spoštuje, zelo upošteva moje mnenje, mi daje vedeti, da sem ljubljena, je fenomenalen starš, s katero deliva podobne vrednote in prepričanja…
sem pripravljena dosti narediti za razmerje, upoštevati njegove pritožbe in njegovo mnenje, se poskušam izboljšati v smer, ki jo on pričakuje….
jaz sem v razmerju do konca, ne dok traja.
“Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Simone de Beauvoire
To pove vse.
[/quote]
To se sicer lepo sliši in bere, toda tudi Simone de Beauvoire tega “standarda” v svojem življenju ni dosegala, pa sta bila oba s Sartrom “težka” filozofa. Zato raje vidim, če ljudje izhajajo (tudi) iz svojih izkušenj – česa so kot posamezniki dejansko zmožni, ne le idealov. Lahko pa iz zapisanega preprosto potegnemo sklep, da te avtentične ljubezni ni dejansko izkusil še nihče in imamo izgovor za lastno zagrenjenost (kamor občasno zapadete tudi vi).
***
Drugače pa: ne pristajam na izsiljevanja tipa “kaj in koliko še lahko zaje**m, da bo tebi še sprejemljivo”. Tako vsaj deloma razumem to vprašanje.
Zame osebno je smiselno reševati razmerje, dokler med dvema obstaja iskren odnos in iz tega izhajajoče medsebojno zaupanje. Varanje zame “povozi” oba ta kriterija. To, da se varanje “neha” mi je vseeno – ne mislim biti nobenemu rezerva, če se mu slučajno drugje ne izide. Je stvar (samo)spoštovanja. Nisem v zvezi iz oportunizma in tudi ostala ne bi iz takih razlogov. (Drugo je, če komu v zvezi ni več do seksa in ta del z veseljem prepusti drugim, “zunanjim” osebam, potem je tudi to ok, pač stvar dogovora med partnerjema, ki pa spet temelji na odkritosti, iskrenosti). Govorim pa iz perspektive nekoga, ki je v dveh pomembnih segmentih neodvisen od partnerja (nimava otrok, oba sva materialno preskrbljena in se v tem smislu ne potrebujeva). Za veliko parov pa je ravno to izhodišče za iskanje kompromisov in prilagajanja.
Fer deal!
Jaz se ne prilagajam nikomur več kot se on/ona prilagaja meni. Če komu kaj ni, lahko odide isti moment in zame velja enako. Če ni recipročnosti, ni odnosa.
[/quote]
Če komu kaj ni … to pomeni, da ženske nimaš rad. Odnos na tak način ne more funkcionirati, ker verjemi, da je tudi s tabo včasih težko. Z vsemi nami je včasih težko. Tudi količina prilagajanja ne more biti recipročna, jaz tebi, ti meni. Ti ne maraš riža, pa ga tudi jaz ne bom jedel, ampak samo pod pogojem, da nehava kuhati tudi kuskus, ker ga jaz ne maram. Ali kako naj to funkcionira?
Meni je bliže ideja, da v zvezi ne gre (izključno) za prilaganje, temveč za prestavljanje meja. Okej, ne maraš riža, ampak mogoče bi pa poskusila rižoto, kot jo skuham jaz? Ne maraš kolesariti, čeprav znaš voziti kolo in ga tudi imaš, skupaj z vso ostalo opremo, mogoče bi pa stisnil zobe med vožnjo in se odpeljeva nekam na dobre čevapčiče – ki jih ti obožuješ, jaz jih ne prenesem, ampak saj lahko naročim kaj drugega.
Včasih razmislim tudi, komu je težje … in se prilagodi tisti, ki gre lažje čez nekaj. Samo za kaj takega rabiš veliko iskrenosti in nesebičnosti, predvsem pa veliko ljubezni.
Reciprocnost še v biznisu ne deluje, kaj šele v odnosih.
Pošteno vprašanje. Ne vem. Verjetno je bil že takrat tak. Ampak je bilo življenje brez otrok bistveno lažje in me očitno takrat ni motilo. Zdaj sta otroka stara 6 in 9 in stvari se nabirajo. Komaj zmorem čez dan in se mi res neumno zdi, da od njega ni pa čisto NIČ. Še vedno se samo šlepa zraven. Kot da družina, otroci, hiša… ni prineslo novih obveznosti. Sam sebi se zdim neumna, da to prenašam. Vedno bolj si želim nekoga ob sebi – nekoga, ki mi bo pomagal, me podpiral, me stisnil, se pogovarjal z mano… Imam moža, pa nimam nič od tega.
[/quote]
tvoja želja je bila imet dva otroka. zdaj ko je izpolnjena, je pa oplojevalec odveč
“Seveda lahko pričakujemo od partnerja, da se bo spreminjal. Vendar to ne pomeni, da lahko to od njega zahtevamo. Partner ima “pravico”, da je s sabo takim, kot je, zadovoljen in da ne čuti nobene potrebe po spremembah. A če partnerju res kaj pomenite oziroma če mu res kaj pomeni vajin odnos, potem se bo poskušal spreminjati. Te spremembe bi morale iti v smeri, da vnaša manj tistega, kar odnos dela manj zadovoljujoč in da vnaša več tega, kar ga dela bolj zadovoljujočega. Običajno ni dovolj, da se partnerju prilagodimo, popustimo ali sklenemo kompromis, saj to ne more trajati v nedogled. Če želimo nek problem v odnosu resnično rešiti, potem se morata običajno spremeniti oba partnerja.”
(Izidor Gašperlin)
Tole se mi zdi zdrava razlaga: svoj vzajemen odnos gradita in živita oba. V katerem je pomembno, da se imata medsebojno rada in se spoštujeta.
Če iz njega en od udeležencev krene po svoji poti, ki jima ni skupna, je to njegova lastna odločitev. Ljudje niso zlepljeni skupaj, niti ne želijo, da bi jih kdo priklepal nase. V odnosu ostajajo, ker sami tako želijo. Včasih to pomeni, da so se za samostojnost (po svojih kriterijih) pripravljeni odreči skupnemu odnosu.
[/quote]
On se mora spremenit in prilagajat, če ne nas nima rad. Nasprotno pa velja, da nas mora on sprejemati takšne kot smo, če ne nas tudi nima rad.