kaj bi storile ve
Tast ni več med živimi že 20 let, pa mož misli, da mora bit zraven mame, da ne bo revca sama. Njegov brat je pravo nasprotje, blagor njegovi ženi. Moj pa na morju z mano in otrokoma zdrži 4 dni, pol pa hitro k mami, da jo lahko na vikend vozi. Enkrat sva bila povabljena na poroko, pa nisva šla, ker je imela mama roko v mavcu in je moral k njej posodo pomivat. Doma jo pa ni še nikoli. Obžauljem dan, ko sem ga spoznala, pa me je njegov brat opozarjal na to Sam ko si mlad, si tudi neumen, plačujem pa sedaj. Samo bo treba nekako ukrepat. še dobro, da se lahko tule malo potožim.
Če je šel z vzrokom in se to zgodi vsake pol leta – naj se imata fajn.
Če se zgodi vsak mesec, je prehudo.
Kaj bi naredila? Čisto nič! Zaželela bi jima srečno pot in naj se fino imata.
Moj odgovor na tvoj prvi post – očitno ima za to dober razlog (mama potrebuje pomoč, družbo, ima kakšno osebno krizo….) – ne zganjaj panike, če se je to zgodilo enkrat.
Glede na tvojo obrazložitev stanja v drugem postu – uf, uf, uf – ne zavidam ti. Res hud pogovor bo potreben, da razčistite, da je njegova družina (ti in otroka) pristala pred družino njegovega otroštva tisti trenutek, ko se je odločil zanjo.
EJ, ženske, a ve pa ne greste nikoli nikamor s svojimi mamami? S svojimi starši? A če se dec od bajte premakne, je pa ogenj v strehi?? In še to mi razložite: če bi šel z družbo, bi še šlo, ampak z lastno materjo, ki je povrhu še vdova?! Mislim, to je pa res za zgražat!
Je, je za zgražat se, če je to stalna praksa, če je vedno mama prva (kot pišeš), če vedno skoči na njen migljaj in če ona to še izkorišča zraven. Ampak, glej, tukaj nimaš dosti izbire: ali narediš temu konec oz. radikalno postaviš mejo (ne vem, 1 x na teden in v primeru xyz) ali pa se s tem sprijazniš, v nasprotnem primeru pa “spokaš kufre” in greš.
Meni se pač do 2 x na leto ne zdi noben greh, če mož pelje svojo mater nekam na oddih. Tudi moj mož gre vsake toliko za dva dni k svoji mami, da jih naseka in nanosi drva, opravi težja fizična dela, ki jih ona ne zmore, prav tako pa grem jaz s svojo mamo kdaj na kak potep. Mož gre tudi 1 x letno za ves teden na jadranje s svojo družbo. Pa saj ni moj privesek, name priraščen in moja last, da bi moral non-stop samo z mano okrog hodit! Jaz pa prav tako grem na sindikalca, na zabavo, na večerjo in če bi imela od pamtiveka utečeno, bi šla tudi za par dni na jadranje ali planinarjenje, zdaj ko je mali že toliko večji.
Mamin sine je dedec zame takrat, ko ni sposoben dat prednosti svoji družini, ki jo je sam ustanovil pred svojimi starši (izjemo so bolezni, nesreče itd). To pa še zdaleč ne pomeni, da mora svoje starše “obest na klin” in se 105{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} posvetit samo ženi/partnerki in otrokom, medtem ko starše nekaj gleda.
Samo upam, da imate za sebe in svoje starše ista merila, kot za svoje može in j+njihove starše!
Pa punce, jaz vas sploh ne razumem! OK, drugi post daje drugačno sliko, ampak samo po prvem postu sem si rekla: hvala bogu, da se dobro razume z mamo in da jo malo pocrklja! Stavka: “ženo in dva otroka pa pusti doma” sploh ne razumem. Kot prvo: meni včasih siiilno paše, da sem kakšen dan ali za vikend sama doma z otrokoma, je to bolj redko, ampak je potem en čisto drug ritem. In tudi jaz včasih, zelo redko sicer, enkrat do dvakrat na leto, grem kam brez moža in otrok. In se imajo takrat super, si naredijo pravi moški žur in smo vsi zadovoljni.
Predvsem pa: zakaj ne bi bilo tašči vsaj kakšen dan, dva v letu lepo? Zakaj ne bi smela čutiti, da jo ima sin zelo rad – kljub temu, da se je poročil? Zakaj bi moral človek v trenutku, ko si najde življenjsko sopotnico, pretrgati vse vezi s starši? Pri nas doma je tako, da jaz moža večkrat spodbudim, naj malo pokliče mamo, mu rečem, naj jih gre kaj pogledat, sam ali z otroki, seveda gremo tudi skupaj, se dobro razumem s taščo, ampak vem, da ima rada, če pride njen sin tudi kdaj sam. In zakaj ji ne bi naredila tega veselja? Zakaj ne bi prišel kdaj tja na kosilo, da mu ona skuha njegovo najljubšo jed? Imam kolegico, ki je rekla: če bo moj mož kdaj šel k svoji mami na kosilo, lahko kar spoka kufre. Meni se zdi to skrajno otročje. Moja tašča večkrat povabi vse, pa se jaz včasih prijazno zahvalim, sem vesela, da mi ni treba kuhati, si kupim burek in imam eno dragoceno urico čisto zase.
Razmišljanje skrbne mi je zelo blizu, vsem pa bi toplo položila na srce: Pomislite na čas, ko boste ve tašče in si boste želele kdaj kakšno minutko na samem poklepetati s svojim sinom, brez snahe, ki jo boste imele sicer čisto rade, ampak ki bo pač vedno ostala malo “tujka”. Se vam ne zdi, da boste vesele, če si bo sin vzel kakšnno uro za vas, da vam pomaga znositi krompir v klet? In ali ne boste v devetih nebesih, če vas bo celo odpeljal za dva dni na morje? Ne vem, meni se zdi, da je treba starše – oboje – spoštovati in ceniti in narediti vse, da jim je v življenju čim lepše. Če sodi k temu tudi to, da se kdaj za kratek čas odpovem svojemu možu – ljubi bog, če mi ga jemlje služba, zakaj mi ga ne bi včasih še njegova mama?
Vem, da moraliziram, sovražim se, kadar sem takšna, ampak to preprosto moram spraviti iz sebe.
Pa še to: glede tistega, da bi bilo vse OK, če bi bila tašča bolna – sorry, to pa je sploh čisto mimo. A zdravih ljudi pa ne smemo crkljati? Naj pokažemo svojo ljubezen in sočutje samo takrat, ko vemo, da jih ne bo več dolgo med nami? Saj, potem pa pridejo cankarjanske frustracije, ko se takrat, ko najdražjih ni več, zavemo, da jim nikoli nismo povedali, kako zelo jih imamo radi.
Mene kar mraz spreletava ob takih postih, kjer z nepojmljivim sovraštvom odgovarjate: spokala bi kufre, zamenjala ključavnico od vhodnih vrat, revice, ki imamo mamine sinčke itd. itd. Kaj, če bi vaše tašče tako govorile, ko bi ve prosile njih za varstvo vaših otrok, za pomoč ob težavah v vaši družini? Popolnoma se pridružujem razmišljanjem Skr bne in tete magde. Razmislite tiste, ki kategorično odklanjate kakršnokoli dobro delo za vašo taščo; mislim, da nimate prav. Če tebe maja*** tako moti, ker je tvoj mož, sin tvoje tašče, pospremil svojo mater za dva dni na dopust – mogoče bi bilo pa zate in celo za taščo in moža prav prijetna sprememba, če bi jo enkrat vidve mahnile na lepše? Ali pa bi se ti kdaj ponudila, da svoji tašči kdaj kaj postoriš, če je bolna? Ali pa bi šla k njej celo na kakšno kavico, na obisk, kar tako? Tako malo je treba, da bi se imeli v družini radi in lepo in mogoče je od tebe odvisno, da bi bilo tako?