No, recimo, da sem se znašla v čudni življenski zagati.

Poročena sem 4 leta, z možem imava sina. S skupnimi sredstvi sva nadzidala stanovanje nad njeg. starši, s katerimi se osebno kar dobro razumem.
Mož je dolga leta pil (dolgo je seveda skrival), do mene sicer ni bil nikoli fizično nasilen, sem pa preživela kar nekaj budnih noči (tudi po rojstvu otroka), ker je bil pod vplivov alkohola blazno navdušen nad mučnimi in nemučnimi debatami, dokler pa je bil zdoma, sem se doma tresla, če bo prišel domov v enem kosu. Trenutno je čisti abstinent že več mesecev.

Posledično se njegov posel ni premaknil nikamor, to pa ga je seveda pehalo še v večjo obremenjenost….in obsedenost z denarjem. Jaz imam službo z normalno plačo, ki je sicer dovolj velika za preživljanje 3-članske družine….a potem ne ostane nič več. Z njo smo tudi živeli pretekla leta. Odkar ne pije več, je moja služba nič-vredna in samo išče, kako bi jaz delala in zaslužila več. Ja, ob majhnem otroku, ki ga med tednom že tako malo vidim (od 17h do 20h-ko gre spat). Njegov posel je sicer fizično zelo naporen in rahlo sezonski, tako da ga z drugimi gospodinjskimi in družinskimi opravili nikoli nisem obremenjevala. Odkar ne pije – deluje kot imperialist. Že odkar sva skupaj trpi moje seksualno življenje (ki pač zame predstavlja čustveni vrhunec), ker spiva v povprčju 1x na mesec. Meni se je to dolgo zdelo normalno, ker je pač veliko “utrujen” ali pa je bil pod vplivom alkohola… In dejansko sem vsa ta leta v lastni zakonski postelji sanjala in hrepenela po svojem možu, ki pa za to ni imel posluha, čeprav je vedel, da mi ni dovolj. Z njegovo “utrujenostjo” je šlo sedaj tako daleč, da sva s hčerko na vseh izletih in sprehodih same. Vse, kar ga zanima je samo še denar, posel in avtomobili – ki pa so zanj zaenkrat samo sanje in še daleč od dosega…. Delo sicer opravi kvalitetno, a tukaj se z njegovim redom in urejenostjo konča vse. Je kot furja, ki ne ve, kje ima svoje osnovne stvari (ključe, denar, dokumente, poslovne zadeve…). Najina splošna mnenja gredo čedalje bolj narazen, samo še pri vzgoji ostajava sklepčna. Otroka ima rad, vendar mi daje vedeti, da mu po nekaj urah predstavlja napor….

Osebno sem se ohladila, ker me njegovo negativno razmišljanje, nespoštovanje in ignoriranje mojih potreb spravlja ob živce. In ker ima hudič mlade sem se nekaj mesecev po tem zaljubila v drugega, ki pa ima podoben problem kot jaz – le v obratnem (žena). Našla sva se predvsem na intelektualno-čustveni ravni…seks niti ni imel velikega pomena (čeprav je izpadel kot pravo razvajanje proti že-vajenemu).

Počutim se neumno, ker do sedaj nisem nikoli varala in se mi je to tudi zdelo nemoralno. In, ker se zarečenega kruha največ poje…ne vem, kako naprej….. čustva so šla pa tako po svoje – izven meja….

Kaj bi vi naredili?

Ocitno je da si v trenutni situaciji tista, ki trpi in je nezadovoljna.

Loci se. Bolje sam kot v slabi druzbi. Mogoce se pa ta drugi partner odloci za enako in potem lahko zazivita skupaj, ali pa tudi ne. Pomembno je le da si pridobis malo vec samospostovanja in osebnostne srece.

lp

ada

Ja saj ni čudno, da ima “hudič mlade”:)… Meni bi se trgalo, da bi moj pil in nikamor šel z nama. Dobra si, da vse to prenašaš! Jaz bi sigurno razmišljala o ločitvi, in to že prej, ko je še pil..
Poskušaj si ustvariti “novo”, boljše življenje z novim človekom, s katerim si se sedaj zbližala. Možu pa boš morala razložiti situacijo..
Veliko sreče!
Lp, Sara:)

Ker si vprašala, kaj bi naredili mi, ti zase lahko odgovorim, da bi se ločila. Očitno skupnih interesov ni, obstaja psihično nasilje, ki pa je lahko včasih hujše od fizičnega. In da ne bom govorila kar tako lahko rečem, da v tem primeru ne bi niti vztrajala do te mere kot si ti, ker dejstvo je, da alkoholizma pa ne prenašam, ne v svojem stanovanju. Razumem kozarček, dva, pa kakšna malo zabluzena noč, ampak alkoholizem je pa nekaj drugega…
In ker se imam toliko rada, bi želela mir v družini, tako ali drugače.

Pa še rahel nasvet: če se boš odločila ločiti, nikar ne omenjaj in kaži svoj nove pridobitve… počakaj do konca ločitvenega postopka. Če je med dvema še tretji, se znajo stvari lepo zakomplicirat. In kratko boš potegnila ti, to da je zakon slab ne bo nikogar niti malo več zanimalo, krivili bodo tebe, ker si si našla drugega, ko si bila poročena.

Poskrbi najprej za finančno plat – del, ki sta ga dozidala je skupen. Rabila boš odvetnika, ker bodo tu najbrž nastopili problemi dokazovanja lastništva, pa…… Če seveda nista formalno lastnika prizidanega dela.
Vsekakor se najprej potiho pripravi za odhod. Tudi finančno. O novem partnerju tudi jaz ne bi črhnila, ker bo to samo povečalo probleme. Tako ali tako vajino novo življenje še ni začrtano. Loči se in se potem odloči kako naprej.

Vsem se iskreno zahvaljujem za odgovore in veliko podporo, obenem pa izražam tudi strinjanje. Vem da me čaka “trda”, saj se trenutnemu partnerju zdi vse super (kljub vsem debatam, iz katerih pa očitno ni potegnil nič). Jaz pač nisem človek, ki bi imel užitke v dretju, lepa beseda pa tako naletava na gluho steno.

Na novega partnerja se seveda ne zanašam, saj mi je jasno, da si v življenju odvisen predvsem in samo od sebe….

Res je, “jes”. Pripada mi vsaj izplačilo vloženega, kar bo brez odvetnika težko dobiti nazaj.

Hvala še enkrat

Charlote, tudi meni sigurno ne bi bilo všeč, če bi bil moj mož takšen, kot opisuješ svojega. Tudi jaz bi sigurno poskušala narediti vse, da ga “spremenim” oziroma, da se resno pogovoriva o težavah. Vendar… pošteno povedano, zmotilo me je, ko sem na koncu prebrala, da že imaš drugega in to takega, ki ima iste težave z ženo. Pošteno povedano, varanja ne odobravam, zavračam ga in obsojam ga. In zdi se mi, da ti, ki si zdaj na novo zaljubljena, vidiš na svojem možu vse samo najslabše. Lahko se motim, vendar dejstvo je, da tudi če bi se tvoj mož obrnil v 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} drugačnega človeka, to zate ne bi bila rešitev, saj ne bi mogla popraviti svojega odnosa, če pa imaš drugega. Sama zase vem, da če bi pri meni zagustilo do konca, bi sigurno najprej razčistila odnos z možem – tudi če z ločitvijo, preden bi si izbrala drugega. Recimo, da se ločiš. Se bo ločil tudi tvoj novi ljubimec? Mogoče ja, mogoče ne. In potem, ko bi tudi v novem odnosu izginili metuljčki v trebuhu, kadar se vidita, bi storila kaj? Ne vem, no, žal mi je, da ti resnično ne morem reči nič drugega, kot loči se – pa ne zato, ker je tvoj mož tako grozen (navsezadnje, ali se je res v 4 letih, ki niso ne vem kako dolga dolba, tako spremenil?), ampak zato, ker imaš ti drugega in se definitivno ne boš mogla nikoli več čustveno vrniti k svojemu možu. Potem pa ti želim veliko sreče v novem odnosu. In če hočeš mirno preživeti ločitev, sigurno zamolči svojo novo ljubezen. Žal mi je zate in žal mi je vseh, ki ste vpleteni v to. Jaz bi se v štartu spravila zadevo reševati drugače, ne z novim partnerjem.

Beg k novemu partnerju ali pa ljubimcu, kakorkoli, ni bil najpametnejša poteza. Eno je zaljubljenost, eno ljubezen. Nekaj časa boš potrebovala, da prepoznaš svoja prava iskrena čustva do moža. Hiti počasi.
Malo sem zmedena… ne vem ali imata sina ali hčerko? Gotovo je tudi otrok na očeta navezan. Premisli, kako otrok to doživlja. In kaj menijo v spodnjem nadstropju? Sta si mož in oče podobna? Včasih se nekateri vzorci v družini ponavljajo, opazuj jih.

Upam, da boš težko situacijo rešila kar se da najbolje.

“Poročena sem 4 leta, z možem imava sina.”

“Z njegovo “utrujenostjo” je šlo sedaj tako daleč, da sva s hčerko na vseh izletih in sprehodih same. “

Najprej imata sina … potem hodiš na sprehode s hčerko …

Teško verjamem, da se pri tem lahko zmotiš … Pravzaprav se mi zdi nemogoče!!

Prodajaj svojo “zgodbo” kje drugje !!

Bingo.

Pa kaj pol Taja, ce se je zmotila. Hotela je ostati anonimna in tukaj je za to pravi naslov, ane ?

Hej sorry, ampak mislim da se je praktično nemogoče zmotiti in govoriti najprej o sinu, nato pa o hčerki.
Nisem nič rekla čez njeno anonimnost! Tudi sama sem se ob njeni zgodbi najprej zamislila in na nek način z njo simpatizirala, ko pa sem vse skupaj prebrala še drugič, sem takoj podvomila v resničnost!

Taja, zgresila si bistvo, ni ti pomoci……..

Meni pa se ta post ne zdi kot provokacija tudi, če se je zmotila ne vem kakšen pomen ima to v celotni zgodbi ali gre za fantka ali punčko, kaj pa če ima dva otroka??? Charlote, zdi se mi, da si se že odločila in prav dobro veš, da z možem ne gre več nikamor. Po moje bo najbolj težaven del ravno materialna izvedba tega plana, saj se znajo te pravniške zadeve okoli tvojega deleža nepremičnine še kako zakomplicirati. Pa tudi kje bosta z otrokom stanovala, če se odselita, najemnine so zelo visoke. Počasi in premišljeno se podaj v izzive novega življenja.

Pa mislim, da ga nisem! Le svoje mnenje sem povedala in to sem naredila s svojim nickom, ti pa si očitno niti tega ne upaš!

(pa tukaj se tale debata za mene zaključuje, ker res nisem zato tu, da bi sodila koga, le dovolila sem si povedati, da pri tej zgodbi nekaj ne gre skupaj!)

Se opravičujem za svoje zmedeno pisanje. Res je – imava HČI (si je pa obupno želel sina)…in očitno sem hotela tudi to napisati, a sem žal napisala eno veliko neumnost! Sicer pa to res ni bistvo problema…..

Ko je nekdo zgoraj rekel, da “beg” k drugemu ni rešitev….tega se seveda popolnoma zavedam, dejstvo pa je, da sama sebi nikoli nisem rekla – zdaj si bom pa poiskala drugega. To ni bila namera! To se je le izcimilo iz prijatljskih pogovorov, ko sva se eden drugemu malce “odkašljala”. In glede na dolgoletno poznanstvo in precejšnje medsebojno zaupanje je pač preskočila iskra….do tam je seveda trajalo dolgo, saj verjetno veste kako je, če hočeš nekaj potisniti v podzavest….tlačiš in tlačiš…na koncu ti pa z vsemi obrestmi udari ven in pri tem ti nič pomaga, da si ves čas dopoveduješ…to ni v redu, pozabi, to se ne dela, pozabi, pozabi, pozabi… Priznam pa, da mi je odprl oči, dvignil samozavest in mi dal vedeti, da si mogoče zaslužim kaj več.

BTW: Kot protiutež temu, me pa mož vpraša, zakaj kuham (ko pridem iz službe), ker on je že itak pri svoji mami jedel…. ja, kot da otrok doma ne je nič…. jaz in moj želodec (z rano!) pa itak nisva omembe vredna….

Nekateri ste našli celo bolečo točko – odselitev. No, če ne bi bilo otroka, mene sigurno ne bi bilo več tam, tako pa ni najbolj enostavno, ko ugotoviš, da boš s tem otroku odvzel še tistih nekaj srečnih trenutkov (oči je Bog!), ko je z njim. Da ne govorim, da mala ne more mimo taščinih vrat, da ji ne bi vsaj “enga lupčka” pritisnila ….. upam, da veste kaj hočem povedati.

No, teorijo obvladam tudi jaz, praksa je pa vse prej kot enostavna…. in tistim, ki ste prepričani, da tale moja zgodba ni provokacija, še enkrat hvala – moja vera v to, da so še pozitivni ljudje nasvetu se je še okrepila….hvala!