Moja sodelavka se je tudi tako zgrozila, ko sem ji povedala, da pri nas večerjo kuhamo. Večinoma okoli 19. ure jemo skuhan obrok. Ne sicer s 5 hodi in 19 krožniki na mizi, navadno eno jed (najraje imam, da se kuha v enem loncu) in zraven solato. Navadno kakšno rižoto ali testenine ali enolončnico ali meso+zelenjava+krompir v enem pekaču v pečici.
Sploh ne vem kaj je s tem narobe. In ja, se ponavljam, pri nas nihče nima težav s težo. Tisti, ki tako zelo pazite in otrokom ne daste jest po 18. uri – pa kaj ste sami zapečkarji? Nobene aktivnosti? Nobenega športa? Če jaz mojim otrokom ne bi dala večerje pač pa skodelico mleka bi mi v roku nekaj tednov izginili, presušili bi se. Starejši ima 5 let in 20kg, ko ga primeš v roke ga je sama mišica. Žilav, močan, aktiven! In zelo dober jedec, ki pa tudi vse pokuri.
Ja, jaz pri svojih 37 letih in po dveh nosečnostih nisem več mladenka od 16 let, da bi jedla vse po vrsti, ampak ravno zato ne jem večerij na osnovi kruha in namazov, pač pa raje pojem krožnik zelenjavne juhe ali košček ribe s solato.
Pa tudi med službo nimamo možnosti jesti vsak dan toplega in zdravega obroka, iz službe pa ne pridem ob 14 uri da bi prvo stvar skuhala zdravo kosilo. Po službi gremo najprej ven z otroki, ali delamo okoli hiše ali gremo se vozit z bicikli ali gremo na hrib ali gremo na plavanje, tisti, ki je doma in ima fraj roko pač skuha večerjo.
Seveda te večerje niso tako komot kot pri sodelavki doma (kruh iz skrinje, toast kruh, poli salama, pašteta, hrenovka, čokolino, suha salama, sirček, piškoti z mlekom), treba je več organizacije in načrtovanja, ampak meni ni žal. Raje vidim, da otroci pojejo še eno večerjo, za katero se potrudim, da gre vanjo veliko različne zelenjave, žitaric in občasno tudi stročnic (ja, jemo tudi fižol), kot da bi mi dan za dnem jedli pašteto na kruhu.

Se strinjam z vašim jedilnikom. Kot tak je tudi cenejši od sodelavkinega a bolj zdrav.