Trenutno nimam nobene prijateljice. Nimam partnerja že kar nekaj časa. S starši se razumemo, a me iz leta v leto bolj stiska. Ni mi vseeno zanju, želim jima lepo starost. A kaj bo, ko ju več ne bo? Tako boli me v srcu. Nisem pripravljena iskati partnerja, vem pa tudi, da ne pade z neba. Vendar mi je samski čisto ok. Imam sorojence, a to ni isto. Pred nekaj leti mi je umrla ljubljena oseba in po resnici povedano še vedno veliko mislim nanjo. Če bi se kaj zgodilo staršema, bi me sesulo.

VSaj živiš lahko potem doma, v poznanem okolju. Predstavljaj si nas, ki smo priseljeni v Ljubljano. Tu pa res tezko najdeš kakšnega novega prijatelja za druženje . Žal mi je, da se po študiju nisem vrnila v domači kraj. Ni primerjave,tam je vse lazje in za vsako hišo veš, kdo je kdo. Ne pa tu, ko še po desetih letih ne poznas niti sosedov iz hodnika.

Tak al tak bomo delali do 65 ali 67 leta, kdor bo sploh dočakal upokojitev. Kaj bo na stara leta?, saj je že vnaprej sistem načrtovan tako, da ne veš, kaj bo jutri. Kolikor sužnjev bodo rabili, toliko jih bodo pustili životariti.

Nimam staršev, nimam sorojencev, nimam partnerja, nimam otrok. Prijateljice živijo predaleč stran, da bi se pogosto videle. Vsakega novega dne se razveselim. Tudi ti bos preživela. In živela. Dokler si zdrava, imaš vse. Najdi si hobije in uživaj vsak dan, ki ti je podarjen. Ali pa nabavi psa ali mačko za družbo.

V Lj. je težko najti prijatelje? Je če očitno niti sosedov ne pozdravljaš da bi jih poznala, potem ti verjamem. Sploh greš iz stanovanja? Misliš da na vasi kar pridejo do tebe? Če bi bilo res tako simpl na vasi imeti prijatelje, kje so tisti iz otroštva tvojega potem? Ker vidiš jaz sem isto iz vasi, imam tri prijateljice še iz otroštva, pa živimo čisto razseljene po sloveniji. V ljubljani veliko novih spoznala, znancev, kolegov, prijateljev. Nekateri so se odselili (tudi v tujino), pa smo še vedno prijatelji. Si kdaj pomislila da je v tebi problem?

Pa odgovor za avtorico. Kaj bom na stara leta? Upam da čim dlje zdrava, imam svoje ljudi, upam da bodo tudi oni čim dlje zdravi. Ko bom začela malo pešat grem v oskrbovano stanovanje in se bom tam družila z ljudmi Sem prostovoljka v domu za ostarele in ti povem da se imajo eni super. Takšni ki imajo radi ljudi, družabni. Tisti ki tako opevate svojo samoto….se oproščam, ampak na stara leta boste verjetno tista mamca v kotu ki grdo gleda druge ki se imajo fajn in nekaj momlja.

Upam, da ne bom komu v nadlego. Pravi čas se je treba prijavit v Dso.

Popolnoma tuje mi je vse kar pišete na to temo.  Vaše razmišljanje… jao…  Zvenite mi kot ljudje, ki na starost gledajo kot na čakanje, da umrejo.

Kdor skozi mladost skrbi za svoje zdravje, poskrbi za finance, kompetenco in si postavi temelje za svobodno življenje, ta lahko na stara leta živi kjer hoče in kakorkoli hoče.  Svet je velik in ponuja marsikaj.

..avtorica, sori, ampak si nezdravo navezana na starše. Kar ni ok. absolutno ne, sedaj ko si že dolgo odrasla je pa taka pretirana privezanost na roditelja bolestna. resno. …čisto razumsko je, da starši zapustijo svet pred nami, in ne obratno – tragedija je, ko starš izgubi otroka.

…sama si moraš najti prostor v svetu – sicer bo “po tebi” … (preberi kot je mišljeno)

Družbe nimaš, ker je ne iščeš in v to ne vlagaš energije. Veliko ljudi to, da nimajo ljudi, občuti kot krivico, ne zaveda pa se, da mu v bistvu se ni za trudit, da bi do tega prišlo. Kot nekdo, ki se ves čas počuti predebel, ne naredi pa ene same poteze, da bi shujšal. Prijatelji niso obilje, ki se zgodijo sami od sebe. Partner pa sploh ne.

Prijateljstvo je veza kot vsaka druga. Vanjo se veliko vlaga. Brez nič ni nič. Kar nekaj prijateljstev se naredi v službi, ali pa na hobijih.

S starši preživi več časa, pelji ju na izlete, pojdite na skupna kosila, v toplice, in podobno.

Stara leta? Zame bodo kulminacija vsega kar počnem… čas za lepo se imeti in tudi za smrt.

Načelni plan je biti aktiven (kolikor se mi bo dalo), po potrebi lenariti, malo se družiti, uživati v družini in pomagati kjer lahko in se lotiti kakšnega norega podviga. Ko bom – oz bova – imela dovolj vzdrževanja in skrbi zase greva v hotel, kjer drugi to počno (DSO). Nekje med vsem tem – ali pa na koncu – bom pa srečal Matildo, da odpleševa zadnji tango.

Rok koliko let imate?. Predvidevam da okoli 55..

Imam našparano za Švico.

Na stara leta si želim, da bi me za roko držal ON in se z mano sprehajal po jesenskem listju, da bi z mano ure in ure preživel pod dežnikom, ko bo padal pomladni dež in da bova v oporo en drugemu, ko bova betežna in siva.

Hvala Univerzum, da slišiš mojo željo.

bila stara kaj pa čem..

Roka lahko srečate ob Savi. Je plešast.

Veliko jih še dela, ko so že upokojeni. Tako vzdržujejo socialne stike, niso osamljeni, pa še vsak evro prav pride pri nizkih pokojninah.

Na stara leta najprej upam, da bom zdrava. Vsaj generalno gledano. Da bova živa oba z možem, da bova šla skupaj na kakšna potovanja, izlete, toplice. Da bova lahko obiskala otroka in on naju; če bodi vnuki, še toliko bolje. Da bom imela končno lahko abonma v gledališču, ker bom imela čas. Ko bom pa res stara (ali onemogla, kar bo pač prej), pa v DSO – ker nisem ena tistih, ki bi morala biti za vsako ceno doma.

Mal  več se bom šel OCC po domače….zdej je to kr na stranskem tiru.

NEBULOZA. Jutri 

ja – pa občasno tudi rahlo bradat.

O letih pa ne bom bolj natančno, kot že itak tu pišem.

Do starosti bomo že crknil

Dokler bom zdrava, bom pomladi in jeseni na morju, poletni vročini se bom izognila z avtodomom v kakih višjih legah ali nekje na severu, pozimi bom pa smučala, če bo možno, sicer bom pa zapečkarica ob knjigah ali kakih še nedokončanih projektih in bom razvajala moje najdražje. Sebe seveda tudi.

Če me zdravje izda, pa slej ko prej DSO, ga imam nagledanega.
Imam pa še kup neumnosti v planu, za katere žal zdaj ni dovolj časa.

Mene že čaka domek na Tenerifih. Ko bom tamkajšnji rezident, bodo pa tudi življenjski prihranki kapnili v žep, neobdavčeni.

Kanarci imajo tudi DDV ugoden. Zgornja stopnja7%, spodnja 4%. Greš na pivo in plačaš 2€.

Ne ve kaj vse si ti domišljaš, da jaz pojma nimam.  Za začetek se dobro zavedam, da mi celo marsikateri “prijatelj” ne želi nič dobrega.  To je cena, ki jo plača človek, če ne živi kot ovca za striženje.  In dodatna motivacija, da še toliko bolje zase poskrbim in temu primerno tudi živim.  Ker retardi ne boste odnehali z metanjem polen pod noge.