Kaj imajo odrasli od tega, da so kot otroci trenirali nek šport?
Aja, bili so to zmerni treningi 3-4x tedensko, pa tudi nikoli nisem bila vrhunska športnica. Na treninge me je najprej vozil oče, potem pa smo se punce same vozile z busom.
Zaradi prevelike intenzivnosti treningov sem v nižjih razredih o. š. opustila ritmično gimnastiko in plavanje. Tudi smučanje ali tenis sem hotela trenirati, pa je bilo smučanje prenapirno in predrago, tenis pa predrag.
Zdaj ko gledam nazaj, se mi zdijo vsi športi v redu in razlika je v tem, da otroci zdaj lahko šport trenirajo zmerno ali rekreativno in ni več gonje po vrhunskih rezultatih. Vprašanje, če bomo imeli na ta način toliko olimpijskih medalj v prihodnosti, gotovo pa bomo imeli mlade, ki bodo vseživljensko imeli športen in bikj zdrav način življenja..
Zato, ker vsako pretiravanje prinese kontra učinek. Eno je ljubiteljsko hoditi na trening za lokalni nogometni klub, drugo pa so športi, kjer preži nate konkurenca iz celega sveta in vsa država računa nate. Tam je stres neprimerno večji, treningi vsak dan ure in ure, zahteve so dostikrat nečloveške, pritisk javnosti je velik, tvoj poraz pomeni poraz za državo. Tak šport ni več sprostitev, ampak služba in ne krepi več telesa in duha, ampak ga uničuje.
Sem aktivno trenirala 13 let šport, ki ni olimpijski. Bila v reprezentanci, hodila na tekme v Evropi in izven nje. Nikoli me starši niso vozili. Na treninge sem hodila peš (35 minut v eno smer), kasneje šla na avtobus. Pridobila samozavest, disciplino, vstrajnost, pogum, prijatelje, natrenirano telo,.. Šolo uspešno končala, hodila tudi žurat. Po ‘karieri’ se zaposlila v vojski in ravno zaradi športa bila med najboljšimi.
Edina, res edina slaba stran je obraba kolen in hrbtenice. Pa to je verjetno pridodala še vojska, z nošnjo težkih ruzakov. Nič ne bi spremenila, lahko bi napisala knjigo ali dve, toliko je bilo vsega, kar sem videla in doživela.
Imajo samozavest, imajo disciplino, imajo privzgojeno potrebo po gibanju, znajo pasti in vstati, znajo oceniti sebe in svoje sposobnosti, znajo se postaviti zase, imajo boljšo samopodobo.
Baje pa šport vpliva na inteligenco, oziroma intelektualne sposobnosti. Torej mislim, da se naložba splača, sploh pa pri mladih, da raje kot po vogalih mesta visijo na treningu. Ane… To je to.
poznam enega takega otroka, zdaj mlajšega najstnika. tekmovalni treningi. vstaja ob 4 zjutraj, da ga peljejo v najbližje mesto na trening. potem šola. po šoli trening, spat ob 19 najkasneje, da bo zjutraj lahko spet vstal pravočasno. potem 2x tedensko fizioterapija, očitno treningi le niso tako velik plus vedno. med vikendi tekme.
da sem jaz ta 13-letni mulc, se obesim. nima nobene družbe in življenja razen šole, treningov in tekem. doma strog režim prehranjevanja, jemanja vitaminov itd.
koliko je to dejansko njegova želja in izbira, je veliko vprašanje. najbolj tu voz vleče mama, ki išče potrditve zase na vseh področjih. zgleda, da tudi na tem.
To je res. Zadnja leta to tematiko študiram zaradi enega hobija – in po večini objavljenih medicinskih in kognitivnih raziskav zelo drži.
A to je v vseh dobah – drži tudi za starostnike in srednja leta – pa niti ni treba, da je kakšen resen šport. Že hoja po razgibanem terenu je dovolj.
[/quote]
Pri starostnikih npr zelo pomaga proti razvijanju demence.