Kaj je tisto ……….
……. za kar imam občutek, da se res lahko in v
resnici zgodi ……. le enkrat samkrat v življenju?
Zdaj, ko je nedeljsko kosilo mimo, ko čakam na
svojce, ki pridejo poslušat radio, ko ne vem, kam
z metrom cunj za zlikat, ko nimam volje za nič, ker
sem ta hip nekako out?!!!, zdaj bi vam rada povedala,
kaj sem doživela včeraj, kaj je tisto, kar se res lahko,
vsaj po mojem mnenju zgodi le enkrat v življenju … tako,
kot se pač zgodi.
Najprej sem tam nekje v torek ali v sredo, se ne spominjam več čisto točno dne, dobila SMS sporočilo: Ali boš v nedeljo ob 9. lahko kaj na netu, bomo poklepetale? Vsa srečna takoj zbezbljam na najdi.si – SMS sporočila, da povem čimbolj hitro (ker sem počasnav tipkanju po GSM-ju!!!) in s čimvečimi besedami, da jasno da bom doma, jasno, kako pa drugače kot doma in da jo bom čakala … in to in še malo onega, nede!
In …… nobenega glasu več!
Potem dobim v četrtek drugo SMS “vprašanje”: Ej, ti, Mariči, glej, samo tole me zanima: boš v nedeljo bo 9. uri zjutraj doma? Boš lahko malo na netu? Bomo malo poklepetale? Boš???
Lasje pokonci, ušesa ob stran, srce do vratu, duša v peti??? Pa kaj za vraga je zdaj tole? Tokrat nič na najdi.si – SMS sporočila, ampak kar “direktion” na fiksirca in vprašam, kaj za vraga se dogaja v tem tednu, da je to že drugo vprašanje glede “moje prisotnosti v nedeljo ob 9. uri na netu”??? in ……. in………. da se mi rahlo nekaj dozdeva, da kaj pa bi to lahko bilo, pismo??? Nekaj še tako onegavim, potem pa z une strani: A veš, ljuba moja, mam polno cunj za dat sušit, pa zuni tko lepo sonce sije, moram it ……… a veš ….. res moram it……. nimam prov velik časa se zdele s teboj pogovarjat, ne ……. In jaz nazaj: Ti prebrisano bitje žabarsko, ne boš se me kar tako rešilo. Kuj povej, kwa je zdej tole -….. a boš, a ne boš na netu…… a ziher ob tej uri boššššššš…. pa kwa mate za bregom, neki mate???? Pa spet z une strani: Uf, Mariči, kako zuni piha, pa tudi sonce sije, zdele moram it veš, res moram iti, si preveč radovedna, veš, si ko en voluhar veš, si ko en …….. ma kwa pa vem, si ko en detektiv, ne morem več s tabo govort, so prišli obiski v hišo, mam polno hišo ljudi, dej no, odloži slušalko, res ne morem več govort s tabo, mam polno dela, res ne …….. in paf, slušalka pade dol!!!
Jaz na uni strani tako bolj kot v filmu ne: odstranim slušalko iz ušesa in jo takole nekao 20 do 30 cm od nosa gledam, pravac u uni konec, ku se noter govori, ne de? In se sprašujem, kamo mi je izmaglilo uno bitje na uni strani, ki kar na lepem nobenga časa ni več melo. Nič! Odložim slušalko in skušam pozabiti, pa ……. se ni dalo čist pozabit, sem res en voluhar, ne de ?
In …… sobota je tuki. Vstanem z gospodom našim (ne unim iz nebes, tistega ni v naši hiši, unim …… iz moje postlje ….. unim, ki je mislil, da bom jaz ob 5. uri zjutraj šla iz tople postelje in da ne ne bo nazaj…… pazi, …….. pa tisti čas …. kozla ustreli, ne? In jaz na ta strelec nazaj pridem !!! Ja pa kwa mi je pa ostal druzga, ku uit iz te luknje, a?
In pol ob tej zgodnji jutranji uri strašit po tej veliki hiši, ne de? Pa pospravim, pa ……. mislim, bogami, miiiiiiiisssssssliiiiiiiiiim in spet miiiiiiiiiiiiiiissssssssssslllllllllllliiiiiiiiiiim …….. pismo in mi je, nič ku ………… prišlo …………
ejga, babe pridejo gor, gor, prav gor k meni, isuse vražji. Te žabarke pridejo gor ??????? Pismo, men je kar vroče ratal, ku mi je tole pršlo ???
Pol pa spet na GSM-u message: Ej, ljubica, ni mi nekako zneslo…. bi ti lahko bila na netu od 10,30 ure do 11. ure??? Jest nazaj: seveda, saj sem doma. Ziher lahko!!!
In pristavim juho, grem v kopalnico, zavpijem v ogledalo, ker se mi je zazdelo, da me je pogledal en čisto in popolnoma neznan človek z eno čudno prečudno frizurco ……. vzamem kremco, pa mau na rokce, pa mau na frisek in razmažem, vmes se mau počesem, pa spet mau mazam, pa mazam, pa mazam, pol naročim dekletu mojemu, ta malmu, da če kdo v tem času kliče, naj pove, da pridem čez petnajst minut. Nameravala sem v trgovino, jasno, da nekaj pripravim, če žabarke le prinese v tale kotek !!! In v tem hipu spodi pozvoni, jaz pa: Naprej!!! Nič! Pozvoni še enkrat, jaz pa spet jasno in glasno: NNNNNNNNaaaaaaaaaaaaapppppppppppreeeeeeeeeeejjjjjjjj!
Nič! Vrata se ne odprejo! Spet pozvoni, jaz pa na jeziku: Spoštovani gospod, če prodajate knjige, juho imam že zastavljeno. Če lahko to, kar prodajate, uporabim za kakšno drugo prilogo, samo hitr govorte, da vidim, če je kej novga, če ne, pa ………ampak si pač premislim. Le čemu taka grobost, če pa človek na ta način služi kruh in preživlja družino! Počasi stopim po stopnicah navzdol in iščem izgovore, zakaj neki ne bom kupila in si nadenem uni nasmeh za deset tisoč tolarjev. Odprem vrata…………
pred vrati pa ……………. uf, mili moj bože, trije nasmejani obrazi, trije pari velikih oči, tri dekleta ………. stoje in me gledajo……… ko odpiram usta kot paglavec na suhem…….. nisem si mogla kaj….. zarijem obraz prvi v ramo in ….. bogme, ni me sram priznati, zajokam kot otrok. In jokam. Kaj mi je pa ostalo drugega, bemtiš. Nisem imela ne frisa namalanega, nisem imela ne nedeljske obleke, une, ta zakmašne, pa takoooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo sem bila presenečena. Bog me, noge sem imela kot novorojeno tele. Niti stati nisem mogla prav. Najprej ena, potem druga in na koncu čisto tiho in preplašeno in premražno stroji še tretja.
Sekundo vsega, česar sem se tisti hip zavedala, sem namenila pogledu navzgor… da, tja… ker sem imela občutek, da mi jih je nekaj pripeljalo, tale dekleta, tele žabarke moje zlate. Objemom je sledilo še ….. dodatno repete objemanje in potem repete objemanju še eno repete objemanje in spet ……….. pitje kave, šnopčka in ……. objemanje, jasno. In klepet, in pojasnjevanje, da so prišle samo na kavico, da se jm mudi in da res hitijo naprej. In moje bezljanje po tem hotelu in moje norenje, ker nisem vedela kako ustreči, ker so me res spravile iz mojih glajzov, in ……. spet objemanje. Janso. Kwa pa druzga.
Bemtiš, kaj takega se človeku, sploh pa takemu norčku kot sem jaz, res lahko zgodi samo enkrat v življenju.
Dekleta, ISKRENA HVALA, tudi tebi – SEDI !!! Tiho in SEDI, ja, tudi tebi, ki si hodila sem in tja bolj kot ne živčno in TEBI, katere učke me vedno spomnijo na moje najljubše čokolatine, na tiste, ko že nekaj malega pojem (edino tele čokolatine jem!! in nič, popolnoma nič drugega sladkega!!!), potem pa pride tisto najlepše in najslajše – češnjica. In tvoje učke so kot – češnjice v najboljši čokoladici.
In TEBI, ki si nam skuhala tako presneto dobro kavico. Že ko si jo kuhala prvič, se mi je zdelo, da sva se s sv. Petrom srečala v Barčku Žogica in poklepetala o aromi kavice … TEBI tudi najlepša hvala. Za kavico, za želje, za to, ker si bila tu, z menoj!
In VSEM VAM, bog polončkaj za vse, česar besede res ne morejo sporočiti! Sporoča le in samo moje srce. In povem vam, babe nore !!!, to se lahko zgodi samo takemu …….. norčku s takimi norčki, kot sem jaz in kot ste ve ! Norice moje zlate. Objemam vas in pacmakam vse po vrsti, vorniiiiiiiiiiiiiiihhhhhhhhhhhh!
In vprašam se: čemu in zakaj in kako je to mogoče ??? Nimam odgovora, na nobeno vprašanje nimam odgovora. In ne bo ga iskala. Važno je, da ste bile tukaj, da sem vas videla in objela in da sem vam smela in mogla pokazati, kako rada vas imam in da sem vas smela spomniti, kdo je tisti, ki je znanilec pomladi, znanilec ljubezni, kje so cingljavčki z vsem opojnim vonjem po ………. življenju!!!!
HVALA ŠE ENKRAT !!!
Ah.hhhhh………. in po enem samem trenutku spet …….
ah !!! Moj ………….
:-))))))))))))))))))) ………………………
pismo ……. in zakaj ne !!! ???
Ojla, mislim samo na tisti moj “Ahhhhh”, ki se mi je
izvil samo ob tem, ko sem prebrala tvoj nick ……….
Moj objem in poljubi
zate so in za nobeno drugo.
O joj,
ko z mano si,
o joj,
naj svet kar govori,
da s’ moja ti.
Dolgo ze sem si predstavljal,
nocoj ne bom se obotavljal.
O joj,
ko z mano si,
o joj,
naj svet kar govori,
da s’ moja ti.
Zvezde vse so ze prizgane,
v mojem srcu ziv je plamen,
majhen zarek srece.
In vse je lepo,
midva bova skupaj prezivela to noc.
Dolgo ze sem si predstavljal,
nocoj ne bom se obotavljal.
O joj,
ko z mano si,
o joj,
naj svet kar govori,
da s’ moja ti.
Tamdidi jamdam, o joj,
tamdidi jamdam, o joj.
Zvezde vse so ze prizgane,
v mojem srcu ziv je plamen,
majhen zarek srece.
In vse je lepo,
midva bova skupaj prezivela to noc.
Dolgo ze sem si predstavljal,
nocoj ne bom se obotavljal.
O joj,
ko z mano si,
o joj,
naj svet kar govori,
da s’ moja ti.
/mežek/ za tebe jaz : -))
