Kaj je z vsemi nami II.
Danes mi je končno zneslo, da sem se sprehodila po vaših postih in prebirala misli, ki ste jih pesnili dan ali dva nazaj.
Priznam..nisem tako pridna, da bi vam dnevno skakljala v zelje in delila z vami dobro in slabo. Če bi bila služba drugačna, bi bilo to morda možno (tisti, ki me poznate od prej boste že vedeli, kako gobčna sem bila, kjo so bile za to dane možnosti)..zdaj pa..je tako kot je..
Nikita je lepo povedala, še boljše napisala in moram priznat, da se v večini strinjam z njo.
Četudi nimam možnosti, da bi se vam vsakodnevno oglaševala, mislim na vas..in nekako vem, da se marsikdo spomne tudi name. Nikitka me pokliče, Seba tudi..ostali pošljete kak mail..in povezava je. In četudi mail ne pride vsak dan, kot tudi ne pride vsak dan telefonski klic, vem, da ste tam: da me boste poklicali, če me boste rabili..da vas bom tudi jaz poklicala, če mi bo tekla vodo v grlo.. In zato, se mi zdi, da gre pri vsej stvari: da imaš nekje nekoga, na katerega lahko računaš. Pa četudi ne izpoveduješ ljubezni vsak mali trenutek..
So stvari, ki jih je potrebno dnevno opravljati, hote ali nehote..človek bi veliko raje počel stvari, ki so mu v veselje in radost..ampak tako pač ne gre..
Kaj sem hotela povedati?
Da ne si mislit, da ni vibracij..so, so..četudi nisem vsak dan tu.
Pa saj veste, kje me dobiste.
Žal, kot verjetno tudi večini..mi zmanjkuje časa. Tistega na drobno.
Bo potrebna kakšna reorganizacija :o))
Bodite dobro.
Cmoka velikega in mastnega