Kaj ko bi enkrat tisti iz javnega sektorja probali delat v proizvodnji?
Delam v drzavni upravi ze dobrih 20 let, prej sem kar nekaj let v zdravstvu, se prej v gospodarstvu.
Imam 34 let delovne dobe. Diplome z dveh razlicnih fakultet – druzboslovne in naravoslovne, pa se znanstveni naziv vec kot dve desetletji.
Nisem ritolizniska, sem pa zelo delovna in ucinkovita. Znanja, spretnosti in sposobnosti imam toliko, da strlim dalec iz povprecja. In kaj dobim? Samo ponizanje, hebanje, udarce, .. ker mi tega ne morejo vzeti. Ze vec kot 15 let nisem napredovala. Placa grozna, se nisem videla 2.000 €. Me je sram. Na polozajih so vec ali manj psihopati. Lahko recem, in to ze dolgo govorim, da ce bi jih takoj tretjino – tistih, ki ne delajo nic – odpustili, ne bi bilo nobene skode. Sploh si ne predstavljate koliko politicnega kagra prihaja. Ne delajo nic. Ne znajo nic. To jim je samo postaja do novega polozaja.
Vecina od vas si sploh ne predstavlja kako je delati pri nas, ce si med tistimi, ki resnicno delamo. Odnosi niso samo grozni ampak obupni. Kaksen mobing se dogaja – vpitje, zavijanje z ocmi, kriljenje z rokami, loputanje z vrati,… Ja, bolje, da si tiho. Ce bi prijavil, ti unicijo zivljenje. Iz sluzbe odhajam izmozgana, unicena. Da o fizicno unicenem zdravju ne govorim. Kako uzivam, ko doma delam na vrtu, pa ni majhen…
Ne, dejansko si ne predstavljate.
Poleg tega mislim, da mojega dela nihce iz proizvodnje ne bi mogel delati, ker rabis resnicno veliko znanja, aktivno znanje in vsakodnevna uporaba anglescine in nemscine je samo del tega.
Menim, da bi se pa jaz dela v proizvodnji hitro naucila.
Vedite – ni vse zlato, kar se sveti.
Ja, eni si domisljate, da svet gor drzite. Sploh ne vidite, kako butasta je ta debata, medsebojno obtozevanje na povprek.
Koliko je v zasebnem sektorju skart opravljenega dela? Npr. ko priklopijo napravo, ni dobro, najprej se popravijo, potem jih pa ze na telefon ne dobis. Pa obljube majstrov, da pridejo ta torek ob 10h, pa se v petek ne duha ne sluha o njih? Pa imam stroj, ki po pol leta!!!! ne deluje v redu. Pa sem prepricana, da bi se kaj lahko pljuvala po zasebnem sektorju. Samo to ni in …ima nekdo interes, da se pljuva po JS, ostalo so pa kao posamicni primeri al kaj????
Zgornji zapis se mi zdi realen in še kako verjamem. Daleč so časi, ko se je v pisarnah le kofetkalo, mit je pa ostal. Za nekatere izbrance to še vedno velja, a redke. Večina jih doživlja kar krepke pritiske, celo mobing, odnosi so slabi, kar vse vpliva na zdravje. Posebno hudo je za tiste, ki imajo opravka s strankami. Tudi v podjetjih, kjer se kitijo z oznako družini prijazni, je veliko izgorelosti, anksioznost, ljudje so na pomirjevalih in antidepresivih. Tudi prezgodnji kapi zaradi stresa ni tako malo, a o tem se niti ne govori.
Tudi sama sem se delno srečala s tem, a sem se nekako ujela. Roki, rezultati so me lovili tudi ponoči. V nekem takem obdobju, sem med neplačani dopustom, ki sem si ga vzela, prijatelju, ki ima firmo, priskočila na pomoč pri nekem zlaganju. Rabila sem odklop, a hkrati neko miganje, ki ni šport. 8 ur enoličnega dela z možgani na off mi je bila prava milina. Se pa seveda zavedam, da je marsikakšno delo v proizvodnji fizično težko in zdravju škodljivo, pa še norme so tu. Na dolgi rok živ obup.
Mislim, da smo kar vsi, večina, v istem zosu, ne glede na vrsto dela.
Zadnje mesece imam “srečo” da sem veliko v proizvodnji. Vidim kaj in kako se dela (in vem, koliko je plačano). Pridejo ob 6h, gredo ob 14h. Vmes malica in 2x “5 minut” pavza. Delovnih mest je več, a za nobenega ne bi rekel, da je fizično težko. Je pa monotono, dolgočasno. Plačano je slabo – pač minimalec. Je bilo delavcu ponujeno boljše delovno mesto, malce odgovornosti, višja plača. Pravi “NE”. Res je, oni so “v službi” 40 ur na teden, doma se ne obremenjujejo z službenimi problemi. Meni – in tudi večini kolegov – to ne “znese” – problemi, ki jih po koncu delovnega časa “nesemo s seboj”, v glavah, nekako ves čas misliš o njih – “pa če bi to tako, kaj pa ona možnost ….”. Pa te potem doma partner: “Pa prenehaj že razmišljati o tem …?”. Ja, morda je pa res lepše onemu v proizvodnji :-), no ja, morda pa njemu žena: “Bedak nesposobni, res ne moreš zaslužiti več od ušivega minimalca ….”
Da dopolnim še svojo zgornjo misel, da je sistem pri nas za večino neprijazen. Moj otrok je nekaj časa delal v tujini. Lani se je vrnil. Opravlja isto delo kot v tujini, v njem uživa, zaposlen je v dobrem podjetju, nad ničemer posebej se ne pritožuje. Tudi zasebno nima nobenih skrbi. Opažam pa, da se je spremenil, postal bolj živčen, nestrpen, prej pa je bil vedno dobrovoljen. Večkrat primerja, kako je isto delo potekalo v tujini in kako tu, predvsem glede nepotrebne birokracije.