Zdej so mi pa res zmanjkale ideje. Gre se namreč za nočno spanje našega ta malega. Sicer … sej morem potrkat, da je postal dokaj priden in da sem lahko samo zadovoljna da prespi toliko kot prespi … sam … naj povem (napišem) kaj se dogaja.

Zvečer ga dajem spat za ob 21h (če kaže zaspanost že prej ga pač dam prej … samo mislim, da se je tudi on že nekako navadil te ure). In že ko se samo približujemo spalnici postane nemiren in ko ga položim v posteljico … uff … jok in stok oziroma še najbolj je podobno kričanju no. :((( Zdej smo nekako uredili to tako, da ga pač podojim v dnevni sobi in ko mi zaspi v naročju (ne na zizi) ga počasi odnesem v sobo, ga poležem v posteljico in to je to … in mi lepo spi nekje tja do 23:30. Potem se zbudi in začne kričat kot da bi ga odirali. In zadnjih par dni sem mu začela takrat dajat čajča … Spije … požloka dol … zaspi za trenutek nazaj … in potem opet … kričanje, zjanje, … Ga vzamem k sebi, ga dvignem .. še skoz kriči. Mogoče se mal umiri, ko ga nosimo gor in dol … ampak če se slučajno hočem vsest ali bognedaj … vležt … uh … kričanje. :((( No … to traja tam od 30 min do 45 minut in potem se nekako umiri in zaspi nazaj … in … moram potrkat … mi spi tja do 5:30 – 6:00. Razen včeraj res nisem imela živcev za ga nosit gor in dol in sem ga vseeno dala na prsi, da se je mal pocartal in je ravno tako zaspal.

Zdaj pa res ne vem … zakaj tako kričanje. Drugače je zelo vesel otrok … čez dan skorajda ne vem da ga imam. Kdaj se tudi zgodi, da se zbudi sredi noči in se začne smejat … vendar večinoma se zbudi v joku. A ima res tako strašne sanje? In … zakaj ima take sanje? A mu lahko kako pomagam, da tega ne bo več ali enostavno moram počakat, da da to fazo mimo? A bi blo narobe, če bi ga takrat ko se zbudi odnesla v dnevno sobo, ga čisto zbudila in bila z njim tam nekaj časa, dokler se zopet ne utrudi, ga uspavala in nazaj položila v posteljico?

Ah … to spanje. :((((

Jaz sem brala, da ga moraš pustiti pet minut, da joka, greš k njemu, ga majčkeno pomiriš, odideš, se čez pet minut spet vrneš,…

V tujini uporabljajo desetminutni časovni interval.

Bgv, jaz ti le svetujem, da ga ne nosi v dnevno in ga ne prebujaj sredi noči… saj ne boš potem mogla pričakovati, da bo fantič vedel, da se ponoči spi skupaj toliko in toliko ur…
Tudi mi smo imeli fazo prebujanja v močnem joku in fazo zavračanja posteljice, a smo se v tej starosti še tudi ponoči dojili in sem ga tako kar hitro potolažila.
Ne vem, zakaj pišeš, da si ga vseeno dala na prsi… zakaj želiš prekiniti z dojenjem, če malega to pomiri in še tebi ne bi bilo treba ponoči se sprehajati naokoli… Premisli, kaj bi obema bolj ustrezalo.

Vladka

Ja, tudi mi imamo z našim sedemmesečnikom zadnje tri tedne podobne težave, s to razliko, da se ne zbudi z jokom ampak s smehom in potem traja uro ali dve, da ponovno zaspi. Vmes bi se pa igral z igračkami in mojimi lasmi, pa malo bi se dojil, pa tudi plesal bi v mojem naročju. Pred tem obdobjem se je zbujal enkrat do dvakrat na noč, se podojil in medtem tudi zaspal. Kaj bi dala, ko bi bilo zopet tako!

Pa se tolažim, da bo enkrat le minilo.

Andi

Otrok star pol leta ne rabi več hrane ponoči in se z dojenjem samo še carta. In kako naj ga navadim da sam zaspi nazaj ko se prebudi, če gakoz pristavljam k prsim. Baje da se otroci tega hitro navadijo in jih ne moreš več navaditi zaspati brez zize. Zato ga ne pristavljam več. No … to je moje mišljenje. :))) Vsak ima pa svoj način. Poznam tudi eno, ki pri enemu letu in pol še vedno štirikrat na noč doji hčerko … tako da. :))))

To od prenašanja v drug prostor se je pa tudi meni zdelo, ja. :(( Nč … upajmo, da bo to obdobje minilo … raje prej ko slej. :)))

Pri nas je ravnokar končalo tako obdobje, ker sta na plano prišla prva dva zobka, ampak bilo je pa prav nemogoče, saj se je zbujal na uro ali dve in vsakič ko se je zbudil, je začel takoj na maksimum kričati.

Prvi zobek je pogledal na plano in noči zopet OK:)

Poglej in če vidiš, da dlesen postaja bela in nabrekla, gre verjetno za zobke.

B.

Naš se pa tako zbudi tam ob 6h ali 7h … :))) In samo začutim kako me začne cukat za lase.

Pa saj meni ni problem prebedet tisti čas … pač potegnem zjutraj. Kriza mi je, ker joče … in me tako prav spravi ob živce. :((( Ponoči otroški jok še toliko bolj odmeva.

Naš gre spat okrog 20h in ima še vedno nočna zbujanja. Do takrat ko greva z možem spat (22h,23h ali čez) se zbudi 1x ali 2x in ga sploh ne moreva pomiriti v posteljici… Vem da ni lačen, ampak ne zna sam zaspatinazaj ko se predrami. Žal nam ne pomaga duda ali flaša, samo najina bližina. Zato ga morava dvigniti iz posteljice, pocrkljati v naročju (seveda stoje, saj ima sine v glavi višinomer in takoj zazna, da sva se vsedla potem pa jok in mevlje v riti) in ga odloživa ko začne mirno dihati – spati. Po 23h do 8h ko uradno vstaneva se zbudi še 2x ali 3x. Takrat sem pa preveč zaspana da bi vstajala in ga nosila okoli. Vzamem ga k nama na posteljo in potem spi pri nama do jutra. Pomirim ga pa z dojenjem in v dveh minutah zaspiva oba. Sprijaznila sem se, da pač potrebuje to nočno crkljanje in se ne pritožujem več. Zaspimo pač vsi skupaj in smo zjutraj vsi naspani. In kar delam tako, potegne včasih tudi po 4 ure skupaj, preden se zbudi, ker po moje čuti najino bližino in se ne prebudi. Ko bo pa večji in bo tudi kaj razumel, pa upam da se bomo lahko dogovorili. Po moje bo drugače, ko ga bom nehala dojiti. Če ne, pa tudi prav. Saj crkljamo jih dokler so majhni, potem se menda ne pustijo več.

Nisem ti pomagala, ampak mi smo ubrali to salomonsko rešitev in nam ustreza.

Ma dvomim, da so zobki. Gledam in gledam dnevno če prihaja aj … še posebej sem bila pazljiva, ko mi je zavračal par dni gosto hrano … pa zgleda da niso zobki. Dlesen ima lepo rožnato … tako da …

Ko sem ga jaz še tolažila z dojenjem se mi je tudu prebujal full pogosto. Odkar pa sem ubrala drugo pot, pa mi potegne spanec dlje. Meni se je zdelo, kot da se je ponoči preveč nažiral in se je zato pogosto zbujal. Sedaj sem tudi ukinla večerno porcijo kašice, ki sem mu jo dajala pred spanjem in se mi zdi, da veliko lepše spi … ko spi. :)))

… drevesnih struktur. Vsak odgovor se mi prlima pod glavno sporočilo, namesto pod tistega ki mu je odgovor namenjen!!!!!!!!!!

Bgv, vem, da otrok ne potrebuje več hrane ponoči, a če ne gre drugače… Naj ti le povem, da sem jaz pri 6-ih mesecih še dojila ponoči, ko pa sva odnehala, sva odnehala čez noč. Sicer se ne spomnim več, a je bilo to pri 8-ih, 10-ih mesecih, a enostavno sem ga enkrat ponoči namesto vzela k sebi v posteljo, vzela le v naročje, sedla na posteljo in ga le “poguncala”, se je pomiril in je zaspal nazaj. Nekaj noči je bilo še tako, potem pa je začel tudi cele noči že spati. Morda pa mu le manjka še kakšen mesec, dva… sicer pa vsi vemo, da dojenje ni le hranjenje, ampak tudi crkljanje…
Seveda nočem pametovati, odločitev je tvoja, vajina… a ena od rešitev, vsaj začasnih, je vendarle tudi ta.
Pozdravček in čimveč naspanih noči!

Vladka

Bgv, nekateri otroci rabijo en obrok ponoči še pri enem letu ali celo več.

Hvala Vladka za nasvet … vendar sem že gor napisala, da takrat ko sem ga še dojila ponoči (pa je bilo to še nedolgo nazaj) sem imela še več težav kot sedaj. Imela sem občutek, kot da se mi prenajeda. Zato sem tudi nehala z dojenjem in sem ga raje ponoči pomirila na kak drug način.

Ja … saj verjamem. Samo naš dvomim, da je eden od tistih, ker mi potem lepo spi do jutra. Problem je le s tem, da težko zaspi nazaj, ko se ponoči zbudi.

Ja, poznam to.

Biti moraš čisto tiho, vse opraviti v temi, ne hoditi v drugo sobo… pa kaj ko včasih niti to ne pomaga.

Jaz bom kar brala tole, mogoče je še kaka finta, ki je tudi jaz ne poznam (in sem zato ponoči veliko v akciji).

Če zaspi v tvojem naročju in ga nato odložiš v posteljico, se, ko se narahlo zbudi, prestraši, zakaj ni v tvojem naročju. Predstavljaj si, da ti zaspiš v postelji, zbudiš pa se na preprogi v dnevni sobi (npr.). Šok, ne? Otrok mora torej tam zaspati, kjer bo spal! Seveda je bolj fino zaspati pri mami v naročju, zato pa se upira, ko ga neseš v posteljo. A se da tudi tega naučiti. Dobro pretehtaj, če to zmoreš, ker potrebna je res železna disciplina. Jaz sem stala ob postelji in polagala svojo vedno znova vstajajočo punčko kakšne pol ure vsak večer – in zdi se mi, da je to kar trajalo in trajalo (debele tedne). Pela sem ji, da sva se obe malo pomirili, ker bilo je res naporno. A se je naučila in še zdaj (stara je 4) res lepo spi. Pri svoji starejši tega še nisem zmogla. Sem jo doljila, dvigala iz postelje in jo jemala v svojo posteljo. Še zdaj (stara je 7) pogosto ponoči prihaja k meni v posteljo.
To so moje izkušnje. Glede na nočne napore, ki pri “veliki” trajajo leta in leta, se je pri “mali” splačalo potruditi tistih nekaj tednov.

Jaz sem tudi en čas nazaj poskušala s to taktiko … in dan za dnem sem ga nosila v sobico … budnega … in tam sva se igrala, se pogovarjala in je potem umirjeno zaspal – SAM!!!!! – v svoji posteljici. No … tu pa tam sva šla z očijem samo pogledat če je vse v redu … ali pa če je bil siten sva mu dala dudo … in je zaspal. Vendar je bila ista zgodba … ob 23:30 … budnica … jok … kričanje. Poskusila sem že res vse … in zdej ne vem več kaj. Hrbet me boli za znoret in ga ne morem več nosit … čeprav … kdaj ko je siten enostavno stisnem zobe in ga dvignem in nosim. :((( Ne vem no … … …

Šit pol pa res grdo sanja! To se pa lahko vleče in vleče. Baje, da je pogosteje, ko dosega otrok pomembne razvojne korake čez dan (npr. začne plaziti, shodi ipd.). Mislim, da je čas, da storiš kaj zase, drugače te bo razneslo. Npr. privošči si vsaj kakšno noč, ko boš spala, otroka pa naj hodi tolažit očka, babica ali kakšna druga zaupanja vredna oseba. Mislim, da je to zelo važno, saj otrok že še dobi dovolj spanja čez dan, mamam se pa lahko utrga od tega tempa! Dosti sreče.

Hvalabogu imam zlato mamo, ki (še preveč) rada popazi ta malega popoldan, ko pride iz službe in si lahko jaz malo oddahnem in odspim kako urco. Prejšnji teden sem imela res hudo krizo zaradi preutrujenosti … ta mali se je zbujal po večkrat na noč … in sem že mislila, da se mi bo utrgalo. Pa sem res pol pospala par uriv popoldan … pa v soboto mi ga je tudi mama vzela in sem odspala do 12:00. Pa sem zopet kot prerojena :))) (jah … no … vsaj ne hodim več kot zombi po svetu). :)))

Sem pa ravno danes rekla mojemu, da ne bo druge, kot da se bova izmenjavala ponoči. Pol noči bom pri ta malemu jaz in bo on spal … pol noči pa obratno. Ker čene naju bo obeh pobralo. :))

Ne pol noči! Raje se menjavajta vsako drugo noč. Kajti vsaj eno CELO noč spanja potrebuješ!!!!!!!!!!!!!! Saj bo minilo, drži(te) se!

Bgv.. ti čisto preveč kompliciraš s temle nočnim spanjem. Otroka celo označiš za pridenga če spi!! Ker si zaželi bližine mame pa ni priden ne? Pa cartat se tudi ne sme več, pri šestih mesecih je pa ja popolnoma sposoben za samostojno življenje, no dej, še na faks ga pošlji.
ah te moderne mame, namesto da bi poslušale svojega otroka in njegove potrebe, pa zgolj in samo svoje. Kompromis!!!

Eni otroci spijo! Od rojstva! Drugi otroci pa ne spijo. Pika in konec.
Vkalupljanje otrok v vse mogoče vzorce, ali pa celo povezovanje spanja in pridnosti je (vsaj zame) popolnoma nesprejemljivo. Zakaj tako zgodaj pričeti s treningom?

Edino, kar pa lahko storimo, je, da si življenje (in počitek) z manj spečim otrokom ali pa z otrokom, ki se pogosto zbuja, olajšamo.
Kaj je (delno) pomagalo pri nas ?
1. spanje v družinski postelji,
2. čim več telesnega dotika,
3. uspavanje z dojenjem, kasneje pa z božanjem, ljubkovanjem, telesnim stikom – ali vsaj s čim večjo telesno bližino; (pa smo spet pri ali pa v družinski postelji),
4. nekaterim otrokom pomaga tudi nežna glasba, vedno isti ritmi, zibanje,
5. pri nočnih morah pomaga nežno prigovarjanje, božanje, objem, ritmično trepljanje, ipd.,
6. ko spi otrok, spimo tudi mi.

Predvsem moramo poslušati samega sebe in otroka: kaj želi otrok in kaj želim jaz?
Samo za informacijo: moja prvorojenka je spala sama od rojstva, nikoli se ni zbujala in se ne zbuja. V starosti treh mesecev je spala od 21.00 do 8.30 brez kakršnegakoli zbujanja. Nočnega dojenja praktično nisem poznala (le do 10. dneva starosti). Nikoli je nisem “navajala” na spanje ali nespanje.
Srednja hči se je zelo pogosto zbujala, dokler nismo odkrili družinske postelje. Popolnoma jo je pomirjal intenzivni in stalni dotik .
Sin se sprehaja še sedaj, večinoma spi v družinski postelji in nikoli ne spi dlje kot 7 ur.
Pozdrav!
Nina

Zakaj zahtevaš od tako majhnega otroka, da bo samostojen? Dojenčki so narejeni malo drugače… In nič ni narobe z njimi, nekaj je hudo narobe z našo kulturo, da pričakuje od njih nemogoče… Potrebujejo dotik, dojenje, materino prisotnost, to je najboljše zdravilo proti strahu in najboljše uspavalo. In ne, ne bo potem visel na tvoji joški do 15. leta…
Naša mlajša bo stara eno leto in jo ponoči dojim, spi pri meni, in kljub njenim alergijam in atopičnemu dermatitisu (beri hudo srbenje kože, predvsem ponoči) se obe kar dobro naspiva. Prepričana sem, da bo začela bolje spati, ko bo čas za to. Do takrat pa ji lahko omogočim, da se bo maksimalno dobro in varno počutila, ne želim ji nalagati še dodatnih brezveznih problemov, zato ker se od dojenčkov pričakuje to in ono…

bugnavilea zakaj si ti sploh mama? vse ti je odvec… vecina otrok imam probleme s spanje, tudi moj jih je imel, pa se nisme tako pritozevala, meni se zdi, da tvoj se veliko spi, vsak dan ti otroka cuva mama, da se spocijes, hodis na zurke, s tvojim na motor, otroka puscas doma, in kljub vsej tej svobodi, ki jo imas se se kar nonstop pritozujes, kaj naj se revca naredis, da ne spi in da se revca moras zbujati celo noc… to spada k otrokU! ce pa ne moras sprejeti odgovornosti in skrbi za otroka, zakaj ga sploh imas..
a katera druga mamica tako jamra kot ti? se nisem zasledila, da bi…