Veš danes je tak način življenja, da pač moraš bit hinvski če ga hočeš zvozit.
Otroka ji ponudi čim večkrat naj ga pelje ven pa bo kmalu nehala, ker se ga bo naveličala. Tudi moja je bila taka zdaj se pa izogiba.

Lep pzdrav ! enapač

Nisem brala ostalih odgovorov, ker jih je preveč, ampak moje mnenje je BOLJE POZNO, KOT NIKOLI. Odloči se, kaj je bolje za otroka in ne tebe. Ko se gre za otroka, osebne zamere do nje pusti ob strani. Tudi jaz nisem navdušena nad mojo taščo, še njen sin je pobegnil čim dlje po študiju, pa še mi na kraj pameti ne pade, da bi vnuku kratila pravico do babice!

lp,

N.

Sklepam lahko, da je to tipična tašča, ki nate gleda kot na sovražnico, ker si ji ukradla sina. (poznam to iz preteklosti).

Pomembno je, da je tovj parnter na tvoji strani. Ne oziraj se na to, kaj govorijo o tebi naokoli. Če bojo hoteli bojo itak vedno nekaj našli. Ti pa naredi po svoji (oziroma vajini vesti s partnerjem).

Moja bivša tašča je bila na antidepresivih. Po njeni teoriji med tednom nemogoče, da bi imela ‘izpad’ (ko naj bi pazila na malega), med vikendom, ko pa ni njen sinko takoj priletel k njej, pa izpadi, grožnje s samomorom, preveč požrtih tablet, zalitih z alkoholom…

In sem preprosto rekla, malega ne dam niti za sekundo. In tako sm tudi naredila. Itak sem pa vedela, da ji nič ni – pretvarjanje in čustveno izsiljevanje pač. In potem je še njen sinko ob njenih grožnjah s samomorom rekel, da ga pač ne bo k njej in da je sama odgovorna zase. Pol je pa čudežno ozdravela (vsaj po njenih besedah). Trajalo je skoraj 3 leta, da sem ji ga po tistem bila pripravljena dat v varstvo, ampak vseeno pa sem šla preko svojega ponosa in jeze – kajti moj mali ima pravico do starih staršev.

Samo, kaj ni to slabše, otrok se jo navadi potem pa ga tašča noče več in otrok trpi. Po mojem je boljše da se jo ne navadi.

Sicer pa sočustvujem s tabo in upam da tvoj otrok zaradi tega ne trpi.

Enako. O njej bi lahko napisala roman. Ker jo sin noče/ne zna postaviti na svoje mesto, jo moram jaz, odkrito nas žica za denar (recimo za nov avto, naš najnovejši avto pa šteje deset let), vsakomur je pripravljena priskočiti na pomoč – razen svojim otrokom – in še in še in še. Ona bi rada, da bi bili midve prijateljici, da bi hodila k njen na kavico tako kot njene sosede, jo non stop klicarila, ampak jaz več kot občasen vljudnostni obisk ne spravim skupaj. Kaj govori prijateljicam in sosedam, me niti ne zanima niti ne vem, ker nimam stikov z njimi, hvala bogu.
Zdaj sta otroka tako velika, da jo že sama pokličeta (večkrat tudi na mojo pobudo, ker vem, da ji to veliko pomeni), prej sem pa nagnala moža, da jo je poklical (ker je za ta stvari bolj flegma kot ne). V nos mi gre njena vzgoja in to, kaj si ona predstavlja pod ukvarjanjem z vnuki, ampak gresta vseeno k njej in to že od nekdaj. S tem res nimam težav – vem, da ju ima neskončno rada in tudi onadva sta čisto rada pri njej. Njihovemu odnosu ne sme biti na poti moje (in moževo) mnenje o tašči.

Mi je pa hecen pojav tukaj na forumu – govorim na splošno. Nekdo predstavi problem, dobi odgovore, ki mu niso pisani na kožo, in šele potem, v tretjem ali četrtem svojem postu naniza še druga dejstva – ki se seveda stopnjujejo v čedalje hujšo grozo. Iz tvojega prvega posta, mamica, res ni razbrati, da bi bila tvoja tašča popolnoma slab in hudoben človek, le muhasta, kot je pač veliko tašč.

No, zdaj sem prebrala celo kačo, vključno s tvojimi odgovori.
Veš kaj, samo ti si mama in samo tvoj mož je oče otroka, vidva sta starša temu otroku, tašča pa je samo babica. Vsaka njena pomoč okoli varstva, vzgoje, učenja, kuhanja, gospodinjstva, igranja z vajinim otrokom je le dobronamerna pomoč in NIKAKOR njena dolžnost. O tem, da ne bosta zmogla vsega sama bi morala razmišljati preden sta imela otroka in nihče ti ni dolžan ničesar samoumevno pomagati. Tašča vama je dala brezplačno streho nad glavo – a ni to veliko ali jo samo izkoriščata? Ne vem, zakaj se ti zdi, da bi morali naše starše finančno in fizično mozgati. Ona ima svoje življenje in če želi imeti stike s svojim vnukom, je prav, da njej in svojemu sinu to tudi nesebično omogočiš! V tem primeru ne gre za tebe, niti za tvojega moža, niti za taščo, niti za prepire, ampak za eno majhno bitje, ki nima pojma, kakšne neumnosti se odrasli v vaši hiši greste.
Če vama kaj ne paše, pa spakirajta kufre….

Veliko sreče in več potrpljenja vam želim!

N.

Jaz te čisto razumem, kaj hočeš povedat. Tašča moje tašče je bila takšna, še jaz sem bila tarča obrekovanja – kot dekle vnuka in ni mi bilo prijetno. Še danes izvem za kakšno njeno izjavo, ko je že nekaj let pokojna. Eni ljudje so pač takšni, nesramni. Moja tašča ji je v veliki meri vse ugodila in naredila, samo da je bil mir pri hiši, pa vseeno ni bila nič vredna. Ona jo je še naprej ogovarjala in ji metala polena pod noge. Jaz ne vem, če bi to vzdržala, na njenem mestu bi bila najbrž ločena. Je res pridna ženska in tudi meni vedno pomaga, pa mi ni treba prosit. Sama reče, da bo skuhala, pazila vnuka ali prinesla kaj iz trgovine. Zanima se bolj kot moja mama.

Jaz ti svetujem, da gresta na svoje, če je možnost. Pa pusti ji kdaj otroka za pol ure, ti pa bodi v pripravljenosti.

Saj tiste, ki pravite, da od tašč in mam ne smemo pričakovat takšne in drugačne pomoči, imate tudi prav, samo normalen človek svojim otrokom rad pomaga in se veseli njihovih uspehov. To, da si pa čisto hladen, je pa tipična slovenska nevoščljivost in fovšija.
A boste lahko svojim otrokom rekle, naj bo le vesel, da lahko živi pod vašo streho, da bi pa kdaj skuhale, pa odpade.

Drži se!

D

Čaki čaki malo…. Nobena ni napisala tega, ampak le to, da ne smemo jemati pomoči svojih staršev in taščev/tastov za nekaj samoumevnega.
Kako bo, ko bodo moji otroci odrasli, pa ne razmišljam. Naredila bom vse, da ne bodo živeli pod isto streho z mano, pomoč jim bom ponudila, nikakor pa jim ne bom na razpolago vsak dan in non stop. To sem jima namreč zdaj.

”Vsaka njena pomoč okoli varstva, vzgoje, učenja, kuhanja, gospodinjstva, igranja z vajinim otrokom je le dobronamerna pomoč in NIKAKOR njena dolžnost”

Nikoli nisem rekla, da potrebujem pomoč, tudi ko sem jo potrebovala. Tisto za kuhanje sem dala le primer, ker je nekdo napisal, da je mogoče še otrok bil premajhen in se je bala da mu ne bi kaj naredila in zato ni pomagala.
Vse zmorem sama, so pa tudi dnevi, ko sem npr. prehlajena, imam virozo in se tudi sama težko vstanem, da kaj naredim – pa se ravno tako vstanem, saj otrok mora biti čisti, sit in previt, pa še malo pozornosti mora imeti – pa se ravnotako prebijem sama čez dan. Tu sploh ni bilo govora da kaj potrebujem. Dobeden ne rabi za mene nič naredit (prostovoljno) in tudi naj ne pričakujejo da bom tem istim ljudem jaz kaj naredila. Sem že poskusila, pa sem dobila po glavi (ne vem kaj sem sploh pričakovala).

Glej, vsi govorite, da je če mi tašča pomaga to le njena dobra volja.

Pa pustimo moj primer, ker nima veze s tem. Ste pomislile, da ne pomaga vam, ampak sinu, ker je vendarle le njegova mama? Meni moja pomaga, pa ji ne rabim nič rečt, od sinov mam pa bi se moglo skoz nekaj prosit in itd. (po vašem mnjenju).

Zakaj?

Dej nehi utrujat. Jaz ti tudi ne bi pomagala. Si zoprna.

Itak je pa ponavadi tako, da mame pomagajo hčerkam. In tebi pomaga tvoja mama. A ti to ni dovolj.

Moje mnjenje pa je, da dve družini pod isto streho ne gresta skupaj oz. redko. Jaz vem, da bom čez leta tudi tečna stara baba in že zdaj razmišljam, da bo hiška čim manjša (če bo) in otroci dokaj hitro odseljeni.

No, malo čudno ravno iz mojih ust, ker živimo z mamo, ampak vem danes to (česar predolgo nisem), da kakor hitro nam z njo ne bo več v redu, se moramo MI spakirati izpod njen strehe. Tako bi tudi naredila, kakor hitro bi prišlo do nerazrešenih in v krogu vrtečih se konfliktov. Redko kje je tako, da se starši in otroci z družino pod isto streho tako razumejo, kot se mi razumemo. Nam ful gre, AMPAK za to komoditeto (za nekatere tudi ne) je potrebno biti prilagodljiv, sprejemati kompromise, dogovore, se znati pogovarjati (ne samo dreti in prepirati ter biti vsako minuto prepričani v samo svoj prav). Mi se imamo res super, mama pa nam nikakor ni v pomoč oz. na razpolago 24/7 in tega niti ne pričakujemo. Še če greva v kino, sprehod, kamorkoli, MIDVA sina okopava in dava v posteljo. Vse kar mamo poprosiva je, da ga med spanjem pogleda. Moje mame ne IZKORIŠČAMO in od nje ničesar samoumevno ne pričakujemo. Če potrebujem pomoč, jo poprosim in nikoli določim.

Včasih je potrebno samo malo strpnosti, večinoma pa je pri družinskih konfliktih rešitev le selitev.

lp,

N.

Ker ima ona do tebe drugačen odnos – ne kot do svojega otroka, temveč kot do druge odrasle osebe. In če bi recimo vkorakala v tvojo kuhinjo in prižgala štedilnik, to počela, kadar bi bilo prav njej in ne tebi, najbrž tudi ne bi bilo ravno super? Poleg tega je relacija mama hči nekaj drugega kot mama sin, kaj šele tašča snaha. Vprašaj svoje prijateljice.

Saj če bi pa tašča hodila k tebi, ti kuhala in ti pomagala, potem bi pa napisala v stilu: stalno mi gor hodi, stalno mi kuha, kaj naj jaz uboga reva naredim.

Tašča ima čisto prav, da te pusti na miru. Zgleda, da te je prečitala. Če bi pomagala, ne bi bilo prav, če ne pomaga, ni prav. Je pa že bolje, da ne služinčari.

da je situacija taka kot je, verjetno ni kriv samo odnos tašča-snaha. verjetno tud odnos mama-sin že od nekdaj ne štima povsem. ker, pomojem, če bi, potem bi se posledično tud vidve bolje razumeli..
naredi kar misliš da bi blo prav, ampak jaz ti tko kot večina svetujem-pusti naj babica in vnuček razvijeta svoj odnos. ti pa če ti ne paše se pač ne ukvarjej z njo. saj bodo tud drugi kmal pogruntal da se neki ne sklada s tistim kar vidjo in s tistim kar se govori.. prej al slej tko al tko vse na dan pride. važno da z možem držita skup in to je to. pa čimprej se odselt.

Tudi mi se dobro razumemo in taščina pomoč mi ni samoumevna. Nikoli ji nisem rekla, naj mi naredi to in to. Funkcioniramo lahko čisto samostojno. Se pa dopolnjujemo – ko sem v službi in ob nedeljah kuha ona, jaz pospravim posodo po kosilu, ko sva obe doma, čisto po dogovori oz. glede na delo. Pospravljava vsaka svoje, včasih jaz pomagam njen, okolica hiše skupna itd. Nobenega problema, z malo potrpežljivosti, razumevanja in prilagajanja gre čisto ok. In lahko rečem, da sva s taščo tudi prijateljici, ki si marsikaj zaupata – brez pozitivnega odnosa do sočloveka tega ne bi bilo.

Jaz sem samo hotela poudarit, da bi ji lahko tašča vsaj ponudila pomoč, npr. ko je bil otrok majhen ali ko je bila bolna. Ni treba, da kuha v njeni kuhinji.

Lp, D