Kaj mi je?

Najprej vas prav lepo pozdravljam. Upam, da si boste vzeli tudi zame nekaj časa.
Sem v težavnem obdobju, v težjem položaju, za katerega sem kriva sama.
Pred enim letom sem prekinila razmerje. Vzrok – ljubosumje mojega bivšega in s tem onemogočanje normalnega življenja. Vse se je vrtelo okrog njegovega dela, mene pa je nadzoroval in komandiral kot otroka. Z njim sem živela tri leta odločena, da bova skupaj ustvarila družino. Ni nama uspelo. Preveč sva različna.
On je spakiral in šel. Ostala sem sama in se sama sebi smilila. Potem sem vzela svoje življenje v roke in spoznavala nove ljudi, šla na morje….itd. In prišla je jesen in z njo moj bivši. Najini obiski so postajali vse daljši in pogostejši. Počasi sem zopet prenehala hoditi ven, k prijateljicam…. kot v starih časih. Le on me še ne omejuje toliko kot me je. In menda se doma kar lepo postavi zame, me sprašuje za nasvete itd… Prišla sva do tega da celo spi pri meni, hodiva skupaj po trgovinah, v kino…
Ampak imam težavo. V bistvu nočem biti več z njim, oz. nočem živeti tako kot on. Ampak delam pa vse proti sebi. Ko mi reče da ga naj pokličem mu odvrnem da ne bom, ampak potem pa le kličem. Grozna sem. V glavi imam jasne cilje, ampak ko pride on se mi zrušijo. Dejstvo da sem takole popustila je tudi da me je strah, ko začne groziti in kričat. Ne želim, da vsi vse vedo. Ker se ne želim prerekat ne prekinem. V glavnem v tem času (1 letu) smo v naši familiji dobili kar 5 otročkov. In zdaj grize še mene. Stara bom 29 let, brez otrok, brez fanta…. Vsi me gledajo po strani. Jaz pa si želim otroka, želim družine. Ampak v tem letu, ko sem bila sama nisem spoznala nikogar. Pa nisem tako nezanimiva ali grda. Pač povprečna punca. In zdaj razmišljam, da bi imela otroka s svojim bivšim. Pa vem, da je to eno veliko tveganje. Da me bo potem imel še bolj na tedo. Nekako ne verjamem, da se je spremenil, ker niti ne kaže znakov spreminjanja. Vem, da bi za otroka naredil vse. Vem, da me ima rad (tudi jaz njega, ker drugače ne bi počela takih oslarij) ampak dvom v meni ostaja. Pravi, da bo njegov dom pri meni in otroku vendar jaz dvomim. On me hoče le nazaj k njim. Jaz pa tja nočem. Delala sva cele dneve, ni bilo prostih sobot, nedelj. Zdaj imam vsaj to. Preprosto želim imeti otroka, družino, vse to. Dvomim, da je on primerna oseba. Da bi spoznala katerega drugega ali da bi bilo drugače pa ne naredim nič. Sama sebi se zdim nepoštena. Ampak bojim se, da se bom na vsem lepem predala in se bo zgodilo. Zgodilo se bo kar si želim. Vendar pa ne z njim. A sem grozna? Kako si naj pomagam?

Najprej, nikar v tem obdobju in slucajno se z njim ne nacrtuj druzine.Itak imas se cas, za vse.
Ocitno sploh nimas nobene osebnosti, kar podrejas se njemu, ma nehaj no, zavedaj se kaj si, rada se imej, uzivaj v zivljenju in koncno poglej vase, nase!!
Sprijazni se sama s seboj, ljubi sama sebe, pa ti bo samozavest zrasla in potem mu sigurno ne bos vec popuscala.
Nikogarsnja lastnina nismo, cetudi smo z nekom v partnerstvu, pustiti si moramo dihat, ne pa nekoga zasuznjiti kot dela on in nato ti zivis v neki senci sebe.Nehaj, cajt je da zazivis svoje zivljenje, zivljenje ki ti bo odgovarjalo in to z osebo, ki ga bos ljubila kot on tebe.
Premisli, in delaj na temu, cas tece…

p.s. Ne glej na druge kaj imajo drugi, naj imajo otrocke , al kar koli,tudi ti jih bos mela ko bos pripravljena za to!

se strinjam

Pozdravljena!

Sprašujem se, ali je resnično ena oseba na tem svetu vredna, da mu pokloniš svoje življenje, ki je samo eno.
Opažam, da se ljudje sploh ne zavedajo svojih edinstvenih življenj.
Dajte no, samo enkrat živimo in samo eno priložnost imamo, zakaj je nebi izkoristili tako kot je to nam najljubše, najlepše, najboljše,…
Se zavedate, da nimate druge možnosti, da nihče ne bo rekel: “No, pa poskusimo znova, saj tokrat ni bilo vse v vedu.”
Za koga vraga, pa bi moralai samo to eno in edino življenje trpeti in ga ne izživeti tako, kakor sanjamo. Ali ni že to dovolj, da moramo trpeti za naš vsakdan in se boriti za obstoj, službo, spodobno življenje,… Naše sanje so vsem dosegljive, če vrjamemo v njih in delamo na tem, da si jih uresničimo.
Rada imam otroke, toda tudi otroci niso bistvo življenja, bistvo je, da živimo tako, kakor bo nam najlepše in najboljše, pa če imamo otroke, ali ne.

Počakaj raje s takšnimi potezami, bo že prišel pravi, morda tudi ne, pa je to sploh pomembno? Ni, saj imaš v življenju še najverjetneje veliko sanj in stvari, ki bi jih rada izpolnila, pa morda tudi vsaka ne vsebuje moškega in družine. Sicer pa si še mlada in nikjer ne piše, da še nimaš vsaj nekaj let časa za družino.

Uživaj in srečno!

Nikar nazaj! Če ni šlo prvič, ne bo šlo nikoli!
Ko boš stara 37 se najprej lahko začneš sekirati, ampak sem sigurna, da se ti ne bo treba, ker boš že srečno poročena in s kakim malim paglavcem ob sebi.
Pusti času čas, sicer boš obžalovala vse življenje. Če te ni imel rad prvič, verjemi, bo vsako leto le še slabše. Pri štiridesetih boš zmatrana, izžeta in se boš hotela ločit. Vajini otroci pa bi najbolj nastradali.

Poznam eno lepo od mislim da Petra Frankla in gre cca. takole:

Sreča je kakor metulj.
Bolj kot jo loviš, bolj se ti izmika.
Ko pa se za trenutek obrneš drugam,
pride in ti rahlo sede na ramo.

Olga, kaj si sploh predstavljaš pod vzeti življenje v svoje roke? Sezonsko opravilo čez poletje, when the living is (itak) easy ? Dokler jesen ne prinese dežja, megle, listja, nizkega pritiska in stare plesnobe – tvojega bivšega?

Seveda je ta stara plesnoba malo bolj znosna, ampak samo zato, ker še ni razvil celega micelija. Kot osebnost se še ni razvil 🙂 v skladu s celotnim potencialom in v skladu z novimi okoliščinami, he he he.

Da zna vpit NATE in TI grozit tudi po novem, pa tvojih ušesc ne prizadene, vsaj ne toliko, da bi svoj lasten strah jemala resno. Prizadene te tvoja okolica. Torej tisto, kar te ne bi smelo brigati, ker bi bilo bolj zdravo, pametno in normalno, da bi se ukvarjala s svojim zadosti velikim problemom. Ne, namesto tega se ti ukvarjaš s tem, kar je lažje. Statistiko rojstev (ta te celo grize) v tvoji okolici in grdimi pogledi. Pa to ni res. Razloži mi, kako te lahko prizadene, da te ljudje grdo gledajo (a te res?), to, da vpijejo in ti grozijo, pa ne?

Tvoj sledeči stavek:”Ne želim, da vsi vse vedo. Ker se ne želim prerekat ne prekinem”, pa je preprosto nerazumljiv.

In ti bi s tem tipom imela otroka? Pa saj si čisto usekana. Praviš, da veš, da bi za otroka naredil vse. Kaj je to vse? Kaj je sposoben nekdo, ki ne spoštuje ženske, narediti za njenega otroka? Ji bo morda nehal grozit, vpit in kontrolirat pred otrokom? Da si bo kako soboto ali nedeljo odtrgal čas od svojega velepomembnega dela in se posvetil družini? A ja, pa saj boš ti tudi cel cajt vprežena… kdo pa bo ta čas skrbel za dete? Njegova familija, ki je vzgajala že njega?

Veš, da te ima rad. A ja? Včasih so res rekli, da kdor te tepe, te ima rad, ampak ta trditev je že dolgo časa pase. Pomeni kvečjemu nasprotno. Ne, nima te rad. Prav tako te ne spoštuje, ni sposoben dojemat tvojih potreb, sposoben pa je dojemat tvoj strah in paniko, ki jo širiš kot slab zadah, da želiš imeti otroke. Morda tudi njega kdo doma poriva, da si mora končno najt eno žensko, da bo veljal za normalnega. Če pa je to ljubezen, sem jaz ananas. In ne, tudi ti ga nimaš rada. Ker kaj takega ne more imeti rada nobena. Samo svoje komplekse intenzivno izživljaš preko njega. Verjetno te noben ni naučil pravega pomena besede ljubezen, zato vse te intenzivne emocije, ki jih doživljaš, zmotno zamenjuješ zanjo.

Če bosta pristala skupaj, se bog usmili vajinega otroka. Ker se ga taka čustvena invalida, kot sta vidva, ne bosta znala.

Draga Olga!

Tvoja zgodba je takšna kot je bila moja pred nekaj meseci.Če te zanima kaj več, mi pusti svoj e-mail naslov pa ti pišem.
Mogoče ti bodo stvari takrat bolj jasne.

Oglasi se…te čakam.

Mojca

Prosim, oglasi se. Vem, da ne počnem prav ampak ne vem zakaj ne prekinem. Kot bi me nekaj vleklo noter…

kupi si majhnega psa in hodi z njim dosti na sprehode.
1) To ti bo zvetrilo možgane in je nasploh zdravo
2) ne boš več vedno dostopna
3) skrbela boš za majhno bitje in zanj odgovorna
4) na sprehodu te bo ogovorilo kup ljudi, ker psiček privleče k pogovoru
5) ugotovila boš, kako je, če te ima kdo res rad, čeprav bo to tvoj kuža
6) zaželela si boš, da bi te imel še kak moški vsaj pol toliko rad, ker tega občutka še ne poznaš
7) pomladilo te bo in ne boš si več tako neusmiljeno in nepotrebno preštevala let.
Uživaj in skrbi zase! LP

Sem bila na istem pred leti. Rešila sem se. Najprej sem bila nekaj časa sama in ugotovila, da je bolje biti sam kot pa s takim partnerjem. Začela sem ceniti samo sebe. Nato pa sem spoznala čudovitega partnerja s katerim imam dva enkratna otroka. In naj se sliši še tako smešno, takole ob večerih se zahvalim bogu ( pa nisem nevemkako pobožna ), da takrat znjim nisem zanosila.
Zapomni si: ne bo se spremenil, morda samo na slabše
Otrok ne reši nobenega odnosa, pogosto pa ga postavi na preizkušnjo. Saj ne bi rada ostala sama z otrokom kajne?

Zakaj zapuščaš prijatelje/ice?Se pri prijateljicah dobro počutiš,se znate pogovarjat,znate uživat?Če je odgovor pritrdilen potem prekini vse stike s tem človekom in ko boš najdla človeka,kjer se boš tako dobro počutila kot pri prijateljicah in še malo počez,takrat pa šele začni razmišljat o otročku.

olga,

nikar ne obupaj, mislim da ni čisto nič narobe s tabo, so še drugi fantje ki so pri teh letih še sami, pa ni z njimi nič narobe. nikar ne sili v razmerje s svojim bivšim, ker že veš kaj te čaka, sploh pa če te ne vleče več k njemu.
tudi jaz imam brata, ki bo letos dopolnil 30, ima tudi greko izkušnjo za sabo, a se je nekako pobral, čeprav še ni našel druge punce.
olga ne obupaj, lahko ti pa jaz pomagam, in greš z mojim bratom na klepet, tudi klepet veliko pomaga, o svojih težavah se pogovarjaj, in srečno.

Zdravo Olga!
Pred 21-timi leti sem se poročila in nisem hotela videti takih in drugačnih različnosti. Sedaj se ločujem. V življenju boš tako ali tako naredila po svoje , moje mnenje pa je, da pri vsaki odločitvi, ki jo zase sprejmeš, ne smeš iti mimo sebe. Vedno poslušaj le sebe. Želiš si otročka. Krasno in čudovito. Kakšna mama pa mu boš lahko, če ne boš nasmejana in zadovoljna ob njegovem očetu? Ni preprosto kasneje napak popravljati. V tvoji koži si ti sama, tu ti lahko govorim le o sebi in o svojih izkušnjah. Ni ti treba trpeti nečesa, za kar že sedaj veš, da ni v redu. Ni ga otroka na tem svetu, ki bi to popravil in spremenil. Potem bo vse hujše. Težje. Preden narediš korak, posebej dobro razmisli. Odgovori si na vprašanje: Ali je to to, kar si zares želim?
Veliko poguma in rada se imej!

Seveda ti bomo vse rekle – stran od njega. To veš tudi sama, pa se vendarle takole mučiš. Zakaj? Si se kdaj vprašala, zakaj nekatere ženske nikoli ne zapustijo moža, ki jih pretepa? Pa imajo možnost. Ne zapustijo pijancev, premaknjencev, zgub – mnoge žene med njimi so sposobne in inteligentne, veliko zaslužijo, a so še zmeraj pri totalnih zgubah. (Sicer sem prepričana, da bo tale tudi tebe po porodu otroka kdaj zmlatil, mogoče že kaj prej.) Gre za neko ujetost v začaran krog, te ženske enostavno ne morejo več razmišljati “svobodno”, čeprav škodijo sebi, ostajajo v teh razmerjih. Drugega ne poznajo, na nek način pa jim je to razmerje vedno bolj privlačno. Zmeraj težje bodo prekinile. Spremenijo se duševno, ne poznajo več pravih čustev, ampak le še taka, s katerimi so trdno usidrana v čustveno, pogosto pa tudi fizično zlorabo.

Vprašaj se, kakšen bo ta tvoj tip čez nekaj let. Ko se bo udomačil, ko bo spoznal, da ga ne boš zapustila, bo postal nasilen, ljubosumen itd., vse po starem vzorcu. Prave svobode ne boš imela, garala boš pri njih doma, saj ti bo očital, ti grozil itd., vse po starem.

Kaj imaš od tega, da vztrajaš z njim? Sadistično uničuješ lastno življenje. Nimaš samozavesti (kar se bo samo poglabljalo), si nezadovoljna s seboj in na nek način je prijetno, da je napačen. Da ti je inferioren in hkrati tudi kriv tvojih težav. Če bi ga zapustila, bi morala ustvariti toplo, prijetno razmerje s kom drugim, česar se verjetno bojiš. V tem razmerju bi morala ljubiti sebe in drugega moškega. Mogoče tega nočeš, ne zmoreš, zato tukaj vztrajaš in se trpinčiš.

Ali ga boš res zapustila, je veliko vprašanje. Jaz ti želim, da ga zapustiš. Dodatno branje: Peklenska gugalnica, Ne boj se ljubiti. V teh knjigah so opisani taki možje in lahko dobro prepoznaš, za kaj gre.

Ko imaš otroka so vse težave, ki jih imaš s prtnerjem še 1000x hujše, zato nikar ne skači v vezo, ki je že sama po sebi težka in obsojena na propad in nikar ne z otrokom, ki bo žal duševni revež…otroci čutijo vse, za to ne rabijo besed…

Najdi pogum in počisti in prekini z vsem kar te veže s preteklostjo, ki jo ne maraš. Zapri vrata za seboj in se ozri v tista, ki te čakajo odprta… nekje te čaka tvoja srčna polovica, človek s katerim bo tvoj otrok živel srečno otroštvo…in ti srečno življenje…

Kadar delamo proti sebi si kopljemo bolezen.

Srečno

Olga, tudi pri meni je bilo pred tremi leti zelo podobno in če te zanima, kako sem prekinila z agonijo – piši mi.

lp
Erina