Kot prvo, nisem katoličanka.
Kot drugo, je vse skupaj precej dolga zgodba.

A nekako na kratko: verjamem v energijo, ki je povsod okoli nas in jo nekateri poimenujejo Bog, nekateri vesoljna energija, nekateri pa sploh ne verjamejo v nič podobnega. Vera pa mi je nekako del tradicije, družine, kulture. In verjamem, da vera v osnovi uči samo dobro. Kaj so pa potem iz nje naredili ljudje, pa ni stvar vere, pač pa ljudi.

Vprašala sem zato, ker me je zanimala čisto osebna pozicija verujočih 🙂 In, ja, vem, da ima vsak posameznik svojo – seveda ni bilo napadalno ali kaj, samo zanima me.

Sama sem sicer krščena (pač izbira mojih staršev), poznam osnove nauka, vendar me verstva zanimajo predvsem z zunanjega gledišča (kot sistemi pomenov), osebno nisem verna. Če bi se morala opredeliti, bi mi bil najbližje kar ateizem.

Kaj mislim, se m povedala s tem, ko sem svoja otroka dala h krstu. Nekomu, ki mu je zadnja želja nekaj razumeti, in prva delati štalo, zasmehovati in pljuvati, pa ne razlagam ničesar. Se pa pridružujem tistim, ki pravijo, če veruješ, če si del te grozne RKC, daj otroka krstiti in se zavedaj, da je to PRVI korak na tej poti, če pa po veri ne živiš, začenši z izvenzakonsko ksupnostjo itn, potem tudi krst in ostale zakramente pusti pri miru. Fešto imaš lahko brez tega, če ti je do nje.

Mi ni jasno, kaj si predstavljaš ti pod “doktrino rimskokatoliške cerkve”, zato ti ne morem jasno odgovoriti na vprašanje.

Rimskokatoliška cerkev smo ljudje, ki se imamo za katoličane. Sto ljudi, sto čudi, to je bilo že povedano. Osnova je, da človek veruje v Boga in v Kristusa, kako pa svojo vero izraža, je pa pač njegova stvar. Glavno, da spoštuje 10 zapovedi in Kristusovo zapoved (ljubite se med seboj…). To je vsa “doktrina”. Če pa na vse gledaš površno “od zunaj”, če obredom ne daš vsebine – seveda so potem brez veze. In če, obremenjena s predsodki, “doktrino rimokatoliške cerkve” dojemaš kot zbir zapovedi in prepovedi, potem seveda nisi dobro razumela.

Krst mojega otroka je meni (med drugim) pomenil, da ga izročam v Njegovo varstvo in obljubim, da bom v ljubezni skrbela zanj in si prizadevala, da postane dober človek.[/quote]

Doktrina ni uporabljena v slabšalnem pomenu. Seveda obstajajo vere, ki doktrine nimajo, predvsem tiste, ki ne izhajajo iz “ene knjige” in njenih kasnejših interpretacij.

Kar me je zanimalo, je bilo, s čim znotraj nauka se posameznik identificira, ko reče, da je npr. katolik/katoličanka. Se identificira s tem, kar uči cerkev (cerkev, seveda, so ljudje – v tem primeru pač kler, vendar, kakorkoli obrnemo, cerkev deluje kot institucija). Verujejo/verujete torej v institucionalno interpretacijo Svetega pisma ali ga npr. berejo/berete sami in morda njihovo/vaše branje ni v skladu s “cerkvenim”?

Morda kdo drug veruje čisto v nekaj tretjega, kar z samim naukom ali Svetim pismom nima mnogo skupnega, prakticira pa obredje znotraj rimskokatoliške cerkve in se opredeljuje za katolika, ker mu je katolicizem blizu kot nekakšna “tradicionalna” oblika religijskega udejstvovanja.

To menda ne leti na moje vprašanje?

No, mene so krstili kot dojenčka in sedaj me zelo moti, da me zaradi tega nekateri štejejo h katolikom, ker sem ateistka. Kako se torej “odkrstiti”? Raje bi videla, če bi me pustili primiru, da bi se lahko sama odločila, v kateri klub se hočem vpisat.

To menda ne leti na moje vprašanje?[/quote]

Ne, na pač pa na se tiste, ki ne izpustijo nebene priložnosti, da bi ne pljunili par krepkih na vse skupaj. Nemalo debat se je tukaj gor začelo tako, kot si jo začela ti, z željo nekaj razumeti ali pogledati z drugega vidika, končalo pa se je na “nikakršnem” nivoju, ki je bil na koncu samo še žaljenje in pljuvanje z vseh strani na vse strani. Zato se jaz tega ne grem več, kdor želi pa ima dandanes več kot dovolj možnosti, da si vedenje, poznavanje dopolni, spremeni, obogati.

To menda ne leti na moje vprašanje?[/quote]

Ne, na pač pa na se tiste, ki ne izpustijo nebene priložnosti, da bi ne pljunili par krepkih na vse skupaj. Nemalo debat se je tukaj gor začelo tako, kot si jo začela ti, z željo nekaj razumeti ali pogledati z drugega vidika, končalo pa se je na “nikakršnem” nivoju, ki je bil na koncu samo še žaljenje in pljuvanje z vseh strani na vse strani. Zato se jaz tega ne grem več, kdor želi pa ima dandanes več kot dovolj možnosti, da si vedenje, poznavanje dopolni, spremeni, obogati.[/quote]

Vprašanje o osebnem priznavanju in prakticiranju doktrine sem zastavila zato, ker je večina do takrat sodelujočih v temi svoj odnos do vere opredelila kot izrazito oseben in ne kot sledenje doktrini.

Zanimalo me je, če ostali, ki tega niso/niste napisali, priznavajo/priznavate npr. tudi nezmotljivost papeža, verujejo/verujete v vseh sedem zakramentov in v evharistijo ali pač ne.

Seveda je to čisto osebna stvar, jasno. In mi v bistvu nanjo nihče ne rabi odgovoriti, tako da svoje vprašanje umikam 🙂

Sem krščena, bila pri prvem obhajilu, birmi, a zdaj na koncu sem ateistka. Nekega dne se bom tud izpisala iz tega RKC sranja. Spoznala sem namreč, kako sfaljena je celotna RKC. Ljudjem skoz vsiljuje neko brezvezno krivdo, otroci imajo že ob nastanku smrtni greh, so kot največji zločinci. Od ljudi se non stop vleče denar, da cerkve bogatijo in se bohotijo, čeprav imajo same več kot preveč vsega. Sama manipulacija z ljudmi ovčicami. Zelo smešno je pa to, da sem v življenju spoznala že premnoge ljudi in tisti najbolj hudo zagreti verniki, so se mi še vedno pokazali kot najslabši ljudje. Sploh nimajo nobene vesti.
Pa še oh in sploh stvari bi lahko naštevala, a se mi ne da. Bi pa ti predlagala, avtorica, če se mogoče odločaš med tem, a bi svoje otroke krstila ali ne, NIKAR! Čim dlje stran od zlagane cerkve!

Moje mnenje je, da je vera (v smislu odnosa oziroma filozofskega prepričanja) stvar intimne odločitve (zrelega) človeka. Spoštujem osebnost svojega otroka in zaupam v njegovo dobro odločitev (izbiro) tudi na tem področju. Prepričana sem, da bo na osnovi svojih izkušenj in mnenja, ki si ga bo ustvaril, izbral nazor, ki bo zanj najbolj ustrezen. V tej smeri ga tudi vzgajam. Že od malega mu dajem možnost (knjige,pogovori,deloma spoznavanje “v živo”), da s kritično distanco spoznava različne religije in jih primerja. Dajem mu torej osnove za kasnejšo izbiro, svojih pogledov pa mu ne vsiljujem. Na ta način mu tudi najbolje privzgajam strpnost in spoštovanje do različnih pogledov – ne le na področju vere.

to je dejanje proti volji posameznika

najlažje je nekoga krstit k še ne ve zakaj se gre, da se ne more branit

Zato vseh svojih pet otrok nisi dal krstiti, kajne?

da. takrat bodo krščeni kot je bil Jezus…seveda če bodo to hoteli

sama nikoli nisem hodila v cerkev, niti nimam nobenega zakramenta, vendar sem dala vse 3 otroke krstit iz enega samega razloga, da jih nobeden ne bo nikoli spraševal zakaj niso krščeni tako kot so mene povsod in še zdaj

naj še povem to.. vera ne uči slabo , slabi so ljudje …

Tasmanski vrag – že zgoraj sem ti poskusila odgovoriti na tvoje vprašanje. Ne vem, zakaj tako vztrajno trdiš, da Cerkev je eno, verniki pa drugo. Predsodek, da so verniki ljudje, ki ne znajo uporabljati svoje glave? Če bi hotela, bi že lahko ugotovila, da temu ni tako.

Cerkev je res institucija, ampak dovolj odprta za iskanja in razmišljanja. Vsaj v današnjem času. Nisem zgodovinarka in o preteklosti vem samo, kar so nam v šoli povedali. Tam pa so poudarjali temne strani. Ki tudi obstajajo in so obstajale, kot sem rekla: sto ljudi, sto čudi.

Vrhovna “doktrina” je tista, ki sem jo zgoraj navedla, in to poudarjajo tudi v Cerkvi kot instituciji. Sv. pismo pa tudi ni kuharska knjiga. Drugače jo dojemaš kot otrok, kot mladostnik, kot zrela oseba; ko ti gre dobro in ko si v težavah. Kakšna razlaga je seveda dobrodošla. Lahko se ti odpre kak nov pogled. Ne morejo pa nadomestiti tvojega razmisleka.

Če tudi sami beremo Sv.Pismo? Kakšno vprašanje! Saj se mal hecaš, ane?

Pa sploh ta naslov: KRŠČENJE …
Morda Kaj mislite o krstu, ali dam krstiti ipd. Oblika krščenje se ne uporablja, že to kaže, da interes do krsta sploh ni tisti pravi, ampak modni.

No, to pa je primer osebe brez lastne pameti in hrbtenice, ki se samo podreja mnenjem tujih ljudi.

Nikjer nisem omenjala nobenega predsodka, prav tako nisem niti namigovala na neuporabljanje lastne glave.

Še zadnjič:

Tudi po odgovorih tukaj je precej razvidno, da uradna stališča (oz. doktrina) rimskokatoliške cerkve in posameznikov oseben odnos do vere nista nujno eno in isto, zato ne razumem, kaj je v mojem vprašanju o OSEBNEM odnosu do religije spornega.

Rimskokatoliška cerkev je institucija (kot pišeš, se s tem strinjaš), v kateri je navišja avtoriteta papež, tudi to menda ni sporno. Seveda pa iz tega po mojem mnenju v praksi seveda ne izhaja, da vsi verniki avtomatsko jemljejo njegove besede za edine prave (čeprav naj ni papež za vsakega katolika imel status nezmotljivosti, saj je v skladu z doktrino vendar naslednik Svetega Petra na zemlji).

Seveda mi je jasno tudi, da naj bi vsak katolik bral Sv. Pismo, vprašala pa sem: “Verujejo/verujete torej v institucionalno interpretacijo Svetega pisma ali ga npr. berejo/berete sami in morda njihovo/vaše branje ni v skladu s “cerkvenim”?”

Torej, moja vprašanja so se nanašala na osebni odnos posameznika do religije, nisem se spuščala v komentiranje uradne doktrine, v problematiziranje institucije kot take ali v zgodovinski problem krščanstva ipd.

Sicer pa mi je žal, da sem sploh kaj vprašalala 🙂

Tole pa ne bo “pilo vode”.

S krstom se operemo izvirnega greha.

Verjetno si že pozabila kaj pravi krstna zaobljuba.[/quote]

Ja, seveda sem pozabila, kaj pravi krstna zaobljuba, takrat sem bila namreč še dojenček :))).

Seveda ne bo tole pilo vode, ker jaz že ves čas “trobim” o tem kar piše v svetem pismu, ti pa o tem, kar trobi cerkev. Čeprav še sama ne ve kaj trobi, npr. :

“Ko je bil že odrasel, je Janez začutil v sebi Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik: oblekel se je v kameljo kožo, jedel pa je kobilice in med divjih čebel. Hodil je po vsej jordanski pokrajini in ljudi pozival, naj se spreobrnejo in poboljšajo. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordanu (Mt 3,1-12).

Krst (potapljanje v vodo) je starodavni simbol očiščevanja: ljudje, ki so se dali Janezu krstiti, so hoteli s tem simboličnim dejanjem pokazati, da se odrekajo vsej nečistosti svojega poprejšnjega življenja in da bodo odslej živeli drugače. Tudi Jezus se je prišel krstit k Janezu in tako pokazal, da začenja novo poglavje v svojem življenju (Mt 3,13-17). Iz tega obreda izvira tudi krščanski krst, ki so ga pozneje opravljali Jezusovi učenci.”

Krst otrok NI SVETOPISEMSKI!!!

Sicer pa, mi ni potrebno verjeti, lahko sama prebereš bibiljo. S krstom označiš otroka za kristjana in to je to, grehov, draga moja, pa noben krst ne bo izbrisal. Sicer pa, katere grehe je že storil otrok? 🙂
Zakaj potem spoved (mimogrede, tudi ta ni svetopisemska, tako kot obhajilo in birma ne), če je že s krstom izbrisan izvirni greh? Zakaj je potem Jezus trpel in umrl za nas, če že preprost obred kot je krst izbriše naše grehe? Ljudje res ne mislite s svojo glavo, žalostno.
Seveda lahko vsak interpretira krst po svoje, nihče tu, pa mi ne bo solil pameti kaj krst v resnici pomeni, sorry :)))

Pa ne bi škodilo, če katera malo razmisli o tem :

http://razmisli.blog.siol.net/2007/03/23/otroci-kot-zrtve-cerkve-in-drzave/

Zej ne vem, al si iz kšne sekte, kar bi potem pojasnilo tole …hmmm….klobasanje, ali pa nimaš treh čistih o zakramentih in še čem znotraj rimokatoliške vere.

Janezov krst in krst, ki ga dandanšji deli Cerkev imata skupnega toliko, kot lojtrnik in BMW. Kaj je izvirni greh, od kod izvira, za kaj in čemu je Kristus umrl in vstal, pa zahteva malo več časa, razumevanja in poglobitve, kot naflancati 3 citate iz SP in meniti, da je s tem vse povedano. Za tiste, ki smo rimokatoličani, je krst zakrament, ki izbriše dediščino izvirnega greha, za katero nismo zaslužni sami, in nas zazanamuje z neizbrisnim znamenjem križa, ki nas dela Božje otroke. Zato se krsta ne da preklicati in zato vedno znova pravim vsakomur, ki ne ve, ali bi dal otroka h krstu ali ne – če to ni tvoja vera in tvoje globoko prepričanje – pusti! Krst kot zakrament se je začel deliti PO Kristusovi smrti in zaradi nje, njegova smrt in vstajenje sta krstu dala smisel in pomen – in ne obratno. S smrtjo se samo “preselimo”, tisti, ki prejme poslednje zakramente, prejme tudi odvezo, kdor pa ne, pa nese s sabo breme SVOJIH grehov, medtem ko je bil izvirni greh izbrisan pri krstu.

Če katera od ločin razlaga kaj drugače, pa je to stvar konkretne ločine in nima nič skupnega s krstom, ki ga podeljuje kot zakrament RKC.

Tole pa ne bo “pilo vode”.

S krstom se operemo izvirnega greha.

Verjetno si že pozabila kaj pravi krstna zaobljuba.[/quote]

Ja, seveda sem pozabila, kaj pravi krstna zaobljuba, takrat sem bila namreč še dojenček :))).

Seveda ne bo tole pilo vode, ker jaz že ves čas “trobim” o tem kar piše v svetem pismu, ti pa o tem, kar trobi cerkev. Čeprav še sama ne ve kaj trobi, npr. :

“Ko je bil že odrasel, je Janez začutil v sebi Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik: oblekel se je v kameljo kožo, jedel pa je kobilice in med divjih čebel. Hodil je po vsej jordanski pokrajini in ljudi pozival, naj se spreobrnejo in poboljšajo. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordanu (Mt 3,1-12).

Krst (potapljanje v vodo) je starodavni simbol očiščevanja: ljudje, ki so se dali Janezu krstiti, so hoteli s tem simboličnim dejanjem pokazati, da se odrekajo vsej nečistosti svojega poprejšnjega življenja in da bodo odslej živeli drugače. Tudi Jezus se je prišel krstit k Janezu in tako pokazal, da začenja novo poglavje v svojem življenju (Mt 3,13-17). Iz tega obreda izvira tudi krščanski krst, ki so ga pozneje opravljali Jezusovi učenci.”

Krst otrok NI SVETOPISEMSKI!!!

Sicer pa, mi ni potrebno verjeti, lahko sama prebereš bibiljo. S krstom označiš otroka za kristjana in to je to, grehov, draga moja, pa noben krst ne bo izbrisal. Sicer pa, katere grehe je že storil otrok? 🙂
Zakaj potem spoved (mimogrede, tudi ta ni svetopisemska, tako kot obhajilo in birma ne), če je že s krstom izbrisan izvirni greh? Zakaj je potem Jezus trpel in umrl za nas, če že preprost obred kot je krst izbriše naše grehe? Ljudje res ne mislite s svojo glavo, žalostno.
Seveda lahko vsak interpretira krst po svoje, nihče tu, pa mi ne bo solil pameti kaj krst v resnici pomeni, sorry :)))

Pa ne bi škodilo, če katera malo razmisli o tem :

http://razmisli.blog.siol.net/2007/03/23/otroci-kot-zrtve-cerkve-in-drzave/%5B/quote%5D

Ja, seveda sem pozabila, kaj pravi krstna zaobljuba, takrat sem bila namreč še dojenček :))).

Seveda ne bo tole pilo vode, ker jaz že ves čas “trobim” o tem kar piše v svetem pismu, ti pa o tem, kar trobi cerkev. Čeprav še sama ne ve kaj trobi, npr. :

“Ko je bil že odrasel, je Janez začutil v sebi Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik: oblekel se je v kameljo kožo, jedel pa je kobilice in med divjih čebel. Hodil je po vsej jordanski pokrajini in ljudi pozival, naj se spreobrnejo in poboljšajo. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordanu (Mt 3,1-12).

Krst (potapljanje v vodo) je starodavni simbol očiščevanja: ljudje, ki so se dali Janezu krstiti, so hoteli s tem simboličnim dejanjem pokazati, da se odrekajo vsej nečistosti svojega poprejšnjega življenja in da bodo odslej živeli drugače. Tudi Jezus se je prišel krstit k Janezu in tako pokazal, da začenja novo poglavje v svojem življenju (Mt 3,13-17). Iz tega obreda izvira tudi krščanski krst, ki so ga pozneje opravljali Jezusovi učenci.”

Krst otrok NI SVETOPISEMSKI!!!

Sicer pa, mi ni potrebno verjeti, lahko sama prebereš bibiljo. S krstom označiš otroka za kristjana in to je to, grehov, draga moja, pa noben krst ne bo izbrisal. Sicer pa, katere grehe je že storil otrok? 🙂
Zakaj potem spoved (mimogrede, tudi ta ni svetopisemska, tako kot obhajilo in birma ne), če je že s krstom izbrisan izvirni greh? Zakaj je potem Jezus trpel in umrl za nas, če že preprost obred kot je krst izbriše naše grehe? Ljudje res ne mislite s svojo glavo, žalostno.
Seveda lahko vsak interpretira krst po svoje, nihče tu, pa mi ne bo solil pameti kaj krst v resnici pomeni, sorry :)))

Pa ne bi škodilo, če katera malo razmisli o tem :

http://razmisli.blog.siol.net/2007/03/23/otroci-kot-zrtve-cerkve-in-drzave/%5B/quote%5D%5B/quote%5D

Skrbna, nisem v nobeni sekti :))), klobasam pa o tem kot ti – da krst otrok ni svetopisemski, tako kot tvoja razlaga krsta ne. In nekoga pod prisilo krstiti, je bolno – toliko o tem, kdo nima treh čistih 🙂
Biblija pa ni ločina, ampak božja beseda – od tu “moja” razlaga krsta. Kolikor pa vem, ima cerkev oz. rimokatoličani ravno takšno sveto pismo, le berete ga ne. Ko ga boš pa prebrala in boš imela glede tega tri čiste, se pa spuščaj v debate 🙂

Kdo pa trdi, da je svetopisemski?

Ob pol polnoči se mi res ne da nekomu osnove od osnov razlagat, kajti če ne ločiš med obredom in zakramentom, si s tem povedala vse in še več. Poleg Sv. pisma obeh zavez pa obstaja še kaj, kar je dobro prebrat, če želiš poznat vsaj osnove tega, kar naj bi katoličan verjel. SV. pismo je osnova, nanj pride še nadgradnja, tako da se kar loti.

Absolutno pa se strinjam, da je karkoli, kar se izvaja pod prisilo, bolno. Ampak če starš krsti svojega otroka iz svoje globoke vere in prepričanja, je to ravno tolikšna prisila, kot je pristanek na šolanje, na operacijo, na karkoli, o čemer odločamo za in v imenu otrok, v prepričanju, da jezanje to najboljše možno. Če pa ne veš, kaj bi in bi nekaj tako malo , “za vsak slučaj”, je pa za mene osebno to nekaj najbolj zgrešenega pod soncem!

ah joj, že spet stari zguncani in zlajnani za lase privlečeni argument, ki primerja šolanje otroka in pa indoktrinacijo v vero.

prvič s tem sami verniki demantirate svojo lastno kao blazno globoko vero, ker jo primerjate z banalnimi stvarmi, ki so zgolj funkcijskega značaja

in drugič, stvari, ki so zgolj funkcionalnega značaja in ki jih potrebuješ, da lahko v tem svetu deluješ in preživiš, pač ne moreš primerjati z duhovnim poneumljanjemm,ups, pardon, “poučevanjem”, za katerega je posameznik zrel šele kot odrasel človek (mentalno odrasel, da se razumemo, ker večina cerkvenih ovčic tega nikoli ne doseže, žal) in šele ko ima sam možnost, da v sebi začuti, kam ga vleče klic. duhovnost naj bi bila najvišja stopnja razvoja človeka, vi pa to uturite enemu novorojenčku, ki zase ne ve. preprosto zato, ker se cerkvi mudi čimprej indoktrinirati ljudi pa prav nič drugega. pa čeprav se vi s tem na noben način nočete sprijaznit in boste itak našli miljon razlag, zakaj temu ni tako.

sicer mi za biblijo dol visi, a kljub vsemu njeni navedki kažejo, da so krstili odrasle ljudi. kaj je pa vse cerkev nato naplozala, da bi čim mlajše not potegnila, preden imajo sploh možnost odločanja, je pa druga stvar.

ker dejstvo je, da če bi ljudem dejansko pustili svobodo, da se odločijo za vstop v krščanstvo ali pa, ker gre tu pač govora o tem, katolištvo, v odrasli dobi, z lastnim premislekom in ne zato, ker so jim čisto sveže mlade možgane naphali s temi pravljicami, bi cerkev zelo zelo izgubila na svojem širnem občestvu, s katerim se baha. zato je treba male mulce nafilati s temi teorijami še preden se pri njih pojavi količkaj razuma in zdravega dvoma. to je samo strateška poteza pa nič drugega, pa čeprav se iz nje dela neko fantazijsko nebulozo z kao nekim ful poduhovljenim pomenom.

za duhovnost se odloča odrasel človek, v SVOBODI, ki je absolutno nujen pogoj za kakršenkoli resen duhovni razvoj. mali otrok te svobode pač nima, raste v nekem duhu, ki mu je vsiljen in le redki to dejansko vržejo ven iz sistema in grejo svojo pot pa še kasneje znajo biti obremenjeni s pishološkimi momenti te vere, kot so krivda in greh, čeprav morda strogo v to ne verjamejo. ostanejo vzroci v podzavesti.

ja, cerkev je premeten lisjak, je točno vedela, kdaj mora zagrabit psihologijo človeka, da ga dokončno ujame v svoje kremplje, v najbolj ranih letih, ko si popolnoma nezaščiten in samo srkaš ter ponotranjaš.

ja, v imenu duhovnosti, ja itak. malo morgen pa “duhovnost”.

Neverjetno kakšna nastrojenost ateistov proti vernikom! Kako lahko sodite nekaj kar sploh ne poznate???

Nekaj o krstu:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Krst

Jaz sem verna in sem dala svojega otroka krstiti. Zdaj je že večji in hodi k verouku. Zakaj sem ga krstila in zakaj želim, da je vzgajan v krščanski veri? Ker je meni v življenju VELIKO dala, VELIKO pomagala. Sem sicer mnenja, da je katoliška cerkev potrebna temeljite reforme, vendar v smislu, da naredidi bogoslužja, maše bolj privlačne. Upam, da se bo to zgodilo, kajti prava vera je nekaj, kar ti resnično bogati življnje.