kaj naj še storim??
Prosim povejte mi,kaj naj storim!
Moj petletni sin me ne uboga in ne sliši nič,najina komunikacija poteka samo preko kričanja in posledično joka.
Ne uboga me če ga lepo prosim,lepo prigovarjam… skratka ne lep način pri njem ne dosežem nič,uboga me šele takrat ko ornk zakričim.
Tega imam že vrh glave in naveličala sem se kričanja,joka in moje hripavosti.
Vem,da boste rekle:otrok je probaj na lep način.
Ne gre,ne gre!!!
Tko mi je spil živce,da grem kar jokat.Hvala za nasvete.
S kričanjem se ponavadi res doseže ravno kontra učinek. Naš ima šele 3 leta, a me tudi zelo rad spravlja ob živce. Vendar sem ugotovila finto … in namreč … sem čisto mirna, torej mu dam vedeti, da me njegovo obnašanje ne gane … vendar če menim, da nekaj ne počne prav, sledi kazen (pač … takšna kazen kot je primerna za določeno situacijo). In glej ga zlomka … fant je začel ubogat … in tudi če me kdaj pa kdaj še vedno testira, hitro uvidi, da daleč ne bo prišel. :))))))) Pa sem čisto prijazna … ga tudi pocartam in mu povem, da ga imam rada … vendar svojega vseeno ne bo dosegel. :))))))))))))
Ma sej je povsod enako … :))))) A to povem kako je stanje pri nas?
obuj nogavice – ne – obuj nogavice – jok – mama trdno prime fantiča brez besed in mu obuje nogavice (neglede na njegovo zvijanje in tuljenje)
obriši si usta – ne – obriši si usta – ne – mama zagrabi glavo od fantiča in mu obriše usta
obuj copate – beri zgoraj
obleci se – beri zgoraj
:))) In vse to brez kričanja … brez dviga glasu … mogoče le na koncu avtoritativno povem kar mu gre … Mogoče se mi pol smeje, češ … boš že vidla, kako bo naslednjič … ampak ko ga resno pogledam, da sam glavo dol. :)))))
Draga Sendy,
te razumem: imam doma 6-letnico in 3-letnika. Vsak po svoje sta “težka” – hči sicer točno ve kje so meje, ampak jih prekorači kadar se ji zdi… nobena kazen ne lepe besede, ne prigovarjanje ne pomaga. Sin pa je pravi razbojnik – ko mu kaj ni prav, se preprosto obrne, začne jokat in uide k babici v sosednje stanovanje.
Poglej, jaz sem poskusila že skoraj vse: lepe besede primerne njuni starosti, prebrala sem na tone knjig (vsaka govori drugače), ignorirala njuna dejanja, jaz odšla iz prostora, celo jokala sem pred njima (kako mi je hudo), … nič!!! Tudi pri nas več ne znamo drugače kot s kričanjem in to mi že neizmerno preseda.
Sedaj jima celo berem neke pravljice (knjiga “Pravljice, ki pomagajo otrokom in kaj morajo o tem vedeti starši), da bosta na praktičnih primerih razumela npr. zakaj morata zvečer spat, zakaj je fino pospravit za sabo (to je že druga zgodba), itd.
Pri pospravljanju se itak vedno skregamo, ker noben od njiju ne pospravi niti tistega, kar ju npr. ovira na tleh. Zato sem enkrat sklenila, da ko bosta pospravila svoji sobi, bom prišla za njima in jima vse spet razmetala… da bosta vedela kako se jaz počutim, ko se trudim s pospravljanjem, potem pa prideta kot tornado in je spet vse na tleh. NIČ NI POMAGALO – samo dret sta se začela in ihtela, da moram jaz pospravit, ker sem jima razmetala, itd.
Jaz se zato tolažim, da bo šla tudi ta kriza mimo in da bo čez par let boljše. Ne poslušam niti več “pametnih” nasvetov, ker vsak ima svoje, otroci so si različni, mi smo različni, imamo drugačne meje tolerance, vsi nimamo ogromno časa, da bi se neprestano pogovarjali z našimi otroki (pa saj tega tudi nočejo),…
Tako, upam, da sem ti vsaj malo upanja dala, da nisi edina in da bo še prejitro vsega tega konec… kmalu se bomo začele sekirat s kom je šla (ali šel) ven, kdaj pride, ali pije,…
LP
S petletniki se da pa že marsikaj zmeniti.
Pri nas je palilo sledeče:
jasna pravila oz. navodila in jasne kazni
Pa vedno vljudno in brez kričanja.
Mi smo nekaj časa prakticirali sistem pik in zvezdic. Za pike kazni, za zvezdice nagrade, potem pa je zadeva stekla sama od sebe.
Samo moraš se skulirat in sama pri sebi odločit, da te bodo otroci začeli ubogat.
Kazni so bile pri nas včasih na prvi pogled kar krute, npr. če ni hotela pripravit mize, sem jo brez prerekanj pripravila jaz, s tem, da je njej nisem, niti ji nisem pripravila hrane.
Je bilo pa vse na štedilniku in dostopno, samo sama si je morala vzeti.
-izvedli smo dvakrat
Enkrat samkrat pa je ostala brez kosila, ker ni prišla k mizi.
Je tulila cel popoldne, pa kaj.
S telesno kaznijo in kričanjem se gotovo najmanj doseže oz. če že, je učinek zelo kratkotrajen.
Menim, da se pri otrokovih 5 letih ne da nekaj narediti čez noč, zato v začetku morda nobena metoda ne bo vžgala. Potrebno bo veliko potrpljenja in doslednosti.
Jaz imam 3,5 letnega fantka in moram reči, da z njim nimam nobenih problemov oz. so počasi izzveneli. Morda imam srečo in je že otrok sam po sebi tak, lahko pa rečem, da sem se pri vsem skupaj zelo trudila, brala in učila – tudi od vas. (glej odgovore xxy na to temo).
Danes lahko rečem, da s tamalim uživamo! Vse se da z njim zmenit, le malo vzpodbude pa je. Vse mu skušam sproti razlagati (zakaj to, zakaj ono) in se držati pravil, ki jih imamo. Od teh ne odstopam. Velikokrat ga pohvalim in pocartam ter mu pustim, da “mi pomaga” pri raznoraznih opravilih. Sej mam pol 2x več dela, a nič za to.
Ne vem no ….tako je pri nas.
Tudi jaz veliko tulim :S
Pomaga pa :
-štetje (štejem do pet če ne narediš tega sledi…)
– zvezdice za nagrado, črne pike za grdo obnašanje (s črnimi pikami ne pretiravamo, si je v celem mesecu “prislužil šele eno)
– ni risanke, ni živžava
– če ne pospravi, damo v vrečo za smeti/odnesem v klet/vržem stran (če ni ravno kaj posebnega
– najbolj pa pomaga, če si spočit, naspan, najeden…in je otrok že dobil zadostno dozo crkljanja in pozornosti- potem gre vse kot po maslu (samo dandanašnji se to na žalost dogaja samo med vikendi :()
Preberi si knjige Zdenke Zalokar Divjak.
Pa zamisli se nad sabo. Moti me, ker praviš, da ga že od malega držiš na kratko. Mogoče pa si vseeno preveč tečna in mu kar naprej nekaj govoriš, ukazuješ in prepoveduješ.
Ne razumi me napak, jaz sem za avtoritativno vzgojo.
A otroci se morajo učiti tudi na lastnih napakah.
Nekatere stvari, ki ne ogrožajo njihovega življenje, jim je pač treba pustiti.
Obriši si usta npr., je že ukaz, za katerega ni vredno, da se z njim ukvarjaš.
Pa kaj vi mislite, če ste vi 3 leta ok, da bo potem vse hudo za vami?
Otrok bo nenehno, vedno znova poskušal, če so meje še tam in če ne bodo, bo zbezljal. In to, trma, dretje, ne-ji, vse skupaj, je odraz tega, da išče poti in preizkuša, kje ste šibki, kje se vam morda ne da, kako bo do segel, da se vma ne bo dalo, kako bo dosegel tisto, kar želi sam:
– bodite striktni:
če je čas za oblečt v pižamo, mu recite, naj se obleče hitro, ker potem sledi zgodbica – to ni nagrada, je posledica tega, če se bo hitro preoblekel; Če noče, ga poknite spat v obleki in in brez zgodbice (naš je tudi že šel v vrtec in šolo ene 3krat v pižami, ker se ni želel preobleči, pa je potem bilo ornk časa mir – ja, potem pa spet malo poskusi)
– postavite meje in se jih držite – ne glede na to, ali se vam da, ali ste utrujeni, ali te karkoli … otroci “zavohajo” šibkost, enkrat boste popustili in ste pečeni za kar nekaj časa.
REcimo – v trgovino gremo po kruh, mleko in jogurt, in ne gremo tebi gledat za igrače ali sladkarije. Če boš trmaril, gremo takoj ven.
In to tudi naredite – bodite pač pripravljeni na to – če začne težit, opozorite mirno, da ste postavili pravilo obiska trgovine; v kolikor začne trmarit in se metat po tleh ali dret, v trenutku pustite vse tam, ga popokajte in pojdite iz trgovine ven.
IGNORIRAJTE poglede drugih, briga te – ali nimajo takih otrok (ali pa so pozabili, kakšni so bili njihovi mulčki) ali pa (in teh ni malo) sočustvujejo s teboj, ker jijm je čisto jasno kaj počnete – VZGAJATE!!!!!
– Ohranite mirno kri – štetje do 1000 pomaga; če ne pomaga, štejte do 10 000 🙂
– spoštujte otrokove želje, a to ne pomeni, da ga morate UBOGATI; to pomeni, da mu priznate njegovo nezadovoljstvo, da prepoznate jezo:
Razumem, da si jezen, ker moramo že domov z igrišča, vendar je čas za večerjo, ker smo vsi lačni …
– Ko od kod odhajate, štejte od 3 do 1 – ko je ena, povejte – hitro še enkrat po toboganu, potem pa gremo – in potem greste res, ne pa se pogovarjat še pol ure s kom (to vidim velikokrat: mama reče – sine, gremo; potem pa klepeta pol ure s sosedo – kakšno sporočilo dobi otrok? Mama itak ne misli tistega, kar reče.)
– Vzemi si čas zase. Takrat si sama sebi partner, pomiri se in se sprosti. Ko si z otrokom, poskušaj tudi odkriti, kaj so stvari, ki ga “sprožijo”. MOrda je to utrujenost po varstvu, morda je zjutraj slabe volje … to niso opravičila za grdo obnašanje, gotovo pa je to neko stanje, ko se morda tvoji strogi predpisi lahko malo “prilagodijo”. Sina sem navadila, da ga zjutraj pridem zbudit tako, da ga še malo pocrkljam pod kovtrom, da mu zmasiram hrbet in podplate in ga tako prebudim. Tudi če se nam mudi, tega ne pozabim, ker mi je povedal, da ga zjutraj zebe in ne mara hiteti, postane živčen. Prav, zato si zjutraj vzamemo 10 minut časa več za stvari …
– Ne uporabljaj NE kot medmet … Včasih imamo občutek, da nenehno govorimo samo – ne to in ne ono, pa ljubček ne tisto … Je toliko NE-jev res potrebno? Mu morda lahko v kaki stvari pustimo, da sam izkusi stvari.
Doma smo zaradi precej trmastega otroka, ki še vedno pri 7 letih na vsake toliko poskuša, ali smo kaj spremenili dnevni red, organizirali naše dogajanje v 3 predale:
1 – definitivni in neizpodbitni NE: To so stvari kot je pripenjanje v avtu, prepoved uporabe vžigalic (imamo pač velikega fanta, so stvari verjetno druge), ko je bil še manjši je sem spadala tudi “roka na cesti” … Tu ne debatiramo in stvar je končana.
2 – lahko se dogovorimo, če se bomo pogovarjali mirno. To so stvari, o katerih lahko z otrokom že kakšno rečemo, morda o risanki, ki je nekoliko dlje na televiziji kot je njegova ura za spanje, morda puloverju, ki ga ne mara nositi itd. Dokler z nami govori mirno in ne trmari, smo pripravljeni na pogovor. NI vedno po otrokovo, mu pa pustim, da mi pove svoje argumente, ga resnično poslušam in mu tudi mirno razložim, zakaj se s čim ne strinjam … Kdaj ima prav on in takrat mu to tudi povem, kdaj pa jaz – t niso stvari, kjer bi bila nedosledna, enkrat ja, enkrat ne, bolj stvari, ki so res možne za debato;
3 – kakor hočeš – noče jakne, prav, običajno jo pride obleč čez 3 minute, ker ga zazebe; noče večerje, prav, sicer mu ne bom pripravljala nove, imamo pa jabolka vedno na mizi; itd. Konec koncev ne bo umrl, če ne bo imel jakne na sebi 5 minut in tudi od lakote ga ne bo pobralo, če bo jedel je jabolka en večer, a ne?
Draga mama, verjemi, veliko nas je, ki imamo otroke, ki nenehno preizkušajo, kaj lahko, kaj ne i ko mislimo, da je minilo, nas spet zadane, zgodba se ponovi: hm, da pogledam, če mislili zares. Tolažim se, da so taki otroci običajno zelo naporni, obenem pa iznajdljivi in inovativni v spopadanju z življenjskimi situacijami. Samo močna opora jim moramo biti, ki meje postavi trdno in jih vztrajno brani. Otroci meje potrebujejo, le takrat se počutijo varne.
Se opravičujem za dolg post,
Tina
Dragi vsi,
dajte si dopovedat, da vsi tej nasveti lahko pomagajo enemu ali pa stotim otrokom ali celo nobenemu … VSI SO SI TAKO RAZLIČNI (in odrasli seveda tudi), da ni mogoče biti pameten. Zato pa pravimo, da je vzgoja umetnost in da se je učimo skozi vse življenje!!!
Moj nasvet vsem: starši se moramo prilagajati vsaki situaciji posebej – enkrat namreč lahko pomaga, če otroku lepo povemo nekaj, drugič bo treba pa bolj ostro… Tudi otroci ne dojemajo vedno enako in enako kot mi, imajo tudi oni slabe dneve.
Saj jaz nisem nobena perfektna mama (zgoraj sem ravno tako tarnala nad takimi in drugimi vzgojnimi problemi), ampak vedno znova me razmišljanje o tem prepriča, da nima smisla se ne vem kako poglabljat v vsako malenkost, ampak si je treba postavit PRIORITETE – o čem je sploh vredno se pregovarjat (npr. a je eno obuvanje copat in brisanje nosa vredno toliko besed in kričanja in kreganja…).
Za konec pa še tole: mislim, da je vsak starš za svojega otroka najboljši starš in najbolj pameten in noben nasvet ali pravilo nekoga drugega ne more biti boljše od tistega, ki ga je izbral on sam, ker samo on pozna do obisti svojega malčka, čeprav je res včasih težko in hudo. Verjemite mi, vse prehitro mine!!!
Pa lepe praznike in veliko pirhov.