Kaj nardit…
… ko se ti namesto vseh obveznosti in opravil mota po glavi samo ena reč – topla moška koža!
Saj, če bi šlo za en dan v mesecu, se še da potrpet in bluzit…
Kaj pa, ko te take sanjarije okupirajo dan za dnem? In se je treba za vsako opravilo posebej skoncentrirat in si rečt: “Daj, noooooo, naredi že, boš bluzila potem….”
Kar naprej sanjarim, da stoji za mano in da me boža….
In ko gre mimo, se komaj zadržim, da ga ne zgrabim… no, saj včasih ga…
In komaj čakam, da se njegova usta ustavijo na mojem vratu…
In tako dan za dnem….
Hm…. le kaj bi človek naredil?
P.s.: Pa da ne bi kdo pomislil, da trpim pomanjkanje!
zame…..hi
ampak….je zanimivo dogajanje v nas…..vsi si želimo dotika, božanja, nežnosti….sexa…..ali pa samo pogleda….
veš draga moja Lunčka…..reciva tej igri Igra najinih teles, najinih dotik, čutnosti….kakorkoli…..saj naju bojo razumeli le redki…
………Ta igra……ko gledaš vase, vanj, v mene….in s sprašuješ….bolj sebe kot mene, kaj ti moje oči želijo povedat
…boš našla v njih odgovor, ki ga išščeš….
Se bojimo da bo dvome odgnal stisk nekih tujih rok…mogoče tvojih, mojih…njegovih….,
boš v njengovem objemu pozabila na vprašanja, ki ti ta hip ne dajo spati,
ali pa si enostavmno želiš, da te nekdo obsuje z nežnimi poljubi po tvojem telesu…
Da se njegova dlan dotakne tvoje,da razširiš prste, jih prepleteš….
Zato vrni poljub. Njemu, in nežno ga odrini, ter poišči odgovor v njegovih očeh,,,,,mogoče ti bo odsev povedal tisto, česar se sprašuješ—
in tako………ta igra….tvoja,moja,njegova……… gre dalje …
pa pa
Razcaran, spet si prevec zakompliciral…po moje…oz. njen lajf predvidevam je mnogo drugačen od tvojega….ona hudo drugačna od tvoje…če jo imaš…
Finta je v tem, da si ona želi non stop nežnosti, svojega moškega…
(sebe sem takoj našla v luninem razmišljanju…) vendar pa ni problem v tem, da si drugi tega nebi želel, upal….karkoli….ampak je samo problem ta, ker moremo zdraven vsega še živeti(kaj skuhati in pospraviti), pa sluzba….groza:) pa otroci(ceprav so se nasi ze navadili….da včas pravi hčera…”dejta se nehat kar naprej lupčkat”)
In to se lahko vleče leeeta in leta;) haaa:) komaj čakam penzijo…božali se bomo menda še lahko:D
… Pa smo tam! :-)). Eh, ničesar ne moreš narediti. Takšna si in to je to. Lahko samo uživaš, kot si verjetno doslej, in se discipliniraš takrat, ko je to zares potrebno. Vem, vem, lahko je govoriti, težko pa izpeljati…
Lahko pa le narediš eno stvar – se nehaš spraševati, kaj narediti in se sprejmi takšno, kakršna si. Verjetno boš veliko bolj mirna, kot da se boriš proti svojim občutkom.
lp,
Sreč s prižnice
Sej uživam, hehe…
Me pa včasih prestreli skozi zblojene možgane, da sem (spet) pozabla solato kupit, ker sem sanjala o njegovih rokah in sem šla GLADKO mimo kioska z zelenjavo!
To je problem….
Preveč sanjam in težko vse obveznosti skozi dan spravim…. komaj čakam, da bo večer, da se zberemo… da se zlekneva en k drugemu, da si kaj osebnega poveva… ne pa tisto: “Ej, a si peljal avto na servis…. aja, govorilne ure so jutri, grem jaz… tale položnica mi je nekam sumljivo viskoka, pogledaš, kaj je narobe?…..”
Pravzaprav ŽIVIM samo še za te trenutke, vse ostalo mi je balast!
Uauuuuuuu, no, lepo, da se ga naužiješ….ampak vsaj pusti mu, revčku, da se spočije za naslednji dan, za službo, da bo zbran pri delu…..:)))
Ker dan za dnem takle tempo……..:)))
Sem se zdajle v živo spomnil tistih dni…..celo noč v avtu…akcija….tam nekje…sredi gozda…..zjutraj za urco domov, se “spočit”, potem pa v službo…..”vedrit”, pa čakat, da bo konec delovnega dneva, pa spet naprej….
Mmmmmm, to so bili zlati časi….:))))
Tako, kot pri vseh medvedkih – bolj zaspano :-)). Čeprav je pravi razlog služba (dosti dela), tako da samo nahitrico skočim do foruma in nimam niti dovolj časa, da lepo počasi preberem kakšno debato, kaj šele, da se vključim…
Sicer pa, vidim, da si ti v običajni formi, za razliko od naših rokometašev :-))))
lp,
Sreč