Če si zagovornik trde vzgoje, zakaj ga pa še vi niste klofnili? Ker vam ni padlo na pamet?[/quote]

Ne, taktat klofuta NI BILA POTREBNA. Sva se vse zmenila cisto na miren nacin, vsaj z moje strani; pri otroku je bil jok in stok, ker je moral v trgovino SAM urediti zadevo, ki sem jo naslednji dan preveril pri prodajalki.
Sem pa otroka namahal cez gofljo leto dni za tem incidentom, ker me je gledal v oci in se lagal. Od takrat dalje je vedno sam povedal kaj je uspicil.[/quote]

Vidiš, ti rabiš otroke mahat po goflji, jaz mu pa samo v oči gledam, pa prizna. Pa vpraša, kaj naj naredi, da bo popravil napako. To je vzgoja. Ko otrok sam ve, da ga je polomil, brez da mu poveš to z udarcem in psihiranjem.
Permisivna vzgoja je pa nekaj čisto tretjega. Netepež ni permisivna vzgoja.

Aja, avtorici pa še to: Ti si hčerko vprašala, kaj je naredila. In ti je priznala. Za nagrado je dobila klofuto.
Naslednjilč verjemi, da ti ne bo več. 🙁
Jaz otroke, če sami priznajo, kaznujem veliko bolj milo. Ker mislim, da je ne glede na greh pomembno, da o tem govorijo. Ko enkrat ne bodo več, imaš pa problem. In potem bodo padale še hujše klofute. Beri zgoraj wexlerja. Tudi take dogodke znajo otroci povezat. Resnica – klofuta. Laž – ni klofute.

Ne, taktat klofuta NI BILA POTREBNA. Sva se vse zmenila cisto na miren nacin, vsaj z moje strani; pri otroku je bil jok in stok, ker je moral v trgovino SAM urediti zadevo, ki sem jo naslednji dan preveril pri prodajalki.
Sem pa otroka namahal cez gofljo leto dni za tem incidentom, ker me je gledal v oci in se lagal. Od takrat dalje je vedno sam povedal kaj je uspicil.[/quote]

Vidiš, ti rabiš otroke mahat po goflji, jaz mu pa samo v oči gledam, pa prizna. Pa vpraša, kaj naj naredi, da bo popravil napako. To je vzgoja. Ko otrok sam ve, da ga je polomil, brez da mu poveš to z udarcem in psihiranjem.
Permisivna vzgoja je pa nekaj čisto tretjega. Netepež ni permisivna vzgoja.[/quote]

Podpisšem. Tudi pri nas je potrebno samo pogled v oči in največ 2x vprašati, pa vse prizna, In ja za moje pojme bi se ata moral opravičit hčeri, naj je naredila karkoli je nima pravice tepsti. S tem kaže samo svojo nemoč in obup, žal.

Drugače pa v trgovino, mala pove kaj je bilo in stvar plača. Pa opravičilo, pa verjamem da ne bo problem.

Ali ti kot otrok nisi nikoli ničesar izmaknila?
Mož in posledično ti sta reagirala napačno. Je v dobi ko probava prepovedane stvari.
Naj ti povem svojo zgodbo. Ko sem bila njenih let sem pri blagajni ukradla bazooko. Ko sva z mami šle proti domu je to opazila. Rekla sem ji da mi je dala blagajničarka. Seveda mi ni verjela. Odpeljala me je nazaj v trgovino, kjer sem morala sama povedati kaj sem naredila. in vrniti čikgumi. Bilo me je tako sram. Nikdar več nisem ničesar ukradla, pa sem sedaj krepko čez 40.
Sama se usedi s hčero, ker mož je že naredil svoje. Lepo ji razloži da se to ne sme in da se takih stvari ne dela. Če kaj rabi naj ti pove in če boš lahko kupila ji boš, drugače pa naj prišpara žepnino. Saj jo verjetno ima . Skupaj pojdita nato v trgovino vrnit stvar.
Naredila tako pri svojih otrocih in je delovalo. S silo in udarci, vpitjem pa boš stvar samo poslabšala, saj se bo začela upirati.

srečno.

… nič ni narobe, da se otroku pove, da je nekaj hudo narobe. Kaj se temu izmikate. Ta teden sem imela doma podoben incident s šestletnico, ki je nekaj prinesla iz trgovine – pod bundo in potem rekla, da ni vedela, da ne sme. Jao. Tudi jaz sem bila šokirana. Jo dobro poznam in je bilo vse jasno. Sploh, ker je dala pod bundo. Boste rekli, da šestletnik je pa revček in da ne ve in da … pa še kakšna jajca. Moja dobro obvlada. Nisem je udarila, sem pa od groze zares fajn zavpila nanjo, pa še na moža, kam je gledal. No, ta drugi del bi lahko izpustila.

Potem se je zjokala, sva se pogovorili popolnoma mirno, če si nekaj tako želi, naj pove. No na koncu je sama uredila s prodajalko, jaz sem šla zraven samo za pogum.

Ne vem pa še, kakšno bo nadaljevanje. Skušam biti optimist. Osemletnik bo prav tako zmogel. Pa klofuta mu tudi ne bo vzela poguma, sploh, če je bila prva. Vsaj zagotovo ve, da je bilo hudo narobe in da so morali biti starši precej šokirani.

Nisem brala črev zgoraj. Naš je pri 7 imel podobne ideje. Pa je pri nas od pamtiveka kristalno jasno, kaj pomeni kraja, kaj pomeni laž in la la la. Od pamtiveka je vzgajan, da se tudi za najdene stvari skuša najti lastnik, če se le da in šele potem, če si res vse naredil, da bi našel lastnika, pa ni možno, lahko stvar obdržiš. Ampak – NE! Je treba probat. V trgovini si ni upal, ker ve, da so kamere ipd, je pa na eni sejemski prireditvi zmaknil neko malenkost – en posebno slaščico, s ceno takratnih 150 SIT. Ko sva z možem ugotovila, kaj se je zgodilo, smo bili že 45 km daleč stran in mudilo se nam je domov. K sreči je bila na nalepki te slaščice tel. št. trgovine in sin je dobil nalogo, da z mobitela pokliče in pove, kaj je naredil in vpraša, kako naj se oddolži. Prodajalka je bila tako presenečena, da je nekdo poklical za tak drobiž, da je takoj rekla, naj se ne sekiramo, na kar pa z možem nisva pristala. Dogovorili smo se, da naslednjič, ko pridemo v LJ, poiščemo njihovo trgovino, oni pa naj premislijo, kako se lahko otrok oddolži.

Nismo tulili, tudi klofutali nismo – verjetno sva bila z možem preveč v šoku za to, ker tudi sicer pri nas ne tepemo. Sin je seveda mislil, da je opravil, ampak čez 4 dni je prišel dan obračuna. Ko smo parkirali pred trgovino – jok in metanje ob tla, Ne grem, ne bom, nisem tako mislil, ne bom nikoli več ipd, ampak ni nič zaleglo. Na koncu je z dolgim nosom in stisnjenimi zobmi šel v trgovino, se opravičil, odštel denar, trgovka ga je zelo resno najprej pohvalila, ker je tako pogumen, da se je prišel opravičit, potem ga je malo oštela, ker je pač ukradel zadevo, nato pa mu je ponudila, da se lahko oddolži s tem, da ji pomaga posortirati slaščice na polico. Sinovo vprašanje “a pa se ne bojite, da bi vam kaj ukradel?” je trgovka vzela zelo resno in mu zelo resno tudi odgovorila “ne, ne bojim se, ker mislim, da si zelo pošten fant in si se iz napake veliko naučil.” Sinu je kar zasijal obraz, z veliko vnemo je posortiral slaščice na polico in si na koncu prislužil pohvalo in še sladko nagrado. Do danes, ko ima 15 let, nismo nikoli več zasledili, da bi karkoli kjerkoli izmaknil. Se pa še vedno spomni tega dogodka in še danes pravi, da on ni hotel “zares” ukrasti, samo “vzel je, ker je bilo ravno tam” – kljub vsem razlagam mu enostavnoo ni bilo zares jasno, kaj je kraja.