Evo, tako to gre.
Ko pa se nam zgodijo življenjske tragedije, bolezni, poškodbe, smrt, ostanemo brez zaposlitve, takrat si moramo vzeti čas za žalovanje, priti k sebi, vase in poiskati nove vire in smisle življenja.

Je mogoče kdo od bralcev sam na svetu, da nima bližnjih, prijatelje izgubil?
Sem tak primer, zanima me, kako živite?
[/quote]

Čisto sama jaz nisem, čeprav se počutim samo. Imam tudi še žive starše. sorodnike in prijatelje. Verjamem, da to mora biti grozljivo, če si čisto sam in nimaš nikogar. Kaj pa starši, prijatelji – kako to da siizgubil prijatelje? Koliko pa si star?

Evo, tako to gre.
Ko pa se nam zgodijo življenjske tragedije, bolezni, poškodbe, smrt, ostanemo brez zaposlitve, takrat si moramo vzeti čas za žalovanje, priti k sebi, vase in poiskati nove vire in smisle življenja.

Je mogoče kdo od bralcev sam na svetu, da nima bližnjih, prijatelje izgubil?
Sem tak primer, zanima me, kako živite?
[/quote]

Čisto sama jaz nisem, čeprav se počutim samo. Imam tudi še žive starše. sorodnike in prijatelje. Verjamem, da to mora biti grozljivo, če si čisto sam in nimaš nikogar. Kaj pa starši, prijatelji – kako to da siizgubil prijatelje? Koliko pa si star?
[/quote]

Tako se v življenju zgodi, preden se dobro zaveš, od enega žalovanja h drugemu, so vsi prijatelji in bližnji na pokopališču, čeprav smo šele v srednjih letih.
Zatem se ti odpre nov svet, za tem, da si vsak dan v stiku, vsaj trenutek vsak dan, s pokojnimi, nov svet, v katerem so še živi in spoznaš, da si oravzaprav lahko ustvariš novo družino. Družino z ljudmi z vsega sveta.
Postaneš tudi sam član družine vsega sveta, ljudi sprejemaš v povsem novi dimenziji.
V bistvu me zanima, če je kje še kdo, ki se mu je zgodilo podobno.

zmolim Oče naš in Zdrava Marija.
običajno pomaga.

Ne bi nikoli klicala tja, ker vem, da se jim izpiše telefonska številka in točno vedo kdo kliče.

Ko sem bila v takšnih obdobjih, mi je najbolj pomagalo, da sem občutke, misli, probleme, čustva poskušala tako nazorno zapisati na papir ali na računalnik, kot da bi jih pripovedovala recimo terapevtu. Na ta način sem dobro analizirala probleme in velikokrat je že to precej pomagalo. Potem pa tipka delete ali pa zmečkan papir, kar naj bi simbolično pomenilo, da problem začenjam razreševati.

Pišem! Usedem se za računalnik in tolčem po tipkovnici in vse, kar mi skače v misli, navadno je brez nekega reda, napišem. In nič ne gledam, kaj sem napisala, samo pišem. Včasih zraven tudi jokam.Zelo pomaga, da dam iz sebe. Na enem ključku imam take reči. Kar po datumih, največkrat je to novembra, ko je sama megla in vse tišči k tlom, da sprehod sploh ne pomaga. Preberem pa šele čez kakšen teden, dva, mogoče mesec. Pisanje kot terapija, tudi ena knjiga je na to temo.

Pameten nasvet. Tudi sama kdaj to naredim, da misli in občutke napišem na računalnik. Obenem si napišem še rešitve in pozitivne misli in mi to pomaga, tako sama sebe bodrim. Zoprno je edino to da me občasno muči anksioznost, tako kot trenutno danes, kljub temu, da sem bila danes precej časa zunaj v naravi. To je zelo neprijeten občutek, ki ne mine zlepa. Pomirjaval pa ne maram jemati. Včasih si pomagam tudi z AT.

Takrat jočem kot dež, ker moram dati vso žalost ven iz sebe in ponavadi se počutim olajšano, lažje mi je. Včasih tudi kak smešni film pogledam, da me razvedri. Pa narava tudi pomaga. Vidim, da nas je tukaj kar veliko takšnih. ki trpimo.

Upam, da si danes kaj bolje. No, jaz si pomagam z meditacijo in yogo. Meni osebno pomaga.

Hvala Bogu za telefon v takih trenutkih!! So bili časi, ko je žica skoraj pregorela 🙂

Ko je res hudo hudo, se zjočem, pa misli zlivam na papir. Ko se umirim in se zberem, se vprašam- zdaj pa, kako zadevo spelat na bolje. In že s tem se počutim bolje in dobim zagon za reševanje problema.