kaj ne bo nihče poročal
Evo informacije o Lidlu. To sem danes dobila po mailu!
Poznate pregovor ‘krvav denar’? Vedno so bili in bodo ljudje, ki ga
ustvarjajo, kot tudi tisti, ki se mirne duše z njim okoristijo. Žalostno
pa je, da to niso posamezniki ali kakšen manjši odstotek, temveč se z
njimi vsakodnevno srečujemo – že na ta način, ko stopimo v kakšno od teh
imenitnih poceni trgovin, ki v Sloveniji rasejo kot gobe po dežju, in
kamor vsi tako vneto zahajamo – saj smo se vendar modernizirali in je
shopping, pravzaprav šoping, postal tudi naša ‘kultura.’
Na račun koga ali česa so izdelki v teh gigantskih marketih tako poceni?
Lahko smo prepričani, da ne na račun manjšega dobička lastnikov.
No, in tu je zdaj primer Lidla, povzet iz Delavske enotnosti (napisala
Mojca Matoz):
V Nemčiji so pričevanja zaposlenih v Lidlu že leta 2004 zbrali v črno
knjigo in jo prevedli v več jezikov. Knjiga se bere kot roman Charlesa
Dickensa iz začetkov kapitalizma, ko je bilo dovoljeno marsikaj. Da so
Lidlovi diskonti poceni prav na račun zaposlenih, postane bralcu jasno
že po prvih straneh.
Načini poslovanja in odnos do delavcev:
– vsaka blagajničarka mora preko optičnega čitalca povleči 40 proizvodov
na minuto; kdor v določenem času (ponekod 3 tedne in to brez uvajanja,
drugod do 4 mesecev) te norme ne doseže, leti;
– odpuščanje na osnovi ‘tatvin’ zaposlenih: odpuščena delavka, ki je
‘ukradla’ 12,5 (in se zavzemala za plačilo nadur svojim podrejenim
sodelavkam, kakšno naključje); v blagajnah običajno manjkajo okrogle
vsote, npr. 50
– delavke morajo delati pred delovnim časom in po njem, in sicer
večinoma brez plačila, zastonj, z utemeljitvijo, da so pač prepočasne,
delo pa mora biti opravljeno
– ne vem, ali v Lidlu nimajo varnostnikov in morajo tudi to službo
opravljati trgovke, saj članek navaja, da blagajničarke preverjajo tako,
da simulirajo tatvino z raznimi triki (skrivanje dražjih izdelkov v
embalažo cenejših, skrivanje izdelkov pod roke svojih otrok ipd.), in
tista, ki trikrat ne prestane testa (torej odkrije prevaro), izgubi službo
– ko je delavka zbolela, so jo neprestano preverjali na domu in jo
prestavljali na vse manj ugodni delovni čas (nedelje); druga je delala s
40 °C vročine, ker so ji zagrozili, da se ji ‘slabo piše’, če prinese
potrdilo o bolezni
– razpored delovnega časa za naslednji teden se ponavadi izve šele v
soboto, tudi ne vedo vnaprej, kje bodo delale (v kateri poslovalnici) –
žal to postaja ustaljena praksa pri mnogih podjetjih; izgovori vodstva
so bolj ali manj duhoviti, v resnici pa gre samo za manipulacijo delavca
– ustanovitev sindikata je v Lidlu skoraj ‘mission imposible’; potrebno
je bilo že posredovanje sodišča, ker podjetje npr. ni hotelo izdati
seznama vseh volilnih upravičencev; preprečevali so volitve tako, da so
povabljene ravno tisti dan poslali na šolanje; boljša situacija je v
severnoevropskih državah
– zaposlijo več kadra, kot je potrebno (po pričevanju zaposlenih), in se
kasneje znebijo tistih, ki ne razmišljajo ‘ustrezno’: poslovodje morajo
npr. ustvarjati negotovo ozračje, pritiskati na svoje zaposlene in nanje
gledati kot na potencionalne lopove – si predstavljate, kako
‘stimulativno’ je takšno delovno ozračje???
– najbolj negativno propagando je Lidl doživel na Češkem, kjer MORAJO
DELAVKE OB ČASU MENSTRUACIJE NOSITI NA GLAVI TRAKOVE, DA NADREJENI VEDO,
KATERIM LAHKO DOVOLIJO VEČKRAT NA STRANIŠČE (ostale smejo le
enkrat)!!!!!!!!!!!!!! , s tem, da morajo za dovoljenje DVIGNITI ROKO –
(trgovina ali zapor???), enako na Poljskem,
na Hrvaškem so morale trgovke ob tem času nositi priponke
– razne analize proizvodov, ki jih ponuja ta trgovska veriga, pa vedno
znova dokazujejo slabo kvaliteto – na Švedskem so leta 2005 odkrili v
Lidlovih trgovinah oporečno meso
– da se zgodbe ne bi ponavljale tudi v Sloveniji, bo poskrbel Sindikat
delavcev trgovine Slovenije, ki že zbira podatke in načrtuje aktivnosti
Upajmo.
Mogoče bomo naslednjič, ko bomo z večjim ali manjšim navdušenjem
prelistavali kataloge in reklame, ki se vsakodnevno kopičijo v naših
potšnih nabiralnikah, vsaj za trenutek zastali in pomislili: kdo je
zaradi tako nizke cene nekega artikla oškodovan?
V Sloveniji se gradijo novi in novi nakupovalni centri in supermarketi.
Zaposleni, osnova vsakega podjetja, pa se še in še degradirajo. Doklej
in do kod? Vse več podjetjij ravna mimo načel (ali celo ravno nasprotno)
sodobne ekonomije, da o socialnem sistemu sploh ne govorimo. Nekoč smo
se učili o fevdalizmu ……..
o Tej temi je bilo kar nekaj polemike, mislim, da lahko rečemo za vse trgovine podobno ali enako ali še huje.
Na koncu vedno pravim, da je nor in kriv človek, ki ne more brez tega, ljudje, pač živimo po zakonih medijev in pranja možganov, lastna pamet nam kaj dosti ne pomaga. To je žal odraz večine.
Povejte mi, kaj od tega res nujno potrebujemo, kar smo kupili v trgvini brez 3/4 stvari bi se dalo živeti. Pa se ne bi bilo treba pogovarjati o teh temah.
primož
Ne, sori, ni povsod podobno / enako / še huje…
LP
No, bom pa jaz poročala. Sem šla okoli 17 ure, gužva za znoreti. Šla sem z namenom, da bi kupila semena za travo in semena divjih rož, pa jih dobijo šele v ponedeljek. V zameno za to sem kupila osebno tehnico, res lepo, stekleno in poceni, kupila sem še čokolado, svež kruh, zmrznjene piščančje medaljone in še neke drobnarije.
Lidl je kot Hofer, čeprav mi je Hofer bolj potegnil – mogoče zaradi današnje gužve se mi je malo zameril. Pa razlika je tudi v tem, da so v Hoferju blagajničarke zelo hitre, v Lidlu pa po principu Mercatorja in Spara.
Razlika pa je tudi v tem, da v Lidlu najdeš tudi znane znamke (Dove, Rexona, Jacobs, After Eight, itd).