Pero, a si bil pederčina, al si kot fazan narajmal na posesivno babše, ki se je razplodilo samo zato, da bo imelo komu življenjsko energijo sesat?

Al si še pederčina, pa ji ne omogočiš vpogleda v tvojo resnico, al prvorojenka tega noče?
[/quote]

Ravnam se po vodilu, da naj me sodijo po mene dejanjih. Besedičenje nasiti kolikor toliko le pesnike.

Bemu sunce, Pero! A ni pri tebi zgledalo vse ok?! Vsaj iz pisanja na forumu.

Ravnam se po vodilu, da naj me sodijo po mene dejanjih. Besedičenje nasiti kolikor toliko le pesnike.
[/quote]

Glej, v slo je prostitucija in zvodništvo pod pretvezo družine tradicija od cca leta 75 naprej, letos pa so odtujeni očetje vložili tožbo proti državi na esčp. V primeru da tožbo dobijo, bo to podlaga tako za ogromne odškodnine, kakor zahtevke po ponovnem vspostavljnju družinskih vezi.

Zato bi bilo dobro, (če si še nisi) da si prebereš kaj o pas sindromu in njegovih vseživljenjskih posledicah.

Bemu sunce, Pero! A ni pri tebi zgledalo vse ok?! Vsaj iz pisanja na forumu.
[/quote]

Besede so tu zato, da izpademo neumno. :-)))
Idej, čutenj in čustev pogosto ni moč ubesediti.

Domnevam, da gre za nekaj, kar se razvije iz takšnih modusov operandi, kot izhajajo iz spodnjih zapisov:

Nekaj v duhu, da se otroku dolgoročno posredujejo takšna in podobna sporočila. Popravi me, če se motim.

Besede so tu zato, da izpademo neumno. :-)))
Idej, čutenj in čustev pogosto ni moč ubesediti.
[/quote]

Jaz sem že po nicku forumski trol in za mnoge so moje besede neumne.
Se pa izogibam pametovanju drugim – kaj bi bilo, če…itd.
Najlažje pa je biti general po bitki.

Največje bitke se odvijejo na osebni ravni, kjer ni zaveznikov in ni sovražnikov… le bolečina.

Domnevam, da gre za nekaj, kar se razvije iz takšnih modusov operandi, kot izhajajo iz spodnjih zapisov:

Nekaj v duhu, da se otroku dolgoročno posredujejo takšna in podobna sporočila. Popravi me, če se motim.
[/quote]

Ne vem zakaj gre v vajinem/ vašem primeru, niti me ne zanima konkretno. Iz tvojega pisanja o odnosu s prvorojenko razberem le, da ta ni zdrav=ni osrečujoč za oba/vse 3.(popravi me če se motim)

Vem pa, da se je doba kjer se tradicionalno čustveno in razumsko posiljuje nedolžne potomce, torej doba čustvene in razumske incestne pedofilije, končno začela urejati v smer naravnosti ter popravo krivic.

To da živim s človekom,ki mu ne morem več zaupat.

Jz pa da sm spoznal svojo zoprno zeno

Ne vem zakaj gre v vajinem/ vašem primeru, niti me ne zanima konkretno. Iz tvojega pisanja o odnosu s prvorojenko razberem le, da ta ni zdrav=ni osrečujoč za oba/vse 3.(popravi me če se motim)

Vem pa, da se je doba kjer se tradicionalno čustveno in razumsko posiljuje nedolžne potomce, torej doba čustvene in razumske incestne pedofilije, končno začela urejati v smer naravnosti ter popravo krivic.
[/quote]

Ena izmed pomembnih razlik med (zdravim) tekmovanjem in (toksičnim) bojem je ta, da slednji pozna zgolj poražence. Nekatere škode so nepopravljive.

Da nisem športnica. Oz da sem to pustila. Se še vedno ne sprijaznim, po tolikih letih.

Ena izmed pomembnih razlik med (zdravim) tekmovanjem in (toksičnim) bojem je ta, da slednji pozna zgolj poražence. Nekatere škode so nepopravljive.
[/quote]

Mislim da razumem in se zato moram deloma strinjat. Zanimajo pa me tvoji argumenti, zakaj naj bi bilo izključno tako?

Ne trdim, da mora biti izključno tako. A ko že sprašuješ po argumentu, morem pojasniti zgolj, zakaj pri meni tako. Za razliko od mnogih, ki vehementno trdijo, da imajo življenje trdno v rokah, se sam poslužujem misli, ki jo sicer pripisujejo Frančišku Ašiškem: “O Bog, naj mi bo naklonjena moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti in pogum, da spremenim tisto, kar morem spremeniti in nakloni mi modrost, da morem to dvoje razlikovati!”

Če prav razumem, so očetje, ki so jim bili potomci ukradeni in posiljevani tudi ali pa predvsem s pomočjo in blagoslovom držav(e) in rkc, zate vehementneži?

Da nisem znala prepoznati nekaterih dobrih priložnosti, ker sem bila bodisi preslabo informirana, premalo modra, preveč pasivna ali/in preveč pod vplivom mnenj drugih ljudi.
Konkretno to pomeni, da nisem obiskovala srednje glasbene šole poleg gimnazije, ker naj bi bilo (po mnenju drugih) to preveč naporno in težko. Danes vem, da bi mi uspelo oboje. Kot drugo obžalujem, da sem menjala študijski program, namesto da bi se odločila za vzporedni študij. Kot tretje mi je žal, da se nisem bolj trudila za vzdrževanje stikov z nekaterimi ljudmi.

V ljubezenskem življenju pa mi je žal za nekaj mojih odzivov v določenih situacijah v zvezi z mojim bivšim fantom. Res je, da sva bila takrat oba mlada in ustrezno najstniška ter neizkušena, ampak vseeno.

Žal mi je še, da nisem izkoristila možnosti odhoda na nekajmesečno izobraževanje v tujino.

Sem se pa iz teh izkušenj tudi marsikaj nučila. Med drugim to, da imam dober instinkt in da moram zaupati svojim občutkom (tudi dvomom), ne tujim. Da se sedaj bolj trudim za vzdrževanje stikov z ljudmi. Da znam bolje komunicirati, razumeti ter izraziti svoje misli in občutke,jih zagovarjati ter da se znam postaviti zase.

Občutek me daje, da interpretiraš, kakor tebi najbolj ustreza in ne v duhu dialoga. :-)))

Obžalovanje in/ali kesanje sta znamenji, da smo se iz življenjskih lekcij nekaj naučili in da kanimo zadeve spremeniti ter se tako ob naslednji preizkušnji odrezati bolje. Brez obžalovanja ni napredka. 😉

Obžalovanje in/ali kesanje sta znamenji, da smo se iz življenjskih lekcij nekaj naučili in da kanimo zadeve spremeniti ter se tako ob naslednji preizkušnji odrezati bolje. Brez obžalovanja ni napredka. 😉
[/quote]

Če nekaj obžaluješ pomeni, da se nisi nič naučil. Ker če bi se, bi ne več obžaloval ampak si rekel, da se je zgodilo in da se ne bo več. V bistvu dogodek ali dejanje ne obžaluješ več, ker si ga predelal ali prebolel in šel naprej. Odvisno zakaj gre. Če obžaluješ pomeni, da si pri tem obstal, se zataknil.
Ne moremo nazaj, da bi spremenili začetek, lahko pa začnemo danes in spremenimo konec.

Moja življenjska filozofija je, da nič ne obžalujem. Če sem naredil napako je bila ta posledica zaletavosti, premalo izkušenj ali plahosti (po navadi kombinacija). Po vsaki napaki naredim analizo, kaj je bilo narobe in zakaj je bila moja reakcija takšna, kot je bila. Na ta način spoznavam triggerje, ki privedejo do napak in jih v prihodnosti poizkušam spoznavat (da ne pride do napak).

Po toči zvoniti je prepozno in zato neko sekiranje za nazaj in študiranje, kaj bi bilo če bi bilo drugače, vpliva na mojo sedanjost in posledično prihodnost.

Čeprav sem prvega otroka rodila pri 29, obžalujem, da nisem počakala še nekaj let.
Obžalujem tudi, da nisem bolj izkoristila svoja dvajseta leta, v smislu potovanj, študija ali dela v tujini.

Motiš se. Zgolj raziskujem drugačne poglede na tematiko odtujenosti med roditelji in potomci.
Res je, da imam v osnovi drugačen stav, kar še ne pomeni, da je pravilen.

Če nekaj obžaluješ pomeni, da se nisi nič naučil. Ker če bi se, bi ne več obžaloval ampak si rekel, da se je zgodilo in da se ne bo več. V bistvu dogodek ali dejanje ne obžaluješ več, ker si ga predelal ali prebolel in šel naprej. Odvisno zakaj gre. Če obžaluješ pomeni, da si pri tem obstal, se zataknil.
Ne moremo nazaj, da bi spremenili začetek, lahko pa začnemo danes in spremenimo konec.
[/quote]

Obžalovati neko vedenj/ravnanje/dejanje je predpogoj za samoodpuščanje. V določenih primerih je morda bolj na mestu govoriti o kesanju.

Gre za to, kako naš spomin deluje… nekoč so na tej ravni delali poskuse z natakarji. Ti si lahko zapomnijo izredno kompleksna naročila. Kar se je v poskusu izkazalo kot zanimivo pa je, da so naročila takoj po oddaji (procesiranjzmu) pozabili.

Podoben koncept je pri pomnenju občutij, ki jih povezujemo z neko situacijo, vedenjem, ravnanjem. Ko jih sprocesiramo, jih pozabimo. Moj prvi post v tej temi npr. je bil precej splošen. Šele skozi debato sem sem uspel iz spomina preko asocijacij priklicati neka konkretna obžalovanja.

To o čemer ti pišeš je torej odsotnost procesiranja (vrednotenja). Kar pomeni zadrževanje “naročila” (prispodoba s kelnerji) v živem spominu. Obžalovanje je eno izmed možnih ovrednotenj (procesiranj), ki omogoči praznenje delovnega spomina in posledično prostor za novo, drugačno vedenje in ravnanje (saj povezava med impulzom in neprijetnim občutkom ostane v spominu, čemur rečemo izkušnja).

jaz obžalujem samo to, da se nisem dovolj naseksal v študentskih letih ( moški pač). pa še to obžalovanje počasi izginja, ker začneš cenit tudi svoja dejanja v preteklosti in seveda, živiš življenje vsak dan, ne pa razmišljanje, kaj je bilo in kako bi bilo ter zakaj ni bilo.

Motiš se. Zgolj raziskujem drugačne poglede na tematiko odtujenosti med roditelji in potomci.
Res je, da imam v osnovi drugačen stav, kar še ne pomeni, da je pravilen.
[/quote]

Potemtakem ne sprevračaj mojih zapisov. Mnogi (tudi na tem forumu) znajo izraziti prepričanje, da držijo vajeti trdno v rokah. Gre celo tako daleč, da se tiste, ki trdijo dugače diskreditira, omalovažuje. Rekel sem zgolj, da sam spadam v to drugo skupino in ne bijem tujih bitk.

Z aspekta tvojega zanimamja pa morem reči zgolj, da nisem potreboval zadoščenja od zunaj in iskal pravice pri tretjem, temveč sem deloval tako, kakor sem verjel, da je prav in dobro. Marsikaj tudi obžaloval. In nadaljeval drugače. Na kratko: bolj kot občutek, da sem dober oče sem zasledoval občutek, da sem se kot oče počutil dobro. In tozadevno danes z distance si lahko priznam, da je to bila ena modrejših odločitev v mojem življenju.