Kaj pa pravljice?
Ali se vam zdijo vse pravljice primerne za naše otročke?
Meni so te klasične pravljice zelo krute. Zadnjič sem poslušala Janko in Metka in če nebi vedela, da je pravljica, bi se zagotovo razjokala.
Ali menite, da je dobro, da se to otrokom prihrani, ali pa je bolje, da se kar soočijo s tem, da svet ni idealen, da se dogajajo tudi krute stvari.
Veselega Valentina!
Jaz dolocene stvari zamolcim.
Konkretno pri tej pravljici, mu ne povem, da niso imeli za jest in sta Janka in Metko starsa nalasc odpeljala v gozd in ju pustila tam. Ampak recem da so sli nabirat drva, in sta se izgubila. Ostalo sledi po izvirniku.
Tudi pri Bambiju je bilo najprej veliko zakajev. Res je kruta. In sledila so vprasanja: Mami, a bo tebe tudi lovec ustrelil, ce bomo sli v gozd? Sedaj, pri skoraj petih letih, je minilo.
Tudi sneguljcico smo malo priredili.
Sedaj rad gleda film Willy (o kitu), pa ga zopet malo prirejamo, saj veste, fant nima pravih starsev, mama ga je zapustila,…
Strokovnjaki pravijo, da so te pravljice dobre, da pa je pri njih zelo pomemben naš odnos do njih. To pomeni, da imamo mi pri sebi razčiščeno, da je to pravljica in da ima srečen konec.
Sporočilo, ki ga nosijo pravljice, da dobro vedno premaga zlo, je tisto, ki ima velik vpliv na otrokov razvoj.
A poznate tisto, kar je rekel Einstein: Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim berite pravljice. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim berite še več pravljic.
Verjetno so te pravljice tudi najbolj preizkušene. Mi smo jih poslušali, a ne? Pa smo čudoviti ljudje. ;-)))
Pravljice – krute morda na videz, ampak ne pozabite, vedno zmaga dobro in junaki so vedno dobri in hudobe vedno zle – so pomembne za razvoj otrokove ne le domišljije, pač pa občutka, da se zlo ne splača (je vedno kaznovano) in da so tisti, ki so dobri na koncu zmagovalci.
TODA – niso vse pravljice za vsako starost, tam šele od 3. leta in naprej so klasične pravljice sprejemljive, ker jih otroci počasi dojemajo s svojim razumom. Nikoli tudi ni robro, da pravljico MI razložimo, če nismo vprašani, zakaj ali ono, pač pa prepustimo otroku, da jo ponotranji in zmeraj odgovarjamo le, kar nas otrok vpraša.
Mi smo tiste klasične pravljice začeli brati okoli 3. leta, ” najhujše” pa šele zdaj, okoli 5. leta, nekaj pa jih čaka na šolarja, ko bo toliko star, da jih bo dojel.
pa še nekaj: TO NISO PRAVLJICE ZA LAHKO NOČ! Za lažje spanje otrokom prebirajmo pravljice ali jim pojmo pesmice, ki jih bodo pomirile, klasične pripovedke (Rdeča kapica, Trnuljčica, Sneguljčica itd. pa seveda veliko ljudskih – Jara kača …) pa so za popoldne, za takrat ko otroku želite podati vsebino, o kateri bo razmišljal in ne vsebino, ki naj bi ga uspavala.
T.
Otroka ne moreš obvarovati pred vsem hudim na svetu in prav s pravljicami, temi preizkušenimi, mu daš občutek, da dobro vedno premaga zlo. Zraven vsega pa otroci teh pravljičnih krutosti ne doživljajo tako intenzivno, kot odrasli. Ti imaš ravno na lakoto verjetno malo drugačen pogled kot tvoj malček. Ni pa narobe, da sliši, da lakota obstaja in kaj to je. To mu – ji le širi obzorje in bogati dušo!!!
Pa še veliko pravljic, odprtih oči in ušes ter srca.
Mojima puncama so pa tako všeč pravljice, ki izhajajo v Cicibanu, govorijo pa o deklici in nenem “kozlu” (imaginaren dekličin prijatelj). V teh pravljicah deklica še zdaleč ni najbolj pridna, niti najpametnejša ali katerikoli naj. Je čisto običajna, ki ga kdaj polomi in potem se mora s tem, da stvari ne potekajo tako, kot bi si želela, sprijazniti. Pri tem ji pomaga kozel. Res super, in to za moji hčerki in zame. Ta “srečni konec” o katerem govorite drugi, se pač včasih v vsakdanjiku zgodi samo v otrokovi glavi, to pa je najvažnejše.
Iveta, tudi jaz sem razmišlala kot ti.
Potem pa sem prisluhnila strokovnjakom, ki govorijo tako kot nekateri prejšnji posti, predvsem Tinkara.
Mene je prepričala g. Divjak na njenem predavanju.
In nekaj je še rekla kar se mi zdi pomembno: pri pravljicah ne smemo dramatizirat, ampak beremo normalno, z mirnim galsom in dovolimo otroku, da si sam ustvari svoje predstave.
Narobe:
Straaaašni voooolk je imel veeelike zooobe, grrrr!!!
In, če ob tem še spreminjamo glas in potem vgasnemo luč in otroka pustimo samega….Joj, še mene je strah!
Otroci po mojem rabijo črno/belo v pravljicah, kasneje se te meje lahko brišejo. Tako kot spoznavanje barv – najprej spozna nekaj osnovnih, kasneje šele ostale odtenke in mešane barve. Ko je zrel za to.
In strinjam se s tem, da “tahude pravljice” niso za zvečer.
Je pa res zanimivo, kaj si narišejo v svojih glavicah. Moja fanta sta zelooo rada poslušala Janko in Metka na CDju. En čas je bila pravi hit. Nič kaj nista spraševala, midva pa jima tudi nisva sama od sebe ničesar razlagala. Fascinantno pa mi je to, da starejši NIKDAR ni rekel, da je bila mama “tagrda”. On si je narisal mačeho in je bila vedno zlobna mačeha tista, ki je Janka in Metko nagnala v gozd. Mame pač niso take, ne? Pa je bil takrat star komaj štiri leta (ali pa morda sploh še ne).
Da ne omenim, kako smo se smejali, ko se v trgovini, ko smo imeli poln voziček že zložen na tekoči trak, mali pa na ves glas komentira: denarja ni niti za sol. Ampak to paše že v kakšen drug post. Samo malo za ilustracijo. :-)))
ŠE TOLE BI DODALA
SREČNO
http://med.over.net/onko/glasilo_okno/letnik17_st1_2003/priporocamo_branje_4.htm
Zakaj ne bi smela spreminjati pravljic? (sploh, ko so predoooolge, hehehe)
Saj ni rečeno, da jih je napisal nek strokovnjak za otroško psihologijo itd…
Dobro, klasičnih ne spreminjam… a če moram pred spanjem brati Petra Pana ali kaj podobno dolgega, pa vedno krašam ali pa kaj spreminjam…
sicer pa bi zeelo rada pred spanjem pripovedovala kakšno izmišljeno pravljico, a tega moja hčerka noče…
JI manjkajo ilustracije ali kaj?
Po mojem je bilo mišljeno spreminjanje v smislu cenzure – odstranit iz pravljice vse, kar se nam ne zdi primerno malim ušeskom – smrt, lakoto, trpljenje, hudobneže ipd. Če pravljico skrajšaš in pri tem ne spremeniš bistva zgodbe, karakteristik junakov ipd. po mojem ni nič narobe.
Jaz sem kar padla v te pravljice.
PRAVLJIČNI SVET JE SVET OTROK, KI GA ODRASLI NE VIDIJO VEČ!
Sporočilo pravljice je sporočilo celostnega življenja. To pomeni, da poročajo ne samo tisto, kar človek zna in zmore, temveč tudi, kaj sme in česa ne sme.
DomišljIja je pot v našo notranjost. Če skušamo odrasli brzdati otrokovo domišljijo, s tem krnimo njegovo notranje življenje in pohabljamo njegovo ustvarjalno moč.
Z branjem otroku hranimo njegovo domišljijo. Kar vidimo kako se vživi v vsebino. Pravljica pričara otroku duha podobe, ki jih ni mogoče doseči z ničemer drugim.
Pravljica v simbolični obliki otroku sporoča kako naj se ukvarja z eksistencialnimi problemi in kako naj brezskrbno odraste do zrelosti. Pravljica namreč priznava naše stiske in naše bolečine. Resno jemlje naše strahove po ljubezni, strah pred zapustitvijo in smtrjo.
Pravljica otroka seznaja z osnovnimi človeškimi situacijami – rojstvom, smrjo in staranjem. Po hudem v pravljivci vedno zmaga dobro. To odnese otrok simbolno tudi v življenje. Pomeni, da otrok pod pritiski ne bo obupal.
Pravljice imajo velik psihološki pomen, ne glede na starost, ker se ukvarjajo z bistvenimi človeškimi problemi.
Podobe, liki in dogajanja v pravljici so skrbno izbrani, urejeni in povezani – čarovnice, zmaji so predstavniki zla in do nje zavzame poslušalec določen odnos. Liki so jasni in ni mogoče, da bi bili dobri in slabi hkrati, kot smo mi v resnici.Tako otrok spozna, da so med ljudmi velike razlike in kot odrasel bo verjetno bolj razumevajoč do drugačnosti.
Dobro in zlo sta v pravljici vedno prisotna in v vsakem človeku. V pravljici vedno zmaga pravica nad krivico, svetloba nad temo, pomlad nad zimo, dobrota nad hudobijo in plemenitost nad zlobo.
Prisotna zla dejanja v pravljici privedejo do kazni in dobra do plačil.
Otroku zunanje in notranje borbe junaka razvijajo občutek za moralo.
Preko pravljice se nauči spznavati svetle in temne strani življenja. Spoznava dobre, hudobne , zavistne, črnoglede, poštene in vesele ljudi. To ima zanj velik psihološki vpliv Tudi sam ni vedno dober, ljubezniv in potrpežljiv.
Pravljica usmerja otroka k neodvisnost in ustvarjanju samostojnega obstoja. Ob pravljici spoznava kaj je smisel življenja. Življenje je borba s številnimi težavami. Če se človek ne umakne, temveč sooči s težavami , potem premaga ovire in na koncu zmaga.
Otroku pravljico ponavljamo, zaradi poistovetenja sebe z junakom. Otroci poslušajo pravljico brez dodatnih motivacij. Odrasli imamo pretirano razumski odnos do sveta. Otroci pa občutijo čarobnost in skrivnostnost. Najbolje je ,da pravljico beremo vedno ob istem času. Pri branju vspostavljamo stik z otrokom. Najbolje je, da pravljico pripovedujemo. Med tem jim gledamo v oči.
Pravljica – spodbuja otrokovo domišljijo,razvija njegov intelekt, pokaže rešitev težav, priznava mu njegove težave, mu pojasnuje njegove občutke, zdravijo plašne, zapostavljene in fizično šibkejše otroke
Otroci se pravljice nikoli ne naveličajo. Prisotna je v otroštvu, odraščanju in v strosti
IN ŽIVELA STA SREČNO DO KONCA SVOJIH DNI.
Radi spuščamo tiste dele o smrti
Pravljice odvzamejo otroku strah pred smrtjo. Ponavadi se pravljica konča z “in še vedno živita, če še nista umrla”, ali pa “in sta srečno živela vse svoje dni”
Otroci seveda vedo, da ni mogoče živeti večno, vendar jim pravljica pve, kako si lahko ublažijo ta starah pred kratkostjo življenja in tesnobe pred lčitvijo – s tem, da vspostavijo ljubeč odnos z z drugim čkovekom. Tako kot se počutimo varno in srečno, ko najdemo pravo ljubezen – “in sta še dolgo in srečno živela.”
Pravljico moramo ponavljati zato, da damo otroku čas za razmišljanje
Odrasli se naveličamo iste pravljice. To je naš problem in ne otrokov.
Hitro se znajdemo tudi v pasti, ko želimo orazlagti
pravljice. Zato, če jo želimo razlagati, jo raje ne začnimo pripovedovaati. Vsak otrok drugače dojema pravljico. Naši nasveti so lahko koristniin dobri a ne pomagajo otroku pri pridobivanju njegovega lastnega občutka
Peter Pan je primerna za večje otroke. Pravljice ne spreminjajmo in logično je, da je ne moremo prebrati naenkrat.
Kot otrok sem imela do šole eno samo knjigo -Rdeča kapica. Knjiga je danes zame pravi zaklad. Stara je čez 50 let, torej starejša od mene.
V šoli sem prebrala vse pravljice v takratni mestni knjižnici.
Svojim otrokom sem vedno brala pravljice, mož pa jim je pripovedoval, kar sem mu včasih kar zavidala
V zrelih letih pa imam čudovito priliko, da lahko vsak dan pripovedujem in berem pravljice otrokom.
Znanje o pravljici pa sem morala posaditi s semeni znanja gospe Zdenke Zalokar Divjak in kaže, da je seme padlo na plodna tla.
srečno
Pravljice smo pri nas uvedli zelo hitro, in je to reden večerni ritual. Če pa ne beremo pravljic, pa pojemo pesmice. Zaenkrat samo še ta “mehke” variante (stara je 2,5 leta), ala Zlate pravljice, Mravljinček Ferdinand, Za lahko noč, itd..
To, kar praviš Tifafny, morda resa velja za evropske pralvjice. Ampak, dobro se spomnim, ko sem v drugem in tretjem razredu osnovne šole brala japonske (ali so bile kitajske?) pravljice in tiste pa so pravi horor!!! Po n jih me je bilo GROZNO strah (ampak brala sem jih pa le do konca), tam pa ne velja pravilo, da se zmeraj dobro končajo. Večina jih je bila prav krutih. Tako, da je vseeno za razmislit, kakšne pravljice otrokom.
Pozdravčič!
Vsak narod ima “svoje” pravljice in v njih so tudi svoje značilnosti.
Ni čudno,da so te prav pravljice dežel vzhajajočega sonca strašile. Če pa se zavedamo dejstva, da so bile pravljice ob svojem nastanku pisane za odrasle in ne za otroke, potem nam je že bolj razumljivo.
Domovina pravljic je Daljni vzhod in sigurno poznaš knjigo pravljic Pančatantre in Tisoč in ena noč.
Ampak prebrala si jih pa le do konca. Kaj misliš kaj te je potegnilo vanje.
mogoče samo…..otroška domišljija