Kaj pravi R.Kerševan o življenju?
Na, spet sem vsa evforična in vsa na trnih in
vsa jezljiva, ker so mi ušli tisti posti čez stotko,
kar je bilo spoznavanja med šefico in Bgv, bemtiš!
Ampak, sam da se men “ofna”, da pridem dol, da vaju dobim v pesti, da …… no, vse mi je ušlo, ker me ni bilo in ker vas ne utegnem prebrati. Upam, da bo zadeva danes kaj boljša, kajti jaz sem tako presneto dobro razpoložena, da mi veselje sili iz ušes (če ni to uno, kva je že, ušesno maslo, ali kaj že, bah, sej sploh ni važno, vsaj slišim malce bolje, pa naj prileze ven veselje ali pa kaj drugega !).
Torej, veselje mi polni celo obilnost in okroglost trupla, ki je postalo za dva kilograma težje, ne vem, kje vraga sem jih našla in vzela za svoje, kot bi mi res bili tako nujno potrebni, kje se mi to pozna, ko sem cela kot en v servet zaviti in s cvirnom prevezani štrukelj, pripravljen za vzdigovanje in kuho. No, to z vzdigovanjem niti ni tako slabo, ane, iz malega nastane, če se človek le malo potrudi, kar nekaj velikega in uporabnega, na vsak način. Eh, fuj, kako sem neumno začela to zadevo, ampak je res tako: ženske postanemo sčasoma kot kvašeno testo: na eni strani phamo notri, na drugi leze ven. Izvzemši Nikito seveda, pa Barbaro in našo bubano Lili, te so kot una drobcena mala bitjeca, ki jim pavimo molji: jejo jejo jejo, pa nič, nič in nič!
Ampak, življenje je lepo, življenje je sladko, življenje je zato, da ga užijemo v vseh rečeh, v hrani, v telesni ljubezni, v duševnem skladju s seboj in s svojo okolico, z naravo, s prijatelji ……
“Kdor se veseli življenja, se ne sprašuje, zakaj živi in ne razmišlja, zakaj sonce sije. Zvečer se zahvali dnevu in po prespani noči objame svit, poljubi jutro, v novi dan se mudi.”
In še tale:
Živimo, ko smo polna reka. Širimo bregova, naj ječita. Pljuskajmo čez njiju, da kot v nižinah Nila, na rodnem blatnem polju dozorimo v klas, v žito svojega življenja.”
Tako, tole je o življenju zapisal R.Kerševan in bogme, rada bi ga spoznala, zelo rada. Pisal mi je na kožo, pisal je o rečeh, ki meni veliko pomenijo, zapisoval si je misli o svojih doživljanjih vsega in ničesar, zapisoval je v temi in ob luči svojega življenja, našel je v sebi ogromno misli o ljubezni, o upanju, posvetil se je globokemu razmišljanju o človeku, življenju, duhovnosti …..
Naj nas danes v sredo popelje njegova gornja misel o življenju, naj danes iz nas življenje kipi s tisto silo in močjo, da bo predrla bregove in da bomo dozoreli drug ob drugem v cvet, iz katerega bomo pulili latice in se spraševali: je dober, ni dober, je moj, ni moj, me ima rad, me nima rad, bo danes gori, ne bo danes gori, bomo noreli, ne bomo noreli, bomo veseli, ne bomo veseli, bomo duhoviti, ne bomo duhoviti, bomo spustili kakšno noro, ne bomo spustili nobene nore, bomo norčki, ne bomo norčki …..
Prijatelji, lep sončen dan (aha, in danes grem spet v “ta glavno mesto naše”).
Štumpi, Štumpi, ne veš, kako sem te vesela,
ti se kar drži mojega krila, pa ti potem pokažem
še štumpantlne! Dobrodošel spet nazaj, hej,
in veselo in lepo se z nami imej!