velikokrat slišim, da moramo biti na kaj ali na koga ponosni.
kaj vam ta beseda pomeni in do kje lahko “gremo” s tem , t. i. ponosom ?

Tako si jaz to razlagam: eno besedo za izražanje enega posebnega čustva in občutja so si morali zamisliti in ob določenih rečeh, ob katerih človek rad dvigne glavo, jo podrži pokonci, ko bi rad nekaj glasno povedal, ko bi rad nekomu nekaj, zaradi česar je tako zelo vesel in vse v njem kipi razložil, povedal, se celo malo pabahal, ja, to bi lahko bil “ponos”. In potem so stvari, zaradi katerih smo in smemo biti ponosni in potem so ljudje, ki nas naredijo ponosne in potem … smo tu še mi sami, ki imamo določena merila glede ponosa.

Moja merila so zagotovo drugačna, kot so tvoja, kajne Stephanie? Menim pa, da smem biti ob vsem, kar sem v življenju dosegla z lastno voljo in močjo in kančkom trme, ponosna nase. In velikokrat tudi sem. In ponosna sem na svoji hčeri, ko ju gledam, kaj onidve dosegata. Ponosna sem na starejšo hčer, ko gledam, kako postaja iz dneva v dan bolj ženstvena, kako si iz dneva v dan nabira več izkušenj, ponosna sem nanjo, ko sebi in svetu dokazuje, da zmore vse, česar se loti … tako ali drugače. Ponosna sem na mlajšo hčer, ki mi sicer dela zdaj sive lase, ki me spravlja v obrate, ki me muči, kot se muči muho, ko se ji odtrže eno perut, pa drugo perut in ne more več leteti… ki me biča z besedami, ki me udari z dejanji. A sem kljub vsemu ponosna nanjo. Moja je! Samo moja! In vem, da enkrat bo bolje … mora biti bolje.

Ponosna sem na svoje prijateljice! Vse so mi dale in mi dajejo občutek, da tu nisem ne zastonj in ne zaman. In posebej sem ponosna …. bo sam ugotovil, ko bo to prebiral !

In moj ponos sega tudi drugam ….

v čem, misliš, da bi bila najina merila lahko drugačna?

Ne vem, nisem prepričana, ali bi bila ali ne, menim pa, da ima sleherni človek morda svoja merila o tem, kaj ponos sploh je in kdaj na kaj ponosen biti. Morda so stvari in reči, na katere sem ponosna jaz, zate lahko čisto nekaj vsakdanjega, nekaj, kar je samo po sebi popolnoma umevno in ponosa nanje ni niti smiselnega, potrebnega ????

še zdaleč ne !
največ tistega blaženega osrečujočega ponosa dajo najprej otroci!!!
pri vsakem od njih (štirje so), se mi zdi, da so v življenju že nekaj dosegli, veliko pa še bodo, ker upam, da imajo ossnovo, ki jim bo pomagala pri tem.
Po svoje sem ponosna nanje tudi zato, ker znajo preživeti sami: to pomeni, da so se kljub hudi krvi naučili osnovnih stvari, ki so za to potrebne: od kuhanja do pranja , do likanja. konec koncev sem ponosna na najmlajšega , ki je kljub realnosti njegovih 19. let še zmeraj optimist in upa, da bo nekoč srečal dekle, ki ne bo kadilo, ki ne bo ljubiteljica žurk, pitja in disca. Tak trapast idealist, jaz pa sem ponosna nanj, da še zmeraj zmore toliko moči in ne bleja s tropom, v katerem ga žene naprej…..
Ponosna sem nenazadnje tudi nase, da mi je uspelo obdržati dom, čeprav bi se po vseh pravilih imela “pravico” ločiti ..itd, kar temu sledi.
Čeprav na nek način nisem “znala plavat”, sem se vrgla v morje in – preživela.
Danes sem povsem drug človek kot nekoč in to se mi zdi res nekaj najlepšega, nenazadnje sem lahko upravičeno ponosna nase.
In to tudi povem, na glas če je treba, nimam tistega lažnega slovenskega sramu, da se “lastna hvala pod mizo valja”…kar z drugimi besedami pomeni :
“sebe moraš tadlat, če si res tak kot upaš, da si, te bodo že drugi pohvalili”.
V rit si naj vtaknejo tako mišljenje !!!
pa da ne pozabim : še na nekaj sem pri sebi zelo ponosna: na to, da sem se naučila smejat in biti prijazno pikra tudi iz lastnih napak…..

lep pozdrav
:-))

Ampak, Stephanie, res, ja, čisto res se mi zdi …. pustiva to.

Ja, tudi jaz sem ponosna nase: plavam, plavam, pa še velike zamahe delam, pa mi kar nekako gre. In ponosna sem nase zato, ker sem to, kar sem. Ker sem kljub vsemu, kar bi me moralo dotolči, ostala taka, kot sem. Tudi jaz se znam smejati, o pa še kako … in moje napake so moja najmilejša tema za debato in zabavo družbe !!!

:-))))
no, če bo naneslo, bova pa še v živo prjatlce, ane?

ai si za to?

Jest ziher in zmeraj !

Ja, še tole: a veš, spephi, na kaj sem pa jaz še posebej ponosna? Na to, da sem JO srečala, da sva se spoznali, da, na to sem pa res še posebej ponosna (ne jemlji za zajebancijo, pliiiizzz!). Oja, sem hodila po svetu, sem jo iskala, sem jo tako zelo potrebovala, sem vpila za njo… pa je vedno šla mimo mene!! Kot da me ni oz.kot da ji jaz nič ne pomenim. Pa sem naredila toliko neumnosti, pa toliko traparij in sem se spet pognala v iskanje …. hodila sem in hodila, iskala in iskala sem jo, podnevi, ponoči, doma, v tujini …. povsod sem iskala samo NJO !!! Ko sem že čisto obupala, sem jo slednjič le našla … NJO ……

…. mojo najboljšo prijateljico, mojo zaveznico, mojo edino in edino pravo svetovalko, mojo edino pravo učiteljico ………. mojo ……………….

in samo mojo in edino mojo ……………… ki je res oblikovana po meni in za mene ……. in služi samo meni in je samo zame …… in je zdaj nikomur več ne vsiljujem in posojam in …………….

je res samo moja

P A M E T !!!!!

Ni ravno najboljša, ni ravno blesteča, ne morem se z njo ne vem kje in ne vem kako in vsak dan in vsako minuto …… hvaliti!!! Ampak je pa čisto in samo moja! Zdaj mi ne uide več, zdaj, ko sem jo končno našla …. po tolikih težkih letih !

hahahaha

saj ne boš verjela…
sem kar slutila, da bo kaj takega, ampak me je še firbec gnal, da sem se šla do “dna ” preičat, da je res bilo tam to, kar sem upala :-)))))))))))))))))))))))))))))))

Ponosna sem na mnoge stvari v živlenju…ki se pač priložnostno dogodijo.
Kolko sem na njih ponosna,je pa odvisno od zahtevnosti prehojene poti..od starta do cilja….

Ponosna sem na svojo hči….
na svojega sinka….
ponosna na samo sebe,ker vozim ladjo po strmih čereh še vedno naprej v takih razmerah…in pri tem poskrbim za vse……
ma ka vem ..zdejle se je težko spomnit,kot sem napisala ko se zgodi,plane ven ponos….in prav je tako!!!