Ker je na forumu toliko takšnih tem… Nasvet kako izstopiti iz vrtiljaka sodb (mnenj) o skoraj vsem in vsakomur:

.citymagazine.si/osvobodite-se-ega-kaj-se-zgodi-ko-nehate-soditi-vse-okoli-sebe=IwY2xjawGazQ1leHRuA2FlbQIxMQABHcjdH3rcz1FuGxHeYrPQ3zKbbFuZQHpQu53YhzQvlDrZjYsbQHhpqeCdKw_aem_LG8Itfh-BVTbzXAlYefTZQ#google_vignette

In ni slab nasvet, le številni ki imajo radi sodbe bodo nezadovoljni z vami.

se mi! Človek naj bi ves čas delal na sebi..in sigurno ne samo na fizičnem nivoju.

To pa težko, samo poglej forum. Misija nemogoče.

Sicer sem na hitro preletela članek. Običajno stalno neupravičeno nergajo se posmehujejo čez druge ljudi nezadovoljni in zagrenjeni ljudje, drugo pa je upravičena kritika, če se ti res zgodi krivica in ti nekdo namensko škoduje ali če kritiziramo politiko in stanje v svetu.

Stereotipi torej odpadejo. Tabuji odpadejo. Pa ste pripravljeni opustiti stereotipe? Tabuje? Vse?

Saj je samo priporočilo – večina seveda ne bo, morda pa komu da idejo…

Ne gre za posmehovanje, nerganje ali kritike… pač pa za to, da ni realne potrebe, da imamo mnenje o vsem in vsakomur. To je navada prednikov iz starih časov… ko je bila lahko izvedljiva, ker smo živeli v manjših skupnostih. Zdaj pa v glavnem oživlja predsodke in mnenja brez osnove. In krade čas in energijo vsakemu, ki to počne.

Full hvala za nasvet. Počutim se prerojeno.

To je res načeloma. Ampak glej, forumi obstajajo že iz preteklosti in naše zgodovine in tam se vedno krešejo mnenja. Konstruktivni kulturni  pogovori so zame vedno dobrodošli, če gre za dobrobit resnice in človeka. Mnogi pa demokracijo in svobodo govora tolmačijo čisto po svoje, za medijski ali osebni linč, kar pa ni isto kar ti opisuješ ali kar je navedeno v članku. Jaz se največkrat oglasim v političnih in zdravstvenih temah, ker mi je to blizu in kar nekaj spremljam. Vsepovprek obsojanja in stigmatiziranja pa ni pri meni.

Konstruktivni kulturni  pogovori so zame vedno dobrodošli, če gre za dobrobit resnice in človeka. – pogojevanje

Mnogi pa demokracijo in svobodo govora tolmačijo čisto po svoje, za medijski ali osebni linč- obsojanje

Jaz se največkrat oglasim v političnih in zdravstvenih temah, ker mi je to blizu in kar nekaj spremljam. Vsepovprek obsojanja in stigmatiziranja pa ni pri meni-poveličevanje

Ko se osvobodiš js js js, bi naj blo lažje.

Mislim, da se je tega opazovanja brez sodb za začetek lažje učiti v naravi ali ob opazovanju koga, do katerega čutimo vsaj majhno naklonjenost, ali zgolj z opazovanjem in občutenjem npr. svojih rok. Ko enkrat pride ta veščina v kri, tudi v neki množici ne bi smel biti problem. To bi bila lahko tudi rešitev za slovensko družbo. Znati gledati, kaj kdo dela in ne kaj govori, tega nam manjka in s tem tudi kritične presoje.

Ne samo, da ne moremo opustiti stereotipov, to bi bilo nespametno, stereotipi so kognitivne bližnjice, da nam ni treba vsakič znova kategorizirat stvari v mikro predalčke, sklepamo na skupino. Ni vsaka kača strupena, in tudi če je, mogoče ne piči človeka, ampak z evolucijskega stališča je optimalno vsako kačo obravnavat kot strupeno in se umaknit.

Poleg tega stereotipi (in tudi predsodki) ne nastanejo v vakuumu, ampak imajo podlago v dejstvih, nastali so z razlogom.

Pomembno pa je, da sistem ne diskriminira in da smo npr. vsi enaki pred zakonom. Da ni recimo en tajkun deležen posebne obravnave na sodiščih in mu na drugi stopnji zmeraj vse pade ali pa zastara. Ker če se to dogaja, potem ljudje nimajo zaupanja v pravosodje in s tem v elementarno pravičnost v družbi in je več korupcije in kriminala.

Tole pa sigurno drži. Zadeve se je najlaže učiti v situacijah, ki ti ne ustvarjajo velikega čustvenega naboja – potem pa to preneseš na bolj zahtevne situacije.

Sam mislim da mi to kar gre – in z rezultatom sem tudi zadovoljen. A začel sem že res dolgo nazaj in se niti ne spomnim točno kaj me je k temu navdihnilo. Vsekakor (še) ni bilo člankov s takšnimi temami. Vedno je zanimiva izkušnja če ne sodiš tistega kar vidiš oz slišiš. Samo JE.

P.S. Link na začetku teme ne deluje več. Pravi je tale:

.https://citymagazine.si/osvobodite-se-ega-kaj-se-zgodi-ko-nehate-soditi-vse-okoli-sebe

Ja Rok, če si iskren(ne sam leporečniški) pol si ti zihr na dobri poti. Js še rabim dost več.

He, he… sam se že tako vidim – in tako malo mi je mar kako me vidi javnost, da leporečništvo ni v mojem interesu. Je enostavno preveč napora oz dela za… nič pomembnega (oz mnenje kar nekoga).

In res priporočam v članku opisan pristop – ker je tako ZELO osvobajajoče, ko ne ustvarjaš kar naprej nekih mnenj kjer ni treba. Ostane ti več časa in energije, spiš bolje, itd.

Mnogim okoli sebe sem dolga leta vtepala v glavo, da naj se odvadijo soditi o drugih, dokler nimajo pravosodnega izpita in licence sodnika… Malo sem se hecala, več pa mislila resno.

Ljudje bi morali predvsem ločiti med sodbo in mnenjem. Mnenje o nekom ali nečem ima vsak, to je neizbežno. Kdor je brez svojega mnenja, ima najbrž hude težave.

Tudi presojanje določenih pojavov, dogodkov… je naravni proces. Opazuješ, dobiš informacije, ustvariš si mnenje in presodiš o prav ali narobe. Iz svojega zornega kota in zase. Vsekakor ne namesto drugih in za druge. In predvsem ne smemo obsojati drugačnega mnenja ali presoje nekoga drugega, ker ne moremo vedeti, kaj vse je imel v mislih, ko je o nečem oblikoval svoje mnenje. Razen, če nam pove, seveda.

Zelo smo nagnjeni k temu, da smo manj kritični do tistih, ki so nam simpatični, zelo kritični pa do tistih nesimpatičnih. Avtomatsko prvim z veseljem pripišemo “olajševalne okoliščine”, onim drugim pa zlobo. Nismo pa upravičeni do ničesar od tega.

Ko si pa jemljemo pravico soditi o drugih ali njihovih dejanjih, pa hodimo čez dopustno mejo. Nihče med nami nima pravice soditi o drugih, razen, če nas ta nekdo vpraša za našo sodbo. Sicer  pa bi naj zadržali svoja stališča zase.

Najtežje se zadržijo pred sodbami tisti, ki se počutijo zelo poučene o stvari. Pa smo res lahko prepričani, da poznamo vse okoliščine, vse faktorje, vse razloge, ki pripeljejo do nekega dogajanja? Težko.

Zato je fajn, da se odvadimo soditi o stvareh vsevprek. Najprej o tistih stvareh, ki se nas sploh ne tičejo. Potem pa počasi to razširimo na vsa področja. Saj se je možno navaditi, le hoteti je treba.

Kot povsod – če te nihče nič ne vpraša, ti tudi ni treba ničesar reči. Tako je najvarneje. Od tod pride tisti znani stari rek “molk je zlato”.

sori, froga- si bla neznosna v temi o maji , ki slika…nisi znala- izpustit…

drgač pa ja- dober članek, ki ga je že nekdo drug pripel, v temi od manjkajočih zob…

Za sam uvod je postavljen  v misel  newagerja  Krisnamurtija.

In tudi sicer je celoten  članek newagerski, ki nikoli ne zna (namenoma) ločiti zdravo od nezdravega oziroma obrazložiti tako, da bi lahko  vedeli kaj je kritično razmisljanje, kdaj je uporabno in zakaj je uporabno.  Odlično za ovce. Zato imamo na kupe  ljudi, ki provocirajo in  se okoriščajo kjerkoli…… ostali pa so samo tiho.

Hehehe je neka mlada punca, ki je postala ”novinarka” za neko internetno skropucalo, ker ni sposobna imeti lastnega uspešnega osebnega bloga na ”šihtu” brskala po netu in po pomoti našla kakšen video g. Jiddu-ja in nato poizkusila to spraviti v nekaj čemur bi ona prisodila naziv ”novinarski članek”.

Saj dekletce, ki je zaposleno tam nima kapacitete dojeti o čemu je skozi svoje življenje govoril g. Jiddu niti ne ve, da izhaja ta miselnost iz Teosofije.

Branje takega skropucala je najmanj žalitev lastnega intelekta in se ogibam spletnim stranem bivših revij in častnikov, ker so svoj propadli poslovni model neuspešno poizkusili aplicirati na internet. Ti ljudje niso vredni naše pozornosti, kaj šele, da bi bral skropucalo nekoga, ki ne ve nič o g, Juddu-ju, maddam Blavatsky, Annie Bessant, Alice bailey…

Žalostno je, da ob nekem skropucalu kot je najbrž zmazek dekleta, ki zase napačno misli, da je ”novinarka” intelektualno prazen človek pomisli, da je dobil neko širino in globino dojemanja okolice in postal neobsojajoč ali kaj podobnega.

Menim da ni važno od kod pride in kako globoko prav ima pisanje (oz avtor) – če le gre v pravo oz smiselno smer. Ljudje smo na različnih nivojih razmišljanj in dobra zamisel lahko sproži ustrezen niz razmišljanja, učenja in iskanja, ki privede do rezultata.

Tudi načitanost in vedenje od kje kaj prihaja je bolj zanimivost in dodatek, kot nujni pogoj za razumevanje in uporabo.

Zdaj je to moderno. Duh časa.

Ljudje dobesedno prežijo na vsako novico, izjavo, pojavo, dogodek –  in potem samo iščejo kako bi spljuvali in kritizirali, tudi če je še tako lepo in pozitivno on tudi če se jih še tako ne tiče….

Neka vrsta samopotrditve, češ – kritiziram, torej obstajam.

Meje so se popolnoma zabrisale, rečeš lahko vse (včasih so grdo govorjenje obsojali, izločali) zdaj je cilj šokirati, biti viden. Za vsako ceno, tudi če direktno nekomu škoduješ v reali. Otroci se tega učijo takorekoč od nič –  normalno je , da lajkaš, komentiraš…če ne, praktično ne obstajaš.