Kaj si mislite o večno samskih in so stari tam nekje 35 let?
To, kar tebe zanima, zanima ogromno ljudi. Nisi čudna zaradi tega. Sploh nisi čudna. Si samo egoistična. In egoizem ni nekaj, kar bi klapalo s partnerstvom. Žal. Ampak saj se tega v bistvu zavedaš. V bistvu si še zelo mlada in karakterno se boš verjetno do neke mere še spremenila, tako da je teko govoriti o tem, kaj bo čez 10 let.
vsekakor pa boljše zate, da se tako egoistično ne odločiš imeti otroka. tudi otrok je, vsaj ko je nekoliko starejši, neke vrste partnerstvo, človek s svojo voljo, svojimi možgani, samostojno bitje. Če ne zmoreš partnerskega odnosa, boš težko zmogla biti tudi dobra mati, sploh ob odsotnem očetu.
[/quote]
Egoisticno je tudi to, da nastepas par otrok kljub temu, da je svet prenaseljen, da se krci prostor za zivali in, da gre postopoma vse v tri krasne.
Samo, ce hoces biti kao normalen, moras imeti otroke in moza, sicer si za druzbo cuden, zdaj pa razumi.
Egoisticno je tudi to, da nastepas par otrok kljub temu, da je svet prenaseljen, da se krci prostor za zivali in, da gre postopoma vse v tri krasne.
Samo, ce hoces biti kao normalen, moras imeti otroke in moza, sicer si za druzbo cuden, zdaj pa razumi.
[/quote]
egoistično je imet otroke, ker si jih želiš ti, njih ne vprašaš, če hočejo živeti.
če nimaš egoistične želje po otroku, beri jaz si te želim imeti, je itak bolje, da ga nimaš. vse osebne želje so egoistične. drugo je nek mir na svetu itd.
egoistično je imet otroke, ker si jih želiš ti, njih ne vprašaš, če hočejo živeti.
če nimaš egoistične želje po otroku, beri jaz si te želim imeti, je itak bolje, da ga nimaš. vse osebne želje so egoistične. drugo je nek mir na svetu itd.
[/quote]
Egositičnio je, če jih nimaš, ker naša kultura in civilizacija izumira (naša rasa izumira, ker imamo povprečno manj kot 2,1 otroka na par). Če pa naše ne bo, bo šel pa cel svet v reset in se bo začelo iz nule, ker bo druga civilizacija prevladala z drugačnimi pravili. To pomeni konec sveta kot ga poznamo.
Egoisticno je tudi to, da nastepas par otrok kljub temu, da je svet prenaseljen, da se krci prostor za zivali in, da gre postopoma vse v tri krasne.
Samo, ce hoces biti kao normalen, moras imeti otroke in moza, sicer si za druzbo cuden, zdaj pa razumi.
[/quote]
Ne govorim normalnosti. Niti o tem, da je kdo čuden. Samo o tem, kako ona opisuje sebe in svojo nezmožnost bivanja še z eno osebo. Ne govorim niti o tem, da je edino normalno,da ima otrok mamo in očeta. Govorim o tem, da ji bo s takšnim karakterjem, s takšno osebnostjo, težko vzgajat otroka. Ker je jasno dala vedeti, da je vase usmerjena oseba, ki se težko prilagaja komu. Sama je napisala,da bi imela otroka, a brez očeta. Da bi bila sama z otrokom. Otrok ni hec. Je tudi en tak mali, prav tako egoistični osebek, ki hočeš nočeš terja od tebe določeno odrekanje in prilagajanje. To mu je prirojeno, da lahko preživi. Govora je o konkretni osebi ne o vseh materah samohranilkah in kaj vem čem vse. In napisal sem, da ni čudna. Tudi stvari, ki jih navaja kot čudne, niso čudne. veliko ljudi počne iste stvari, sploh v njenih letih. Je pa stara 25, to ej lahko tudi še obdobje zapoznele pubertete, tako da ni nič še fiksno, vse se lahko še spremeni
Ni cudno, da velika vecina ljudi skoraj vecno samske dojema precej negativno. Po vasih opisih sodec se vidi, da imajo cisto prav. Ce se omejim na zenske:
Ena je popolna luzerka. V vseh ozirih. Zato sploh ni cudno, da ji je tudi seks odvec. Nic od nic ni od nje. Sama pa absurdno kriticna do tipov in z vec kot nerealnimi zahtevami/pricakovanji.
Potem je tu par domisljavih akademikov, ki vec kot opravicijo sloves, ki se jih na dating sceni drzi ze od pamtiveka. Po vecini so ozko fokusirane hard core indoktriniranke, skoraj brez izjeme slepe feministke in odpiljene levakarke z vecvrednostnim kompleksom.
Naslednja kategorija so izrazite egoistke, po moje patoloske, ki vidijo le sebe. Taksne, ce so se tako brezvezne luzerke, si domisljajo, da bi moral moski plesati tocno tako kot si one zelijo, da bi jih bil vreden.
Nic cudnega, ce si tako nekako potem predstavljate tudi mene. S tem, da ker ste pozenscene picke greste meni vse to tudi ocitat, pa ceprav ne le, da nic od tega zame ne drzi, tidi vse prej kot vecno samski sem.
V glavnem, vecno samski, po vecini ste fuc.ked up. Kar tako ve vsak nekoliko bolj izkusen tip. Cim naletis na zensko, ki pri recimo 35+ ni se z nobenim tipom zivela, niti bila v daljsi vecletni zvezi, se prakticno vedno izkaze, da je tako ali drugece fuc.ked up.
Torej si se že vdal. Ker je tako enostavneje.
Ker si svoj krog ljudi, ki ga poznaš iztrošil in obupal.
Pojdi na potovanje – azija, južna amerika, bližnji vzhod. Spoznaj kulture, ljudi – 7 milkjard nas je.
Lahko pa začneš kar doma – vsak mesec nekaj novega začni, pa bkš našel tisto, ki jo iščeš. Razširi krog.
Če te skrbi, kaj si bodo drugi mislili, imaš problem. Mogoče bo še par let trajalo, da boš začela misliti na svoje dobro počutje in udobje, brez skrbi, “kaj bodo pa rekli”. V tvojem opisu se kar najdem. Sem 37 let stara, že lep čas samska, brez otrok, finančno neodvisna in popolnoma zadovoljna. Obožujem samoto, socialni stiki me pogosto utrujajo. Imam par pristnih prijateljev, ki so popolno nasprotje in me kljub temu razumejo, tudi če se pogreznem v zemljo za par mesecev. V bistvu hočem povedati samo to, da ti verjetno manjka le odnos “moje življenje, moja stvar-če komu ne paše, pa se lahko vgrizne v rit”. Nihče drug ne bo živel tvojega življenja. Mogoče ga bo nekoč kdo s tabo delil. Ali pa tudi ne. Srečno
Spoštovana gospa,
res se mi smilite in čeprav vem, da sploh ne boste razmislili o tem kar bom napisal pa bom vseeno napisal: OČITNO JE Z VAMI NEKAJ NAROBE. ZELO NAROBE. VERJETNO STE TAKŠNO RAZMIŠLJANJE PRINESLI S SABO V NAHRBTNIKU OD PRIMARNE DRUŽINE. ALI JE OČE BIL ALKOHOLIK, ALI JE MAMA Z NJIM DELALA KOT S COPATO, ALI STE PA DOŽIVELI KAKŠNO ZLORABO.
Takšno prepričanje kot ga imate vi ni naravno in je patetično…… očitno ste v življenju srečali in privlačili samo luzerje in šibke moške. Zakaj je tako poizkusite najti vzrok v sebi in ga ne iščite pri moških.
…..če pa slučajno ugotovite, da imam vsaj delno prav, pa si lepo prosim poiščite strokovno pomoč, saj nikoli ni prepozno.
pa lep pozdrav
Vzroki so različni.
Meni je na misel prišla manj poznana šizoidna motnja. Asocialnost in težje navezovanje stikov, ki si jih takšni ljudje niti ne želijo. Oziroma si jih želijo in si jih hkrati ne, no na neki čustveni distanci morda. Kdo pa si želi čustveno distanco s svojim izbrancem… To potem ni to. Itak boljše za takšne da so sami verjetno… Ali pa si najdejo nekoga, ki ne potrebuje toliko stikov in čustvene bližine.
No ce gledam mojo generacijo… So pri 34 samski sploh ne ta cudni, ampak par ljudi ki zanje nikoli ne bi reku… Nekateri po daljsih zvezah ne najdejo nic pametnega, drugi pa sploh nikoli niso meli zveze… Ampak meni je za punce sploh zelo zal, ker se geni ne bojo prenesli naprej ker jih je nekak zelo inteligentnih in lusnih, vsaj kolkor se jih iz srednje sole spomnem… Pa tudi ko se obcasno srecamo, vem da ni z njimi nic tako hudo narobe, da si nebi mogle ustvarit druzine, ampak jim ze tako ugaja, ali pa preprosto nimajo srece…
Nic ne obsojam, obcasna srecanja z dvema so ok, ampak roko na srce zmanjsujejo moznost srecanja tistega pravega… Oportuniteta pa take fore… Dokler nisem prekinil z vsemi mojimi obcasnimi, nisem imel casa srecat tisto pravo… In ko sem koncno potegnil crto se je cez par mesecev zgodilo…
Ma ne vem, verjetno je razlogov veliko in pri vsakem so tudi drugacni, ker smo si pac razlicni… Sem imel nekaj kratkih zvez in eno daljso, nekaj let, ze tako dalec, da svs zivela skupaj. No, potem se je zgodilo varanje, ki me je totalno sesulo psihicno in od tistega casa nekako ne zaupam vec ljudem… Saj veste, besede so eno, dejanja pa so pokazala drugo (ne govorim, da sem idealni partner, za vsako zvezo odgovornost nosita oba)… Nato sem bil oz poskusal se z nekaj zenskami, pa ni bilo interesa ali pac ni blo resno. Razen z eno, ob kateri sem se pocutil, tako kot bi se ob partnerju moral, popolnoma mirno, zadovoljno, varno… Imela sva zelo podoben pogled na svet, hobije, veliko sva se pogovarjala, ni bila control frik, lahko sem ji zaupal vse, ker tega nikoli ni zlorabila. Ker je zelo ok zenska, ji moske pozornosti ni manjkalo. Sam glih nisem lepotec, nisem pa tudi zapuscen ali zanemarjen. Torej, bila sva zelo dobra frenda, ki sva pocasi postajala vec. Dokler mi pac odkrito ni povedala, da ji je vsec nekdo drug.
Ostal sem bolj sam in sem tako vrgel pusko v koruzo, ker se mi preprosto ne da ukvarjati z zmenki, s to sceno, ker tocno vem, kaj hocem in se zavedam, da bom kaj taksnega zelo zelo tezko dobil in ker sem preprican, da je bila ona (ta zenska v opisu) tisto, kar iscem in oseba, s katero bi zelel preziveti svoje zivljenje. Sem tudi bolj samotar, rad berem, se ukvarjam s sporti, pijace pa to me ne zanimajo, navadil sem se ziveti tako.
Zal mi je samo za to, da ne bom imel otrok…
Ker jih štejem 36 let in sem še vedno samski bom odkrito povedal kaj si mislim o sebi in meni podobnih: večina jih ima RESNE PSIHOLOŠKE TEŽAVE, manjši del pa je razočaranih in niso samski po lastni krivdi.
Kako sem ostal sam: začelo se je s težavami v otroštvu (staršev ni bilo veliko doma) in sem večji del časa odraščal sam. Ko so našli čas zame, so po tihem (a verjetno nehote) vršili pritisk (obvezno ocene 5 namesto 4). V osnovni šoli sem bil nadarjen (odlike in priznanja, na koncu še štipendija) vendar socialno šibek / neroden. Dekleta so mi bila že takrat všeč, in tudi obratno, vendar mi ni uspelo ujeti tiste, katero sem imel posebej rad.
V srednji šoli se je zgodba nadaljevala: še več priznanj in odličen uspeh. Vendar me to ni nikoli veselilo, ker nisem maral ne branja, še manj pa memoriziranja (imam slab spomin), raje rišem in ustvarjam z rokami, ampak taki cilji so mi bili “zabiti v glavo” od otroštva nakar sem se gnal že sam po avtomatizmu. Večkrat sem se zaljubil v razna dekleta, vendar sem pri prvi bil preveč sramežljiv (razmerje ni šlo dovolj daleč), druga me je zavrnila in se pri tem še z mano igrala, pri tretji pa je posredovala njena družina (so zelo premožni in z njihovega stališča nisem bil dovolj plemenitega porekla).
Nato sem šel študirat (farmacija), ker sem želel delati v farmacevtski industriji. Prva dva letnika sem opravil brez težav. Ponovno sem se zaljubil v dekle in razmerje je imelo dober začetek, ampak relativno hitro so se začele težave: njena prioriteta so bila potovanja, moja pa študij, ki je postajal čedalje težji. Ona je padla letnik in se odtujila, jaz sem šel naprej. Potem sem spoznal novo dekle in bila sva si zelo blizu, vendar nisva živela skupaj. Študij je postajal čedalje bolj “piflarski” in jaz sem z zadnjimi močmi shajal napredovati, njej žal ni uspelo in se je odtujila od mene (drugič me je še bolj prizadelo). Za konec sem imel še težave pri diplomi, kjer je mentor (plagiator) zahteval preveč za diplomsko nalogo (sumim da bi zadeva šla na prodajo industriji). S fakulteto sem se glede tega močno sprl in se jih z zadnjimi mukami rešil, pri tem pa izgubil vsaj 1/2 leta. Na podelitev diplome jasno nisem šel…
Poskusil sem z delom v lekarni, vendar mi je po 2 tednih postalo jasno, da to ni zame. Dal sem prošnje za delovno mesto v industriji, kjer so mi pa sporočili, da me ne potrebujejo (“Vi bi pri nas stagnirali”
Vsaka kahla najde svoj rit ali obratno… Verjamem, da je vsak svoje sreče kovač in vsak dobi tisto kar mora ob svojem času. Prej, ali kasneje.
Zelo lepo je uporabnik Iskren opisal svojo zgodbo, se je verjetno kdo od nas tudi našel v njej, vsaj delček. Najbolj pomembno je, da naše zgodbe niso naš križ in se ne obremenjujemo s preteklostjo, gremo naprej. Če sem neobremenjeni, se zvezde postavijo kot se morajo. Srečno!