Kater poklic jih zanima?

Za enkrat še nič konkretnega. Mogoče kaj v smeri dela z otroki, poučevanja odraslih, psihologija. 13 let ima.

Spiderman

ja to so tej odločbarji. Srečno ata spiderman!

Polovica sinovih sošolcev bodo obogateli s fusbalom, druga polovica pa bodo internetni milijonarji. Itak. Moj sin bi pa rad bil šofer.

Moja bo otroška zobozdravnica.

Ni moja, je pa sorodnica. Ko je bila majhna, je govorila, da ko bo velika, bo samo plesala. Danes  je na socialki.

Moj sin je v 2.razredu v spisu napisal, da bi rad postal policaj, a ve, da bi se mami zgrozila 😀. Sicer se nikoli nisva pogovarjala o tej želji.

Danes je kirurg …

Moja bo pravnica. Pri 12letih tako pravi.

Najina je stara 5 in do sedaj je imela ambicije postat gasilka, zdravnica za otroke in trgovka (po njenem opisu bi bila bolj lastnica trgovine). Ne vem, če bo kaj iz tega, ker mi je včeraj povedala, da ne bo več punca, ko odraste, ampak ptič 🤦‍♀️🤷‍♀️

Mogoce bi lahko starost napisali. Pri nas je tako:

12 letnica pravi da bo arhitektka. Ze kar nekaj let govori o tem. S partnerjem jo dejansko vidiva v bolj tehnicnih, mogoce bolj tehnicno kreativnih vodah. Ni tipicna punca, vsaj glede na sosolke, ki bi jo zanimali samo nohtki nohtki, afnanje in spakovanje pred mobiteli. V soli ima zelo rada tehniko, naravoslovje itd.

9 letnik je pa druga pesem. Sicer ne rece da bi bil spiderman kot en zgori pravi, ampak njegov nabor je od srcnega kirurga, zdravnika, gozdarja, kmeta, zidarja, gradbinca…zelo odvisn od tega tud, kaj doma kaj delamo in kako se on pocuti ob tem, predvsem je odvisno od tega ali ima on ob tem obcutek da je delo dobro opravil, smo ga tudi pohvalili  se pocuti koristen itd. Midva ga vidiva v delu ki bo zeloooo dinamicno, tako mozgnckasto kot fizicno. Klikerji in spomin mu delata brutalno dobro.

Pri 9 in 12 letih pa otroci prav gotovo vedo kaj bi bili.

Moja hči je sanjala o umetnosti, leta violine, klavirja, slikarskih taborov, krožkov, poletnih umetniskih delavnic v tujini itd..itd…celo eno sobo sva ji spremenila v atelje, vse to je šlo v nič. V nič. Pa tako sem jo podpirala. Totalno sem šokirana in kar malo razočarana (seveda molčim, nočem pokazati da sem v resnici v šoku) tak talent in na koncu se je odločila za medicino. Za medicino? A bom prebolela? Bom morala, nimam druge izbire. Vem kdo je kriv za to-moja dva starša, seveda da sta jo prepričala, kar ni uspelo pri hčeri bo pa pri vnukinji. Eden se bo slej ko prej našel v familiji, ki bo podlegel. Bodi tiho in se ne javljaj stara ( ta ta stara sem jaz) ker nimaš pravo glasa, tako je to pri nas.

Pri nas je imel idejo it v smeri, kjer ni zaposlitev in posledicno tudi financirat takega solanja nima. Tako je donil izbiro: delo po osnovni soli in financiraj si sam ali pa izberi smer, kjer se kader rabi. Tako je izbral drugo srednjo solo in posledicno tudi kasneje studij. Kadra tipa FDV js ne bom financiral, ker je to zaprsvljanje mojega denarja.

Moj tamal je šele v četrtem letniku zares vedel. Poslovna matematika in statistika, čist je not. Delodajalci na faksu vsako leto prirejajo dneve kjer se predstavljajo in dejansko večino kadra poberejo že v študentskih klopeh. Moj študent denar  služi s poučevanjem informatike osnovnošolcev, ki so kot pravi, res skor vsi po vrsti računalniško povsem nepismeni.

Starejši je šel na faks, ki je še imel prostor, ne da bi točno vedel kaj ga čaka. FE, iz SŠ precej težko, ampak je zgural in ima super službico za NČ, mu tako ustreza.

Reala je taka, da tistim, ki delajo resne fakse in so osebnostno zreli in resni, se nikakor ni treba sekirat za dobre službe. Sami lahko izbirajo v množici ponudb. Levi faksi pa …. odvisno od človeka, od njegovih barantaških sposobnosti. Enako kot pri ljudeh z rokodelskimi poklici. Če so dobri prodajalci in šušmarji jim bo v lajfu šlo odlično, sicer bodo delali pri enem takem in bili zgolj navadni delavci. Problem pri rokodelcih in ostalih, ki se zaposlijo zelo zgodaj je ta, da večinoma opravljajo dela, kjer so pri 40tih že totalno iztrošeni. Kdo le pa si to želi?

Že od malega je imel željo nekaj v zvezi z medicino. Imel je krasnega pediatra, ki ga je sicer in hvala bogu več videl zunaj ZD kot v sami ordinaciji.

Tudi kasneje v OŠ se je dejansko trudil za dobre ocene, ker je vedel, kaj ga čaka, če res želi na medicino. No, na realna tla je padel v 8.razredu, ko se je najprej udeležil dneva odprtih vrat na srednji zdravstveni šoli, ko mu je v sanitetni sobi postalo slabo. Kasneje so imeli naravoslovni dan in so obiskali transfuzijski oddelek. Dejansko je skoraj padel skup.

Pač nikoli bolan ni niti poznal  v bolnici, niti ni bil nikoli poškodovan tako, da bi krvavel. Je pa imel zlomljenih par zadev, no s tem pa nikoli problema. Z zlomljenim.prstom na roki je celo nogometni turnir odigral do konca. Na bolecino odporen, na kri pa nikakor ne.

Zato se je kasneje odločil, bolj iz razočaranja, za srednjo računalniško, za kar mu je danes žal. Kasneje študij računalništva in  informatike. Razmišljal sicer tudi o pedagoški matematiki.  Je drugačen izreden matematik in logik, spomin enkraten.

Danes dela v računalniškem podjetju, mlad kolektiv, super odnosi, plača, sodoben pristop k delu in je 100% v tem.

Zadovoljen, ker je očitno zadel z izbiro.