Kaj storite?
Se tudi vam zgodi, da srečate znanko in malo podebatirata, nenadoma pa vas pusti sredi besede in ne da bi vsaj rekla ‘adijo’, gre k drugemu znancu? Kaj naredite naslednjič? Se spet pogovarjate z njo in čakate, da vas bo pustila sredi besede? Ne vem, no, meni je to nevljudno. Mar je tako težko reči: ‘oprosti, tamle je XX, moram govoriti z njim’? Moram reči, da sem se počutila zelo neprijetno!
Kako torej ravnate naslednjič?
Ali vas moti, da vas nekateri enkrat pozdravijo, drugič pa ne, verjetno odvisno, v kakšni družbi so?
ja, zal so ljudje, ki imajo v glavi nakaksno “vrednostno lestvico” ali kako bi clovek temu rekel. taksne najdes povsod – se zlasti je to opazno npr. na delovnem mestu. in ce si ti v njihovih oceh manj vreden kot nekdo drug, te brez pomislekov “zamenjajo” in se raje pogovarjajo s “pomembnejso” osebo.
lestvice si gradijo na podlagi statusa, ki naj bi ga doloccena oseba imela v doloceni sredini, in ti ne mores nic za to. je pa precej primitivno za moje pojme in ni vredno sekiranja.
pa lep vikend!
Jaz imam eno tako sodelavko, vendar si ta ne gradi lestvice po statusu, ampak ima moške raje kot ženske, tiste ženske, ki rade kaj opravljajo raje kot one, ki ne, itd. Je pa res malce primitivna in se z njo ni za obremenjevat. V vseh letih z njo nisem govorila verjetno niti petkrat, ker si nimava kaj povedati.
Glede pozdravljanja pa tole: Če jaz pozdravim, dovolj glasno seveda, da me človek sliši, ne zamrmram, in mi človek ne vrne pozdrava, enkrat, max dvakrat, je ni več variante, da pozdravim prva. Na to sem občutljiva in odtlej vedno le vrnem pozdrav (če se človek slučajno spomni pozdraviti).
Ja, se mi je že zgodilo nekaj podobnega. In s to osebo od takrat ne klepetam prav rada, izmenjava samo nekaj vljudnostnih fraz, kaj več pa nočem, ker nikoli ne vem, če bo v tistem trenutku prišel kdo mimo, ki je zanimivejši od mene.
Tudi moja tašča je zanimiv primerek, je pa drugače čisto OK, ampak si ne more pomagati, ker je čisto zaljubljena v mojo čopko – svojo vnukinjo. Ko kaj razlaga na dolgo in široko, jo vsak premik ali čebljanje čopke zmoti in začne sredi besede ogovarjati čopko, se spakovati, potem pa spet traja, da se spomni, kje je ostala, ko začne govoriti, jo spet kaj zmoti itd. Ko pa jaz govorim, moram biti zelo kratka in jedernata, ker tudi poslušati ne more takrat, ko je čopka kje v bližini.
Meni grejo na živce tudi tisti, ki radi dokončajo stavek ali misel namesto mene, pa se na koncu izkaže, da sploh nisem hotela tega povedati in potem traja veliko dlje, da pojasnim svoje stališče, kot bi sicer. Ali pa takšni, ki me sploh ne pustijo do besede, ker imajo sami toliko za povedati.
Sem pa včasih tudi sebe zalotila, da mi sredi pogovora, največkrat kakšnega dolgoveznega, misli kam odplavajo in potem na koncu sploh ne vem, kaj mi je oseba povedala. Ko ta oseba utihne, je potem najbolje, da rečem: “A res, to pa nisem vedela?” Najmanj sfalim in seveda upam, da me ne pogrunta. :-))