Meni se velikrat zgodi, da se kar v koga zaljubim. Počakaš 3 mesece in te mine. Naredi, nekaj za sebe. Prepospravi sobo. Nova obleka. Takole, pojma. Imam, kako ve#, kdo je pravi. Velikrat se zgodi, da ko malo počakaš, te do vsakega mine. Pojdi v šolo, prekvalifikacija. Krožki, hobiji.

Potem že ni prava, žal. Dajte vzet v obzir, da lahko spoznate človeka, o katerem imate zelo dobro mnenje in vam je všeč, ampak da sploh ni nujno, da je to resnični on, kot si ga predstavljate.

Če nekoga srečaš ob nepravem času, potem ni zate prava oseba.  Ko se prava najdeta, se vse uskladi, ovire kar padejo, sprejemajo vaju vsi, okolica, starši, družba. Močno verjamem v to. Sama sem začutila močno privlačnost do enega moškega, ampak sem ob njegovi bližini čist zmrznila, nikakor ne bi  mogla narediti koraka naprej, ker je bilo toliko motečih stvari vmes, ki so me resno ovirale.  Če bi se danes kje srečala, bi šla verjetno drug mimo drugega kot dva tujca. Počakaj in bo minilo. Ter dobro razmisli pri sebi, kaj te je pritegnilo pri tej osebi. Verjetno tisto, kar ti v življenju manjka.

Tudi jaz tako mislim. Da pravih oseb ne sploh ne srečaš, če si poročen. Nima# dostopa. Če je res prava, se ti ni treba ločit. Že, če tega od daleč gledaš je dovolj. Pejta na kavo in se začnita tko resno pogovarjat. In pol ugotoviš, da nimata istih zanimam.. Meni, kdaj kak tip. Jaz, sem tvoja duša dvojčica. Pol se pa začne, kaj te zanima, kaka hrana, hobiji, imaš rad letala in motorje. Najljubša jed. girice in ti reče o fuj. Čaki Mal, kaka du#a dvojčica pa je to. Lej, pejta na kavo in klepetata in nič drugega. In bosta mogoče samo dobila, kako lastnost en od drugega. Recimo kako prepoznaš, jaz imam barko, jaz jabor, nekaj kar se dopolnjuje.

Par dni nazaj sva se srečala, oba s svojim nadzorom, pogled, pozdrav, še koraki so se nama ustavili in zdaj razmišljam kako naprej. Morda prihodnji teden, ko ne bo dežja, na isti poti ob vodi, le še primerno vprašane moram pogruntati, da ne bo sumničenja.

Tako je. Kadar sem bila jaz najbolj zaljubljena na svetu. Mislila, sam da umrem, če ne dobim tega tipa. Ko sem za nazaj poklicala. So bili ti tipi vsi na drogah. Un, k sem bila najbolj zaljubljena je mrtev. Un, najbolj smotan. Tečen, kot driska. Vse drugo, ga je zanimalo samo jaz ne. Samo, temu je bilo nekaj do mene? In itak, najbolj uspešen. Tako je to. Vstopiš, v avro drugega. Zadetki so full privlačni.

Nista se srečala zato, da karkoli uničita. Maksimalno ujemanje že lahko ima kakšno  sporočilo. Morda to, da se zahvalita za to darilo in maksimalno živita vsak v svojih danostih.

Potem že ni bila taka ljubezen.

Otežene okoliščine razumem v smislu, da si že v odnosu.

Moram te razočarati; na začetku je vse lepo, prijetno, med in mleko.
Kasneje, ko začnemo skupaj živeti in zares spoznavati to “popolno” osebo, mleko naenkrat postane skisano in sladkost medu zažira v grlu, povzroča slabost v želodcu. 😉
Ampak.. ker je življenje trpljenje (kot bi dejal Peterson), katero “trpljenje” izbiraš zase?
Da se začneš malo bolj truditi v lastnem odnosu in če je partner tudi pripravljen, gradita odnos bolj trden in zaupanja vreden drug drugemu, kakor sebi.
ALI
Da skačeš od “popolne do popolne”osebe i n čez čas ostajaš sam/a, ker ne zaupaš več nikomur, še najmanj pa sebi, ker sam/a menjavaš partnerje? 😉

“Zadetki so full privlačni.”

?? Kako, kaj jih dela privlačne, a niso vsi propadli in razpadajoči?