Čudovito, samo še vedno ne razumem, kako si lahko eno z nekom, če se z njim pogovarjaš manj kot s prijateljicami, ki niso del družine, ki jo opevaš. Aja, kavo ti skuha…

Če ni nobenih premikov na bolje pomeni, da konstantno nekaj delaš narobe.
Spremeni svoj način in stvari se bodo spremenile, dokler pa ti ostajaš vseskozi ista ne pričakuj drugačnega rezultata…

Bistveno vprašanje je, zakaj si se sploh poročila? Zato, da bo on doma in čuval otroke, ti pa na telovadbo, faks, služba cel dan? Nič ne obsojam, da se razumemo, ampak kdo je doma, če tebe ni? Danes so drugi časi, ženske bi rade isto, kot moški. Seveda imamo to pravico, ampak kdo bo doma z otroci? Kako naj družina deluje, če vsak hodi na razne dejavnosti? Potem pa so otroci na računalnikih, sami doma, zakaj že? Ženska dela cel dan, ko je prosta, švrk na dejavnosti, mož ravno tako. Saj pravim, otroci so še dobri, kakšne starše imajo. Moški bi radi, kot je bilo, da smo doma. Nam se pa ne da. Poznam to, tudi sama sem tako razmišljala. Lahko rečem, da sedaj nimam problemov, odkar so se stvari uredile, grem lahko na tečaj telovadbe, brez slabe vesti in kreganja. Po tečaju si vzamem čas za naju, ni lahko, se pa splača, ker se ne počuti več ogrožen. Tvoj mož čuti, da razpada družina, zato godrnja vsevprek in vsi so krivi za to, služba, prijateljice, faks… Ali sta se oba odločila glede tvojega faksa? Tudi sama sem hodila na faks in je družina zelo trpela, zato sem se potem odločila za študij na daljavo in ga tudi uspešno končala. Če si se odločila samo ti in njega nisi upoštevala, se ne čudim njegovi reakciji. Tvoje jamranje je en sam egoizem, obnašaš se kot najstnica brez obveznosti, mož naj za vse poskrbi, naj ti da podporo, ti pa hajd u lajf. Ni problema, samo, zakaj si se poročila?

V temle je pa veliko resnice.

Ne oziraj se na mnenja drugih, odloči se sama, verjemi pa, da če boš nadaljevala izobraževanje, ga uspešno končala, skrbela ob tem za otroke,… ti bo kmalu šlo bolje. Bolje za otroke pri tebi, kot med vama, ob večnem prepiru, odnose in stike se da urediti brez prepirov, nato pa zaživi po svoji želji, trudi se za boljši jutri in ne vztrajaj v zdajšnji krizi, ne bo lahko, a bo vredno.

Neverjetno je, koliko zagrenjenjih in zafrustriranih ljudi je tu gor. Adijo pamet!

In samo čakajo, da nekdo napiše, da ima kako težavo in že udrihajo, solijo pamet in širijo to svojo zagrenjenost, ker če se sami v svoji koži počutijo grozno, potem je ja prav, da se tudi vsi drugi…

Bi rekel, da ste ubogi, vendar sem prepričan, da ste le pokvarjeni in nevoščljivi ter da komaj čakate temo, kjer se nekomu mogoče godi slabše. Takrat lahko iztresate svoje frustracije na druge in se za kako minuto počutite bolje, kar pa na dolgi rok ne koristi nikomur, še najmanj vam, ker ste po tem le še bolj gnili.

Če nimate ljudem za povedat kaj drugega, kot le soliti pamet, potem bodite raje tiho in si poiščite psihologa ali psihiatra. Sicer ljudje velikokrat sprašujejo tudi neumnosti in postavljajo absurdna vprašanja, vendar se take da izpustiti in ignorirati, kajneda?

Naj na koncu dodam še nekaj v zvezi z vprašanjem avtorice – vedno je rešitev v iskrenem pogovoru. Lahko, da rezultat pogovora ne bo tak, kot bi mogoče hotela, vendar slabše sigurno ne bo, na dolgi rok pa je lahko le boljše.
Seveda pa obstaja veliko ljudi, ki so najpametnejši na svetu in katerim nihče ne bo govoril kako in kaj, ker oni že vse vedo – če je človek tak, potem mu nihče ne bo mogel pomagati, dokler sam ne dojame kaj počne. Od takih le čim prej stran, ker človek, ki je v osnovi dober, lahko dela napake, vendar se razgovora o tem nikoli ne bo branil in bo hitro ukrepal.

Pa srečno in čim več pozitivnih ljudi v življenju vam želim, vendar jih na tej strani, na žalost, ne boste našli veliko.

Kje pa sem napisal, da je kaj tako lepo?

Da ti skrajšam zapisano; rešitev je vedno v pogovoru. Rešitev ne bo nujno taka, kot bi bila nekomu najbolj povšeči, vendar slabše, kot je, sigurno ne bo. Če naletiš na čoveka, ki vse ve, raje pojdi stran.

CSD-ji in drugo o čemer si pisal pa se dogaja ravno zato, ker se ljudje ne držijo tistega zapisanega. Ja rešitev je vedno v pogovoru in ne, večinoma stvari niso kar lepe, ampak se je za lepo treba potruditi…

Od dveh je izbrala manjše zlo, ostat v nesrečnem zakonu ali se ločit, da bi zakon popravila ni bilo opcija, ker je bilo prenaporno?
Ni večje sreče za otroke kot to, da se starša razumeta, vse ostalo je mnogo, mnogo manj od tega, podrejeno.
[/quote]

Izbrala je manjše zlo, ne pa lažje rešitve, kot skušaš očitno namignit v nadaljevanju stavka. Se ti vidi, da nisi dal ločitve skozi, ker kaj takšnega lahko izjavi samo nekdo, ki se ni nikoli ločil.
Ločitev je ena sama prekleta grozna muka in rabiš nekaj let, da se pobereš. Tudi če se s tem rešiš iz pekla.
[/quote]

Ne trdim, da se je lahko ločit. Tudi zgradit/zgladit odnos ni lahko, koliko “peklenskih muk” je potrebno in katere so manjše oz prinašajo več zadovoljstva, naj presodi vsak sam.
Mislim, da se ni nihče vezal zato, da bi se potem ločeval, se pa zgodi, da se na poti življenja partnerja odtujita, je treba it nazaj in popravit stvari kjer so se sfižile še sploh če so tu otroci ne pa kar končat vse skupaj, ker se nam ne da ukvarjat, predvsem!, s samim sabo.

Mal je smešno svetovati v smislu “pogovorita se”. Za pogovor morata biti zainteresirana oba. Zdaj če en ni, lahko govoriš v nedogled, pa nič ne pomaga.

Hehe, to je res. Dedc se ne bo nikoli ločil zato, ker je nesrečen. Kot opažam, si vsi uštimajo tako, da so srečni. Tudi na račun sreče nekoga drugega (žene in otrok) :)))

Ne, ne bo ti lepse. Zakaj? Ker gojis neka pricakovanja, ker si se postavila v dolocen modus (ne-)delovanja.

Ko nekdo ne komunicira s teboj, ti sporoca, da zanj ne obstajas. Ce ta poza ni izzvana z neko travmo, potem je skorajda izkljucno izzvana s pasivnostjo. Ker te v odnosu “ni”, se je tvoj partner temu prilagodil.

Napisi nam, kaj vse si ze storila, da bi mu izrazila spostovanje? Pri cemu vsemu si ga podprla, da je (v okviru svojih sposobnosti in zmoznosti) on uresnicil svoje sanje in je to tudi tebi veliko pomenilo v zivljenju?
[/quote]nikjer ne najdem zapisa, da jo spistuje,jo podpira,ji omogoča njene sanje .,

Avtorca, kje se je izgubila ta ljubezen? Imata dva otroka, kaj sta vmes pozabila na vaju?

Nikar….kar ločitev, najdita tiste prve poljube, nežnosti.
Zmotilo me je to, da pišete, da hirate….
Morda kljubujete, poskušajte vi naučiti moža, kaj pomeni ljubiti, popuščati, sklepati kompromise.

Če pa res hirate in ste pot truda zanj in otroka že izčrpali, pa brez pomisleka ločitev…hiranje je boleča beseda. Srečno.

Vidim da se je vnela huda debata, sem pa res žalostna kakšen nivo komunikacije je v tej temi. Z možem sem bila od vsega začetka potrpežljiva in dobra, ampak 8 let sem živela samo zanj in za otroke, marsikaj sem požrla, večkrat bila razočarana in ponižana, ampak vedno znova sem vstala, oprostila in šla naprej. Najhuje mi je, da je poleg mene ignoriral tudi nič kriva otroka. Imela sem nepomembne službe, odpovedi, bila doma in mi reče naj hitro najdem službo ker on me ne bo preživljal. Sedaj imam dobro službo, ki mi je ne privošči, odločila sem se da dokončam faks mu spet ni prav. Jaz sem ga vedno v vsem podpirala. Ko je izgubil službo, ko je imel doma s starši težave, pri hobijih, vedno sem ga podpirala. Ampak res vedno. On mene prav nikoli. Edino pohvalo ki sem jo dobila je bila da dobro izgledam in da sem najboljša mama. In družina mi pomeni vse. Ampak ne morem jaz vedno vse dajat in oproščat, on pa samo mulo kuha in se nesramno obnaša. Če sem zato slab človek po vaše potem nekaj ne štima. Nisem popolna, ampak rada bi živela ne umirala na obroke. Doletela me je tudi bolezen pa me niti enkrat ni vprašal kako se počutim. Pa bi si samo to želela če ne že pomoči pri domačih opravilih. Je to preveč kar pričakujem?

Zaslužiš si boljšega, ki te bo spoštoval na tak način kot si ti želiš. v takih primerih najkrajšo potegnejo otroci ampak to ne sme biti problem da še naprej trpiš. Zakaj mu pa ne omeniš da se želiš ločiti? Morda se pa ˝hudič˝ obrne. Če že verjetno samo za en čas.

Ko berem to temo se sprašujem,zakaj ste se sploh poročile/ poročili,če pa sta se potem ločili??!!
Pa razberem samo jaz,jaz ,jaz in jamranje.
Razumem tiste ,ki so se ločile ,kjer je bilo prisotno fizično nasilje ,ampak ene/eni ste se ločile/li,ker vam vaši partnerji niso več nosili rož,ali ker vas vaši dragi niso več pozdravili in poseksali.
Pa ne potiskati otroke naprej, samo zato,ker se eni hočete naokoli vlačiti in iščete neke brezvezne vzroke za ločitev!!

Potem se pa taki čudijo,kako eni zdržijo več kot 30 let skupaj? !! Ja , v vsakem zakonu in zvezi pride včasih do vzponev in padcev in se kdo muli, pa malo spre,pa se ne ločijo.
Najlažje je otroke naprej potisniti,ne pa se potruditi.
Razumem tiste ,ki se ločijo,če je vzmes nasilje ,ampak boli me glava od tistih ,ki se ločijo,ker jih mož ali žena ni povohal,ali povohala nekaj mesecev,pa če sta se enkrat sprla zaradi malenkosti in se bi že zjutraj takoj ločili.
Rajši napišite ,da pač iščete razloge, ker bi se radi naokoli potikali in da vas srbi v mednožju. Za vaše otroke vam je malo mar.

Loči se. PA izbij si iz glave larifari, da vztrajaš “zaradi otrok”. Vztrajaš zaradi lastne lenobe in delaš škodo sebi in otrokom. ČE ne gre, ne gre. Če pogovor ni možen, nimaš kaj, ni nobenega upanja. Samo ločitev lahko prinese spremembo na bolje.

Potem se pa taki čudijo,kako eni zdržijo več kot 30 let skupaj? !! Ja , v vsakem zakonu in zvezi pride včasih do vzponev in padcev in se kdo muli, pa malo spre,pa se ne ločijo.
Najlažje je otroke naprej potisniti,ne pa se potruditi.
Razumem tiste ,ki se ločijo,če je vzmes nasilje ,ampak boli me glava od tistih ,ki se ločijo,ker jih mož ali žena ni povohal,ali povohala nekaj mesecev,pa če sta se enkrat sprla zaradi malenkosti in se bi že zjutraj takoj ločili.
Rajši napišite ,da pač iščete razloge, ker bi se radi naokoli potikali in da vas srbi v mednožju. Za vaše otroke vam je malo mar.
[/quote]

Tu ne gre za malenkosti, če 10 let stvari isto stojijo in ni možne izboljšave. Nehajte si izmišljevat, da se ljudje ločujejo zaradi malenkosti, ker se ne. To je izjemno idiotsko in pokroviteljsko, da si domišljaš, da ti bolje veš od njih samih, kaj je malenkost in kaj resen problem.

Pri nas je totalno isto samo da je v mojem primeru žena tista .ki noče komunikacije in prijateljstva

se strinjam s tem mnenjem.
btw: vajin slab odnos, vajino slabo počutje … je slabše za otroka, kot ločena družina.
[/quote]

Točno tako.
Tudi moja mama je imela tak izgovor, v resnici pa ni imela poguma za ta korak. In v taki zvezi je bilo za nas otroke res grozno, jaz sem vedno čakala in upala, da se končno ločita in bo konec te negativnosti, ampak tega nisem doživela, ker je mama vztrajala zaradi otrok.

Potem se pa taki čudijo,kako eni zdržijo več kot 30 let skupaj? !! Ja , v vsakem zakonu in zvezi pride včasih do vzponev in padcev in se kdo muli, pa malo spre,pa se ne ločijo.
Najlažje je otroke naprej potisniti,ne pa se potruditi.
Razumem tiste ,ki se ločijo,če je vzmes nasilje ,ampak boli me glava od tistih ,ki se ločijo,ker jih mož ali žena ni povohal,ali povohala nekaj mesecev,pa če sta se enkrat sprla zaradi malenkosti in se bi že zjutraj takoj ločili.
Rajši napišite ,da pač iščete razloge, ker bi se radi naokoli potikali in da vas srbi v mednožju. Za vaše otroke vam je malo mar.
[/quote]

Tu ne gre za malenkosti, če 10 let stvari isto stojijo in ni možne izboljšave. Nehajte si izmišljevat, da se ljudje ločujejo zaradi malenkosti, ker se ne. To je izjemno idiotsko in pokroviteljsko, da si domišljaš, da ti bolje veš od njih samih, kaj je malenkost in kaj resen problem.
[/quote]

Resna težava je fizično nasilje in nenehno varanje partnerja, vse drugo je lari-fari.
Eni se že ločijo samo zato ,ker jim soprog,ali soproga ni prinesel rože,ali ker sta se skregala za brezveze.

se strinjam s tem mnenjem.
btw: vajin slab odnos, vajino slabo počutje … je slabše za otroka, kot ločena družina.
[/quote]

Točno tako.
Tudi moja mama je imela tak izgovor, v resnici pa ni imela poguma za ta korak. In v taki zvezi je bilo za nas otroke res grozno, jaz sem vedno čakala in upala, da se končno ločita in bo konec te negativnosti, ampak tega nisem doživela, ker je mama vztrajala zaradi otrok.
[/quote]

Kaj pa je bilo groza za vas otroke? Vas je oče tepel? Ali sta oba starša na okoli še skakala ? Mogoče je pa poštar tvoj ata?

Obstajajo partnerice ki so najpametnejše na svetu in jim nihče ne bo govoril kako in kaj, ker one že vse vedo – če je človek tak, potem mu nihče ne more pomagati, dokler sam ne dojame kaj počne.
Narediš vse da bi dokazal da nisi najslabši, a doživiš ignorancijo ,da vse kar je iz tvoje strani ni nič vredno..
Tudi če imaš prav in podkrepiš z trditvami da ima nekdo narobe, zadeva sledi brez komentarja.
Tako je pri nas.
Kdo naj se potemtakem od koga loči?

Tu ne gre za malenkosti, če 10 let stvari isto stojijo in ni možne izboljšave. Nehajte si izmišljevat, da se ljudje ločujejo zaradi malenkosti, ker se ne. To je izjemno idiotsko in pokroviteljsko, da si domišljaš, da ti bolje veš od njih samih, kaj je malenkost in kaj resen problem.
[/quote]

Resna težava je fizično nasilje in nenehno varanje partnerja, vse drugo je lari-fari.
Eni se že ločijo samo zato ,ker jim soprog,ali soproga ni prinesel rože,ali ker sta se skregala za brezveze.
[/quote]

JA veš da, non-stop kregarija z zmerjanjem po tvoje ni resen problem? A?

Ja, vprašaj otroka, egoistka. Ko jebe, tebi bo bolje, na račun otrok. Še bolje je, ko bo treba stistniti, predno jih iz grunta spustiš pri 50,
Ko boš zaživela, prenesi nove vzorce komunikacije in odnosa vsaj posredno tudi na njih, če slučajno ni bilo brez ljubezni, ker potem le burja pride in vse na novo podela. Tako kot pravi mama. Ker je jeba, da mama ne komunicira niti z otroci, če že s tastarim, ki jih je naredil, ne. Dej no. Same žrtve kar naprej.