Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Kaj trenutno berete (poezija)?

Kaj trenutno berete (poezija)?


Ne upam javno.. je samo za zasebni smeh..:). Bom pesnikovanje tu prepustila resnejšim v teh vodah..
[/quote]

Razumem. Mi bo pa bilo ljubo prebrati, ce si premislis. 😉

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Razumem. Mi bo pa bilo ljubo prebrati, ce si premislis. 😉
[/quote]
Bom imela v mislih, ko naslednjič spesnim forico. :).


Bom imela v mislih, ko naslednjič spesnim forico. :).
[/quote]

Hvala.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «
nova
Uredništvo priporoča

SNEŽINKE

Čisto čisto tiho stopajo copatki.
Gazijo po snegu trije majhni škratki.
Domek je še daleč, zebe jih v ušesa,
huda teta zima nanje sneg potresa.

Prvi se zmrduje: »Sneg je huda reč!«
Drugi obupuje: »Kje je naša peč?«
Tretji ne posluša, v žep lovi snežinke,
rad bi si najlepšo spravil med spominke.

Nič mu ne povejmo, da se bo stopila,
da se v drobno kapljo kmalu bo prelila.
Naj otresa hlačke, smeje se čez breg
in lovi v ročice drobni beli sneg.

(Anja Štefan)

Zima zima bela,
vrh gora sedela,
pa tako je pela,
da bo Mihca vzela.
Ker Mihec nič ne dela,
ker Mihec nič se ne uči,
čakaj, čakaj,
Mihec ti.

GOBICE
II

Tomaž Šalamun

Namreč tako je z vso to zadevo
najboljše stvari so gobice
gobice v juhi
nič nič nič nič

| fiuuuuu ena gobica
en zelen peteršiljček v smokingu
pa dolgo dolgo časa tema
potem stečejo po snažilko
ki je za to odgovorna
nič nič nič nič

| fiuuuuu še ena gobica
zdrava sicer
le kri ni ena A
ker je prebolela hepatitis
Težke so težke te gobice
težke v božjo mater

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

boj se ga, ki bere samo eno knjigo ☺

DRUGO IME

Spet šlo je poletje, le jaz sem ostal,
sem nosil kitaro, pa nisem igral.
Na mojih se dnevih nabiral je prah,
ti spet si prinesla ljubezen in strah.

Prišla si kot ptica, ki dolgo leti,
nihčè te ni čakal na robu noči.
Ostala sva sama in daleč sva šla,
samota je tvoja ob moji bila.

Imela si solze in zvezde v očeh,
skrivnost je ostala na tistih poteh.
Prinesla si sanje in čisto srce,
to jutro mi dalo je drugo ime.

Je dan se prebujal, bil poln je vsegà,
po dolgem sem času spet prosil Boga,
naj pamet mi vzame in sanje pusti,
svobodna je duša, ki s tabo leti.

Ne vem, da bi obstajal slovenski prevod, gre pa za verjetno eno izmed najlepsih pesmih tudi sicer plodnega obdobja na prehodu iz 19. v 20. stoletje.

If—
Rudyard Kipling, 1895

If you can keep your head when all about you
Are losing theirs and blaming it on you;
If you can trust yourself when all men doubt you,
But make allowance for their doubting too;
If you can wait and not be tired by waiting,
Or, being lied about, don’t deal in lies,
Or, being hated, don’t give way to hating,
And yet don’t look too good, nor talk too wise;

If you can dream—and not make dreams your master;
If you can think—and not make thoughts your aim;
If you can meet with triumph and disaster
And treat those two impostors just the same;
If you can bear to hear the truth you’ve spoken
Twisted by knaves to make a trap for fools,
Or watch the things you gave your life to broken,
And stoop and build ‘em up with wornout tools;

If you can make one heap of all your winnings
And risk it on one turn of pitch-and-toss,
And lose, and start again at your beginnings
And never breathe a word about your loss;
If you can force your heart and nerve and sinew
To serve your turn long after they are gone,
And so hold on when there is nothing in you
Except the Will which says to them: “Hold on”;

If you can talk with crowds and keep your virtue,
Or walk with kings—nor lose the common touch;
If neither foes nor loving friends can hurt you;
If all men count with you, but none too much;
If you can fill the unforgiving minute
With sixty seconds’ worth of distance run—
Yours is the Earth and everything that’s in it,
And—which is more—you’ll be a Man, my son!

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Mislim a res nimate bulsega za delat? Spizzzdte kidat sneg rajsi butli umetniski

Kako naj objamem ta svet?
Ne morem objeti celote
s pesmijo napol iz besed,
napol iz samote.

Kaj bi mogel iz sebe spočeti?
Katere svetove naseliti
s čudežem, ki mi od znotraj sveti,
z grozo, ki noče miniti?

Kar morem, je, v loku goreti,
biti zvezdni utrinek.
S čudežem, ki mi od znotraj sveti,
padati v morje praznine.

A moral bi zaobjeti
grozo smrti in čudež tubiti:
čudež, ki mi od znotraj sveti,
grozo, ki noče miniti.

Preden odidem, sit svojih dni, strt,
bom rekel: Smrt, pridi k meni!
Moj hramček, poglej, je odprt!
Vrata zakleni!

In ko bo zaklepala, bom dejal:
Življenje, čudež neugnani,
konec je, vse sem zaigral,
vendar – pri meni ostani!

Hočem še malo živeti,
nočem se še seliti
Iz čudeža, ki mi od znotraj sveti,
v grozo, ki noče miniti.

Ervin Fritz

Tone Pavček: Angeli- noro lepi

A tako žalostni.

The Day Before The Day

Speeches won’t be made today, clocks will carry on
Flowers won’t be left in parks, work will still be done
People won’t be dressed in clack, babies will be born
No flags will fly, the sun will rise,
But we know that you are gone

You who love to love and believed we can never give enough

It wakes me every single night, thinking through the day
Did you stop at any time have doubts at any stage
Were you calm or were you numb or happy just to get it done
I’ve lived my life without regret until today

You who love to love and believed we can never give enough

I didn’t get to say goodbye the day before the day
Was trying to get to work on time, that’s why I turned away
And missed the most important thing you’ve ever tried to say
I’ve lived my life without regret until today

You who love to love and believed we can never give enough
And you who hoped that underneath we all felt the same
That was until the day before the day

Ogromna moč ušes, ki poslušajo

Mi prošnja Perova ne da miru,
pa si kar njegovo temo izposodim tu.
V mislih pri extu,
ki v lužici čofota
in pesem od Dido posluša.
Še sama si jo zavrtim
in se v njene besede potopim…
Medtem ko Mandolina
narahlo stihe niza,
tečajnico kriptovalut,
Glup ko točak TM prebira.
Primorka nam za pokušino da,
v angleščini stiha dva.
Priznava feminisTka- obožujem Menarta!
ki kocine ji postavi pokonci,
ko prebira ga.
In še nekaj neznancev
tu sprehaja se,
ki pripravijo me,
da preberem rime te.
Iz dotika sanj prebudim se
v nov snežen dan.
Glej, kako sneg naletava
in igrivost v srcu prebuja.
Še angeli v temo so pokukali,
mogoče kakšno solzico obrisali,
saj stihi polni čustev so,
ki o piscih nekaj povedo.
Če pesniška zbirka
na mojo poličko pot si utre,
Pero- tvoji temi pripišem zasluge vse.
Ali uspešno ali ne
nima veze.
Ob pisanju tega
uživala sem le,
a gobic pojedla ne.

+++

Hehe, zdaj mi je pa nerodno.. prvič delim javno svoje pesmice. Tale sicer res ni smešna, ampak tu ni bilo bistvo v tem.

Take this Kiss upon the brow
And in partin From you now
Thus much let me avow
You re not wrong who deem
That my days Have been a dream
Yet if hope has Flown away
In a night or in a day
In a vision or in none
IS it therefore the less gone
All That we see or seem
IS But a Dream within a dream


Živijo Zmaga, živijo Slava,
živjo…. Jožica
😉
Dobra si.

Super je. Jaz sem sicer bolj pričakoval nekaj v smislu one:

Ja nisam pesnik slomljenog srca,
mirisnih polja i cvetnoga maja,
ja sam pesnik, što voli da prca,
meni iznspiracija stiže iz jaja.

Tako, da me je ta tvoj izdelek prav prijetno presenetil.
Hvala ti.

________________________________________________________________________________________________________ » Respect My Existence or Expect My Resistance! «

Ko pa sem jezna pa si ponavljam tole

Noč temna in globoka, molk noci
Čas ko je v troji izbruhnil ogenj
Čas ko skovika sova. Pes zavija.
In ko duhovi vstajajo iz grobov
To je za tako delo pravi čas..

Kakšno delo pa je odvisno od razpoloženja in osebe ki me je razjezila :))


Živijo Zmaga, živijo Slava,
živjo…. Jožica
😉
Dobra si.
[/quote]
Hvala. :).


V čas polnočni neveseli slab, strt sem si glávo belil,
ko sem v mrtvo znanje zrl, v marsikak tisk čuden, star –
kinkal sem, kar podremaval, ko nekdo je potolkaval,
rahlo v dver je potrkaval, potrkaval kar in kar.
“Gost,” zmrmral sem, “potrkaval bo na vrata kar in kar
– slišim samo tak udar.”

Ah, spomini so živi na december, mesec sivi,
ko ogorek vsak minljivi s tal je bil kot grozna stvar.
Želel sem si, da svit sine, a zaman iskal načine,
da me s knjigo žalost mine – mine do Lenore me žar –
do Lenore z imenom angelskim, razdajajoče žar –
tu ne bo je več nikdar.

Iz škrlatnega zastora me je svilnat šum nabora
zbegal, dregal z grozo me, ki ni me še obšla nikdar;
bitje srca sem ustavljal in tako sem stal, ponavljal:
“Gost bo, ki se je pripravljal, da pri meni bo vendàr –
pozen gost, ki se pripravljal je, da z mano bo vendàr;
v tem je pač edina stvar.”

Brž se spet mi duh je znašel in že nisem več odlašal,
rekel sem: “Gospod, gospa, res ne zamerite nikar;
sem pač malo podremaval, nékdo pa je potolkaval,
lahno v dver je potrkaval, potrkaval kar in kar,
komaj vedel sem, da čujem,” – vtem sem dver odprl kar –
mrak je bil edina stvar.”

V mrak sem gledati se trudil, dolgo stal, se bal, se čudil,
dvomil, sanjal sen, ki smrtnik ni ga sanjal še nikdar;
a tišina je ostala, ni tihota znamenj dala,
le “Lenore!” je šepetala, čul sem te besede čar.
Jaz “Lenore!” sem šepnil in v odmevu čul besede čar.
Slišal sem samo to stvar.

Komaj sem se znašel v sobi in ves gorel sem v tesnobi,
že sem trkanje zaslišal, bil glasnejši je udar;
“Res,” sem rekel, “res tako je, trkanje na polkna to je;
naj pogledam, kaj bilo je, naj bo konec teh utvar –
naj srce se mi umiri, naj bo konec teh utvar;
piš je le, edina stvar!”

A ko okna sem odprl, s kriljenjem, s frlenjem vdrl
noter je mogočen Krokar, svetih časov gospodar.
Niti malo ni pozdravil niti se za hip ustavil,
pač pa kot gospod se spravil v sobo je nad vrata kar –
na poprsje Palade nad vrati se je spravil kar –
spravil, sédel, nič mu mar.

Črni ptič pa mračne sanje mi spremenil je v smehljanje,
ko tako je s svojim zadržanjem važen bil in jar;
“Če si gol po glavi sivi,” vpil sem, “nisi bojazljivi
davni Krokar razdražljivi kod z obal Noči vendàr –
svoje mi ime iz Plutonske noči povej vendàr!”
Krokar vpil je: “Prav nikdar.”

Čudil sem se: ptič okoren, pa da je tako zgovoren,
dasi malo mi izdal je – malo mu bilo je mar;
kajti vsi pač vemo eno, da še bitje ni nobeno
kdaj bilo že počaščeno s ptičem iznad vrat vendàr –
s ptičem ali pa z zverjo na kipcu iznad vrat vendàr
in z imenom Prav nikdar.

Vèndar Krokar, ki sedel je sam na kipcu, razodel je
komaj to, kot da imel je duh njegov v tem ves svoj žar.
Nič ni drugega več pravil – niti kril ni več popravil –
jaz pa komaj sem izdavil: “Znanci vsi odšli so kar –
zjutraj pa še ta odšel bo, kot mi Up splahnel je kar.”
Ptič je rekel: “Prav nikdar.”

Zdramil sem se v tej tišini, ko jo je glasnó prekinil,
rekel sem: “Brez dvoma, to je vse, kar zna, edina stvar –
po lastniku jo povzel je, ki v Nesreči bol sprejel je
pa se bolj in bolj vsak spev je ožil mu v to breme kar –
dòkler v žalostinkah Upa nosil ni bremena kar
v teh besedah ‘prav nikdar’.”

Vèndar Krokar mračne sanje mi spremenil je v smehljanje
pa pred ptiča, vrata, kip primaknil naslanjač sem kar;
pa sem se na pliš usedel, sanje s sanjami prepredel
vse z namenom, da bi zvedel, kaj zlovešči ptič vendàr –
kaj mrtvaški, kruti, štorasti, zlovešči ptič vendàr
kani s krakom “prav nikdar”.

V stolu gruntal te stvari sem, a besede črhnil nisem
ptiču, ki me je presunil iz oči njegovih žar;
še ugibal sem zvedavo in lahnó nagibal glavo
v plišast naslanjač, s svečavo, ki je lila v kolobar,
kjer na plišu s to svečavo, ki je lila v kolobar,
nje ne bo več prav nikdar!

Kar se v zraku je zgostilo, kot bi vanj prišlo kadilo,
ki ga seraf láhno po preprogi prizvončkljal bi v dar.
“Reva!” vpil sem, “Bog ti v rabo je s krilatci dal za vabo
časa – časa za pozabo, da Lenore ne bo ti mar;
srkaj, srkaj to pozabo, naj Lenore ne bo ti mar!”
Krokar vpil je: “Prav nikdar.”

“Prerok,” rekel sem, “zla duša! Prerok – ptica, vrag, ki skuša!
Ali te Skušnjavec dal je ali te je dar vihar,
bedni ti, a ne splašeni ptič, sem v ta kraj zapuščeni –
v ta dom z Grozo uročeni – prosim te, povej mi kar –
ni balzama v Gileadu? Reci – reci, prosim, kar!”
Krokar vpil je: “Prav nikdar!”

“Prerok!” rekel sem, “zla duša! Prerok – ptica, vrag, ki skuša!
Pri Nebesih in pri ljubem Bogu, ki nam je vladar,
reci duši strepetali, če prišla bo v Raj tam dalji
k devi, ki krilati dali so ime Lenore ji v dar –
k brhki deklici, ki dali so ime Lenore ji v dar.”
Krokar vpil je: “Prav nikdar!”

“Naj bo tvoj glas znak k slovesu, ptica, vrag!” sem planil v besu –
“zleti kar nazaj tja v Plutonske noči in v svoj vihar!
Kar poberi perja svoja, znak, da laže duša tvoja!
Mar naj ni ti tihost moja! Pojdi s kipca mi vendar!
Kljun mi iz srca izderi, spravi se znad vrat vendar!
Krokar vpil je: “Prav nikdar.”

Krokar pa sploh ne odhaja, še ostaja, še ostaja
na poprsju blede Palade nad vrati mrk stražar;
in oči njegove zdijo se kot vražje, kadar spijo,
v soju lúči pa ostrijo se na tleh mu sénce kar;
duša pa ne bo mi s senc, ki po tleh polzijo kar,
dvignila se – prav nikdar!

Zaratrose bi lahko komot o nas pesmice pisala 🙂
Poetic justice

Super je. Jaz sem sicer bolj pričakoval nekaj v smislu one:

Ja nisam pesnik slomljenog srca,
mirisnih polja i cvetnoga maja,
ja sam pesnik, što voli da prca,
meni iznspiracija stiže iz jaja.

Tako, da me je ta tvoj izdelek prav prijetno presenetil.
Hvala ti.
[/quote]
Hahaha.. znam tudi presenetiti ja.. saj pravim, da nekatere stvari ohranjam samo za oči zasebnosti, pa mi mogoče kdo to ne pripiše. :).

New Report

Close