Kaj v bistvu sploh pomeni mamin sinček?

Živjo, nekaj vrstic spodaj sem brala o maminih sinčkih.
Sem mamica dveh sinčkov (sicer še majhnih). Želim si, da bi bili tudi v njuni odraslosti prijatelji, da bi mi zaupala. Seveda bi jima tudi svetovala, če bi ti želela, ne pa zahtevala od njiju, da moj nasvet tudi upoštevata.

Če pa pogledam mojega moža in njegovo mamo – obnašata se kot tujca, ne nje, ne njega ne zanima kaj dosti o drugem…To se mi pa tudi zdi čisto mimo.

Torej, kakšni so mamini sinčki?

zame je mamin sinček ta, ki se mora za vsako malo zadeva posvetovati z mamico, da mu mami ukazuje kaj naj počne, da daje njenim idejam prednost pred mojimi, da je mami vidno ljubosumna na njegovo punco in se pritožuje, da ji namenja premalo časa….
Vse to sem jaz namreč doživela in hvala lepa nikoli več!

Mamin sine je tudi tisti, ki se na zna odselit od svoje mame, ji kljub temu, da zivi v razmerju že 2 leti nosi svoje cote oprat, jokat ko se skrega “doma”, ne zna nic doma postoriti, ker je zato zmeraj bila “pristojna” mama ali sestra….skratka vedno nebogljen, nemocen, nesposoben..neodrastel.

Ko gledam danasnje mulce stare 20 in čez so nekateri tako leni, da to svojo lenobo skrivajo za “ne znam” in “ne morem”… vzgoja ni samo po pricipu..ali te zanima, ali bi…ampak tudi moras, brez pardona.

Meni se je vcasih zdelo blazno kruto, ko so v kaksnem naravoslovnem filmu kazali kako strasi ptici nekega dne enostavno odletijo in jih ni vec … tega ljudje ne znamo…zato pa srecas tudi kaksnega pri 50h na nivoju 15-letnika

Jaz se sprasujem tule bolj zakaj do tega pride, da so fantje precej bolj nagnjeni k temu da postanejo mamini sincki, kot pa dekleta ocitove puncke?

mame so tiste, ki bi morale nekako “pretrgati” to navezanost oziroma, kako naj rečem, naučiti tud fante, da je treba za sabo pospravljat, znat pralni stroj vklopit, posodo pomit…..Ker če seo bo to Janezek naučil, bo Janez znal! In potem ta mlade ne bojo jamrale nad takimi fantki, ki za vsak drek letijo u mamino “naročje”…Največja neumnost mam je pa ta, da so ljubosumne na punce, s katerimi njihovi sinovi hodijo al pa se celo s katero oženijo… moje mišljenje je tako, da dokler so otroci majhni, jih naučimo za samostojno življenje, da jim pomagamo, svetujemo,ko pa enkrat odidejo….naj odidejo srečni, da so imeli srečno otroštvo in da imajo še vedno nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Mislim, da ni večjega zadovoljstva staršev, ko se tud na stara leta razumejo z otroci in njihovimi partnerji..in obratno.

Gre za odnos med posesivno materjo in sinom ki se največkrat manifestira na sledeči način (vse sem po izsečkih povzela po knjigi M. Košička: Moški v škripcih).

Mati sina do konca razvadi, ne razvije mu delovnih navad, ne nalaga mu nikakršnih nalog, ne dopušča mu, da bi karkoli storil na svojo roko,

Gre za žensko, ki ne zna nikogar ljubiti. Zato ji nikoli ne uspe, da bi spoznala ljubezensko in zakonsko srečo. Svojo nezmožnost za povezovanje z ljudmi na podlagi ljubezni nadomešča s tem, da je do njih napadalna. Ker si ne zna pridobiti ljubezni pri nikomer, se trudi da bi koga podvrgla svoji oblasti. Zlasti skuša to doseči pri možu in otrocih. Taka ženska hoče, da bi ostali njeni otroci odvisni od nje do smrti. Hčerki zavida možnost, da doživi srečo v ljubezenskem življenju, zatoji dostikrat preprečuje vzdrževati ljubezenske zveze. Sinu pa ne samo zavida, nanj je tudi ljubosumna. Ne more prenesti misli, da bi utegnil njen sin vzljubiti kakšno drugo žensko, da bi njej posvečal svoja čustva in pozornost, se z njo ukvarjal, z njo preživljal svoj prosti čas. Hoče biti edina oseba ki ji sin daje svoja čustva. Hoče, da skrbi samo zanjo, se ukvarja in druži samo z njo.

Njena posesivnos se nanaša predvsem na sinovo spolnost. Izrablja vso svojo iznajdljivost, da sinu prepreči ustvariti ljubezensko zvezo. Včasih se dela, da je zadovoljna s sinovim dekletom, v začetku ji celo izkazuje hinavsko ljubeznivost. Če pa zveza traja dalj časa in se čustvena veza poglobi, začne mati sinu “odpirati oči”.

Če par živi ločeno od tašče, tedaj ta vsak dan telefonira sinu, zahteva od njega, naj ji pride to ali ono postorit po hiši, naj jo kam pelje ipd. samo da bi imel manj časa za ženo. Če stanujejo skupaj ne pusti, da bi šla kam sama. Neredko tašča celo spi v njuni sobi, čeprav so v stanovanju še druge sobe.

To je le delček tega, kar poskuša polaščevalna mati, da bi sinu preprečila ustvariti uspešno ljubezensko zvezo oz. srečen zakon. S tem resno ogroža, kvari ali pa popolnoma zmoti tudi njegove spolne funkcije.

e točno to…čeprav grozno, da take ženske sploh obstajajo

zgodi se tudi, da kdo pod vplivom matere kratkomalo ne odraste. Če ima gospa n.pr. moža alkoholika, in bo že od najzgodnejšega otroštva nekako zamenjala vloge sina in moža, s sinom bosta skupaj gospodinjila, neprimerno se bo z njim pogovarjala, uporabljala ga bo za zaščito pred možem, in tak fant ne bo znal prav ljubiti dekleta, zdelo se mu bo da s tem nekako vara svojo mamo, ker jo mora še naprej ščititi, paziti nanjo, jo imeti rad nekako kot partner.(čeprav se ne zaveda tega). Takšen ni sposoben odrasti in ljubiti odraslo žensko. Če mu je bilo otroštvo zelo hudo, je lahko celo pedofil – v njem ostane majhen deček, in ima rad majhne deklice.

Še jaz, prosim!

Mamin sinček niso samo zgoraj opisani ekstremi. Veliko več jih je takih “tihih, neizraženih”, ki jih dolga leta samo sumiš, potem pa, ko dokončno pogledaš resnici v obraz in spoznaš, da se ne bodo spremenili, se vprašaš, zakaj si mu namenila toliko časa, ljubezni in pozornosti. Zato, da se bo vrnil v naročje k svoji ljubljeni mami, s katero ne zna pretrgati erotičnega razmerja – razmerja s staršem nasprotnega spola, ki ga v otroštvu vsi normalni (po Freudu) prerastemo!

To so moški, ki ob “soočenju” tašče in svoje žene, gledajo v tla, tv ali skozi okno. Nikoli ne vzamejo žene v bran, ampak od nje pričakujejo, da “potrpi”. Govorijo, da se “mami ne da dopovedati” (čeprav sploh niso govorili z njo o tem, ker sami menijo, da gre “za malenkosti”, ki jih njegova partnerka pač mora “preboleti” oz. “prerasti”!). Kadar so v položaju, da bi se morali odločiti bodisi za ženo, bodisi za svojo mamo, so negotovi, prestrašeni in imajo občutke krivde. Običajno reagirajo pri tem celo agresivno in napadejo “milejši” in “priročnejši” lik – partnerko. Mati je stalna avtoriteta. Nasedajo zgodbam o materini “bolezni”, ki izbruhne vselej, kadar je partnerka morda zaradi česa lepega v središču pozornosti. Z materjo se slišijo več kot dvakrat tedensko. Ne čutijo “svojega prostora” in pod pojmom družina vsekakor pojmujejo razširjeno družino – torej z njegovo mamo vred. Če se le da, živijo v bližini matere in si dajo pri njej večkrat postreči z obedom (dobro staro kosilo, kot njegova partnerka pač ne zna skuhati) ne glede na to, ali jih ta čaka tudi doma, in obenem tudi z mamino filozofijo. Ljubezen gre pač skozi želodec. Radi so ljubosumni, ker niso prepričani v lastno ljubezen in zato raje dvomijo v partnerko. Obtožujejo brez razloga. Tudi zaničujejo, prezirajo, saj so sami bolj vzvišeni in popolni. Oni ljubijo svojo mater in to je – tako nas učijo tudi v šoli – vrhunec nesebične, požrtvovalne ljubezni. Polovica jih ima težave tudi v postelji. Pri veliki večini maminih sinkov ima mati posredno ali neposredno dostop tudi do omar z osebnimi stvarmi. Po njih lahko brska, jih ureja in pospravlja po svoje, ter v njih pušča (kljub partnerkini prisotnosti) njegovo, včasih pa celo njeno oprano in zlikano perilo (saj je perilo najboljši nadzor dogajanja v spolnosti). To perilo se da po potrebi pustiti tudi na zakonski postelji kot nekakšna “izjava” ali markiranje teritorija.

Irena, ali ni pranje in likanje delo, ki ga ne maramo in ni to pomoč? Imam namreč tudi sina, ki jima seveda perem in pospravim, saj moram, če pa onadva ne. Seveda pa nista poročena. Imata pa prijateljici in zelo me skrbi, da ne bi bila kdaj slaba tašča.

Irena, ali ni pranje in likanje delo, ki ga ne maramo in ni to pomoč?

Koliko tega “dela, ki ga ne maramo” izkoristijo tašče za svoje velike Žrtve? Žrtvujejo se za nas (z namenom, da nas bodisi kontrolirajo, bodisi manipulirajo z nami, bodisi nam brskajo po predalih, ker nam “pospravljajo” itd.)! Upam, da razumeš. Če obstaja nek par, ki živi skupaj v gospodinjstvu, se morata odreči pomoči svojih staršev, če sta odrasla. Če potrebujeta pomoč v gospodinjstvu, naj jo plačata. Če pa kateri izmed staršev prav UŽIVA v pranju in likanju in je očitno vesel, če lahko to počne (ne pa namrščen in poln očitkov, koliko se on žrtvuje), pa lahko skupaj premislita, ali bi mu to delo prepustila. Če kakršnokoli delo prepustita kateremu izmed svojih staršev, naj ta nima prostega dostopa do njunega bivališča, naj se obvezno prej najavi in se ne kaže nenapovedan na vratih, ali pa mu perilo nekdo izmed para dostavi sam.

Osebno mislim, da običajno cena gospodinjske pomočnice več kot odtehta veliki Dolg, ki si ga nakoplješ pri (slabi) tašči, če ji prepuščaš delo.

Sicer pa: sedaj imam čudovito taščo, kaj čudovito, zlato! Govorim le iz svojih preteklih izkušenj…

Kaj je torej čudovita tašča?
To je oseba, ki spoštuje zasebnost. To je oseba, ki npr. povabi par enkrat mesečno na kosilo, vendar počaka, da se med seboj dogovorita, ali bosta prišla, ali ne in ni užaljena, če kdo izmed para manjka. To je oseba, ki se ne boji partnerja svojega sina ali hčerke, čeprav na njem opaža par napak – iskreno želi srečo obema. Nikoli ne obrekuje partnerja. Na obiske se napove. Pomoč ponudi in ne igra užaljenosti, če je zavrnjena. Nikoli ne izsiljuje, da bi nekaj dosegla. S svojim sinom ali hčerko se pogovarja kot z odraslim, ne kot z malim otrokom. Ne komentira njegovega izbora oblačil ali obutve, ne kritizira njegovega načina življenja, ne deli nasvetov takrat, ko je zanje ni nihče prosil (pa čeprav se mora ugrizniti v jezik, če vidi, da gre nekaj narobe!). Čisto na koncu pa je to tudi oseba, ki sama prisili svoje otroke, da odrastejo, ko je čas (če sami nočejo).

Praviš, da pereš in likaš – ker onadva ne. Kaj to pomeni? Sta odrasla? Se spotikaš ob njuno perilo, ki leži na tleh? PUSTI LEŽATI!!! Pusti pri miru. Ne hodi v prostor, kjer je to perilo. Če živita sinova še pri tebi, naj imata bodisi ključ od svojih sob, da jih lahko zakleneta, a v vsakem primeru ne prestopi praga njunih sob, razen, če te vanje ne pokličeta, ko sta doma. Če sta odrasla, morata sama pomiti okna, zamenjati zavese, posteljnino, posesati. Če nimata časa, je to njuna težava, ne tvoje delo.

Če imata sinova prijateljici, se morajo za red dogovoriti oni med seboj in si delo razdeliti. Lahko ponudiš, da opereš, vendar se ti mora perilo izročiti v košari (ne, da ga ti pobiraš v tistem prostoru ali stanovanju!) ali v vrečki na vhodnih vratih – razen, če se napoveš za obisk, ob katerem še odneseš perilo za oprati. Razumem, da bi rada kar najbolje pomagala. To je čudovito. Vendar sinova potrebujeta tudi to, da te preprosto ni tam za vse, da nisi gospodinjska pomočnica. S tem jih naučiš odgovornosti in neodvisnosti, to pa je najboljše darilo za njuni prijateljici! Morda se bodo prepirali zaradi nereda, morda ti bo nerodno, kako si ju vzgojila, če imata tako svinjarijo. To NI pomembno! Ne sekiraj se. Vsak moški pušča perilo po tleh (to je verjetno zapisano na Y kromosomu), ampak nekateri ga morajo potem tudi pobrati. Tisti, ki ga lahko puščajo po tleh in ne pobirajo, imajo v svojem okolju ženske sužnje. Pa naj bo to mati ali partnerka. Ti ne spoštujejo žensk.

Če ravnaš vsaj malo tako, kot sem ti napisala, se ustvari zelo prijeten, topel družinski odnos. Ni podtikanj, hujskanj itd. in gospodinjsko delo je razdeljeno. Na kosilu, ki ga skuhaš ti in vse povabiš, pa so najpogosteje prav vsi prisotni in dobre volje.

Se podpisem pod Irenine poste.
lp

to si bom šla še večkrat brat.

Se podpišem pod tvoj post! Tudi moja zdajšnja tašča je krasna. Vse je povedala že ob poroki. Rekla je:”bodi srečna z mojim sinom”. Ne bodita srečna, ali pa upam, da boš osrečila mojega sina, ampak MENI je zaželela srečo z njim. Čisto me je sezulo. A je kaj čudnega, da jo imam neskončno rada?

Joj, kako lepo, Koka!

Tole je pa še za tiste, ki nimate takšne sreče:
http://www.motherinlawstories.com/