Kaj vas ovira, da se ne odločite še za (enega) otroka?
Ker se država močno trudi, da nam samozaposlenim in z lastnimi podjetji vztrajno meče polena pod noge, obenem pa bi ta ista država rada zmanjšala odstotek nezaposlenih in povečala število otrok: bodimo realni, s tem, da nam predpišejo bombažne gate, jim tega zagotovo ne bo uspelo.
Pa konkreten primer:
Mož ima lastno podjetje, zaposluje 12 delavcev, od tega 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} delovnih invalidov, ukvarja se z lesarstvom. Smo eno redkih podjetij s to dejavnostjo, ki se še prebijamo, veliko število jih je v letošnjem letu obstalo. Zakaj? Ker naši državniki dopuščajo, da se naše NARAVNO BOGASTVO, naš les, to so naša drevesa, ki so rastla tudi stoletja, na veliko prodaja v sosednjo Avstrijo. In to lahko brez omejitev počne naše Gozdno gospodarstvo, ki upravlja z državnim lesom, z državno hlodovino. Druge države stremijo k temu, da se naravna bogastva ohranjajo in da se ne prodajajo k sosedom, mi pa na veliko posekamo vse kar raste in v Avstrijo, tako da manjše slovensko neskorumpirano podjetje enostavno ne more preživeti. Živimo ob avstrijski meji, obkroženi z gozdovi, hlodovino pa nam trenutno vozijo skoraj iz hrvaške meje, ker do tja avstrijska roka zaenkrat še ni posegla. Ker smo na našem območju med redkimi, ki so se prebili do danes, je naročil ogromno, surovine pa ni moč dobiti. Delali bi lahko na 4 smene, zaposlili še enkrat toliko delavcev, če bi država omejila prodajo naravnega slovenskega bogastva v tujino.
Imava dva otroka, hišo na hipoteko in nas je resnično strah, kako bomo preživeli. Samo zato, ker država to dopušča, bo morda v kratkem še naših 12 delavcev na zavodu, vključno s težko zaposljivimi invalidi, da sploh ne razmišljam, kako bomo preživeli sami. V štartu sva razmišljala o treh otrocih, a če naju vprašate danes, si tega ne upava, ker naši državniki razmišljajo le o tem, kako bodo v 4 letnem mandatu sami najbolj obogateli, za nas, manjše delodajalce in samozaposlene pa jih kratko malo nič ne briga.
In ker so taki časi, pa ker nisem več rosno mlada, mi bo biološka ura do takrat, ko si bom morda upala imeti še kaj podmladka, že odtiktakala.
Namesto, da bi gledali na to, kako naj nas na hitro zašijejo, bi se morda lahko ukvarjali s tem, da nam pomagajo preživeti, ker delamo in se prebijamo itak sami in tudi zaradi nas je manj prijavljenih na zavodu za zaposlovanje. Vendar to je za naše politike že višja matematika, sami dokazujejo, da njihova inteligenca seže le do ženskih gat.
Pa lep pozdrav.
Pri nas imamo stanovanjski problem rešen, jaz imam izobrazbo, tudi moj fant bo kmalu končal faks…pa še dve čudoviti babici imamo na razpolago …neskončno si želim, da ne bi ostali pri enem otroku, ampak bi jih imela 3 ali več….imam pa trenutno tako psihično kot intelektualno dokaj naporno, ampak zelo slabo plačano delo,vpisala sem še podiplomski študij tako da sem zvečer čist fertik…in samo spat…zaradi ubijalskega tempa vsakdanjika nekoliko trpijo tudi odnosi s partnerjem, tako da razmišljam o skrajšanem delovnem času…preveč hitimo in norimo, pa ne le naša družina, ampak v povprečju kar večina slovenskih družin…včasih so fizično trdo delali na kmetiji in na polju, pa so bili zvečer prijetno utrujeni in razpoloženi… sedaj pa smo zvečer zbiti od sedanja v pisarnah in celodnevenega adrenalina in pehanja za uspehe na delovnem mestu.. res žalostno, da nam ostaja le malo časa in energije za posteljne radosti in delanje otročkov….izbrati torej med kariero in družino bo treba, pa naj medijske superženske ki zmorejo vse hkrati rečejo karkoli, moje mnenje je takšno, da je treba biti z otrokom več kot dve uri na dan, v tem času pa moram biti spočita oz. vsaj v normalnem stanju, če želim biti dobra mama…
LP,Mavrica.
Želiš konkretne primere glede izgube službe?
No, ti bom opisala svoj primer.
Imam dva otroka, razlika med njima 7 let. Ko sem se odločila za drugega sem v določenem podjetju že imela 10 let delovne dobe, položaj na delovnem mestu, plačo…skratka nek status v podjetju in seveda odšla na porodniško. Nekje sredi porodniške, pa dobim …. “sem rahlo nezaželjena v podjetju, ker sem zdaj mamica DVEH majhnih otrok”, ker to za sabo potegne bolniške….. … Po zelo mučnih in nebodigatreba pogovorih, odvetniki sem sicer službo obdržala, prestavljena sem na drugo( beri slabše) delovno mesto, plača se mi je zmanjšala ( ker se je med tem časom “zgodila” sistemizacija…) in še bi lahko naštevala.
Pa še nekaj: porodniška mi je potekla sredi meseca maja 2006, vrtci sprejemajo zaradi prenapolnjenosti, koisijsko in šele to od septembra. KAM z otrokom do takrat? Poiskali smo privat varstvo, zanj odštejemo krepke denarce….
Vidiš , to so konkretne stvari, ki me motijo, me preveč strašijo , da bi si “upala” še enkrat zanosit in si privoščiti še enega otroka, čeprav želja pri obeh je po še enem otroku. vendar mislim, da bo to ostala res samo želja, ker tokrat sem jo odnesla še kolikor toliko O.K. , v prihodnej pa mogoče ne bo tako.
Toliko od mene!
LP Maja
Zdarvo,
ja pri nas imamo 2 otroka, oba sta v jaslih stara 1 leto in 2 leti.
Pri nas pa je tako, da imaca z možem sicer nadpovprečne plače, ampak na koncu meseca ne ostane nič. Vrtca plačujeva 120.000 SIT, potem je tukaj se kredit za stanovanje 170.000 SIT, ki bo najino cez 20 let :). Pa položnice za elektriko, vodo, telefon,ogrevanje 80.000 SIT na mesec. Pri plačilu vrtca ne upoštevajo kredita. Oba sta se v plenicah, in plenice je potrebno nositi tudi v vrtec, kljub visoki ceni vrtca. Torej za hrano in pripomočke porabimo še približno 80.000 SIT na mesec, potem pa še bencin in vzdrževanje avta, pa če hočeš še na kakšne počitnice, spet vsaj 80.000 SIT na mesec Pa si prepračunajte, koliko ti ostane na koncu meseca. Stroškov skupaj je vsaj 530.000 SIT na mesec. Kakšen mesec pridemo tudi čez 600.000 SIT, pa cunje niso niti vštete.
No kljub temu se bomo verjetno še odločili za enega oz. mogoče celo za dva otroka. Ampak apeliram na državo, da naj vsaj za tiste, ki si
želimo večjih družin in smo jih pripavljeni imeti naredi to deželo prijazno družinam in otrokom. Ne pričakujem da bo vrtec brezplačen, šole brezplačne, plenice zastonj,…ampak vsaj naj upoštevajo kredite, kakšno finančno olajšavo,…
L.p.
Barbara
Andreja,
to je pa tako: v vrtcu so otroci, ki spadajo pod pristojnost drugih vrtev (očitno je naš vrtec – pa ni v mestu – staršem bolj pri roki oz. bolj všeč) in tako je letos ostalo 40 otrok brez sprejema. Veliko tudi domačih, ki bi imeli vrtec, če prostora ne bi zasedli otroci od drugje. Tudi mi smo dvakrat padli ven… in takrat sem bila resnično besna, ker sem morala iskati varstvo v drugem vrtcu daleč od doma.
Mislim, da bi g. drobnič moral za dvig rodnosti poskrbeti drugače kot s plačljivim splavom. Čeprav, če bolje pomislim tole plačilo sploh ne vpliva na mojo odločitev glede otrok. Zagovarjam sicer to, da je bolje preprečiti kot zdraviti, ampak če že pride tako daleč potem naj bi ženske imela svobodno voljo do odločanja, ki jo ne bi bilo treba podmazati z recimo 80 tisočaki.
Naš minister in njegova ekipa bi morala vso energijo usmeriti v razvoj strategije, kako zmanjšati čas od npr 20-35 let, ko se mladi osamosvajajo in gredo počasi nekako na svoje. Olajšati bi bilo potrebno pot do zaposlitev, pridobitev stanovanj ipd. saj bi se pari, ki bi jim bilo to omogočeno prej kot pred tridesetim letom, mogoče lažje odločili za naraščaj. Koliko je povprečna olajšava za otrok/ dan v naši državi je bilo pa tudi lepo napisano v enem članku pred časom…manj kot je dnevna oskrbnina zapuščenega kužka v zavetišču! Nad tem bi se lahko drobnič zamislil, ne nad splavi. Pa mej potem otroka…ker nekdo misli, da bi ga moral imeti?!
Da ne bo pomote, otroka imamo in pričakujemo drugega. Imamo jih zaradi lastne želje, ker če bi se ozirala na finance in podporo države pri tem, jih zagotovo ne bi imela.
Stara sem 29 in imam 2 otroka. Tretjega z možem ne načrtujeva, ker se mi zdi, da sva s tema dvema sončkoma izpopolnjena. Enostavno ne čutim potrebe po še enem otroku, želim se čim bolj posvečati mojima sončkoma.
O cenah vrtca SPLOH ne debatiram, sicer pa sva vedela koliko naju bo otrok stal in ali si ga lahko “privoščiva” – žal je danes tako.
Ker je že bilo govora o pravosodnem izpitu – naredila sem ga 3 leta nazaj – na vrsto prišla takoj brez vez in poznanstev in ne z nekim briliantnim povprečjem na faksu (8,5), res pa je da sem pripravništvo na sodišču delala voluntersko, torej poleg moje redne službe, 1 leto je bilo naporno, pa je kar šlo. Tudi študirala sem poleg službe, je bilo naporno (z otrokom bi bilo še bolj), ni pa bilo nemogoče. Zadnji mesec je težak (tudi psihično), sicer pa kar gre.
Zakaj se ne odločim za še enega otroka? Zato ker sem se zdravila zaradi neplodnosti, ker sem prvič rodila pri 36 letih, (hči) drugič pri 38 (sin), ker sem imela dva carska reza, ker sem zdravstveno ogrožena – v obeh nosečnostih sladkorni bolnik, bolezen razširjenih žil, sedaj globoka venska tromboza s pljučno embolijo (na terapiji), ker mi je zdravnica svetovala, da s tem delom zaključim. Čeprav bi zelela imeti vsaj še enega otroka (rodno sem sposobna, finančno pa stanovanjsko tudi), so mi zdravstveni delavci svetovali, da je bolje koliko – toliko zdrava mamica dvema malčkoma, kot bog ne daj invalidna ali mrtva še kakšnemu več. Mislim, da je skrajni čas, da Slovenija naredi korak naprej sama in da pomaga mladim, da bi rodnost bila večja, a ne da se zgleduje po Europi (lahko bi se vsaj po enem vprašanju Europa zgledovala po njej).
Seveda bi imela še kakega. Ampak glede na mojo situacijo bolj težko. Sedaj imam dvojčke in sem sama. Za preživnino sem se morala krepko boriti in še izterjati. Sedaj dobim 35.000 sit za enega. 14.500 otroškega dodatka. moja plača 200.000. Za prehrano v šoli dam 32.000 sit, šolske potrebščine 7000. itd…Trenutno sem v stanovanje kjer me mečejo ven. Podnajemniško bi morala plačevat vsaj 100.000 sit. Po izračunih se mi bolj izplača vzeti kredit, da ne vržem denar v zrak. Torej ostane na mesec za hrano, obleko, obutev, nujne stvari 100.000 sit za našo družinico. Že vidim, dopustov ne bo, smučanja tudi ne, dodatnih šolskih krožkov tudi ne. Samo golo preživetje. Še dobro, da ne rastem več in bom lahko še 10 let nosila iste obleke. Otroka pač rabita vsako leto druge.
In glede na to da imam 36 let in sta otoka v prvem razredu, ne spadam v mlado dužino. Za socialno stanovanje sem prebogata.
In glede na to, da nimam ‘pošlihtanega’ stanovanjskega problema se ne upam spuščati v vezo z nekom, zato da nam bo pomagal preživet.
Pa še to: Tudi jaz in moja sodelavka sva zgubili službo po porodniški. Razlog – tehnološki višek. Kajti tista dva ki sta naju nadomeščala v času porodniške, sta se fajn ‘usedla’ na stol in nam nista hotela posredovat informacij za delo, itd.
Pa še to bi rada omenila glede otroškega dodatka. Ko sem bila brezposelna in nisem več prejemala nadomestila, sem zaprosila za denarno pomoč -32.000 sit. Otroško dodatek sem še vedno prejemala 10.000 za oba. šele po dveh mesecih so lahko povišali otroki dodatek na 42.000 za oba. Mi ni preostalo drugega kot da sem si sposojala denar od staršev in jim ga sedaj vračam.
Če bi imela stanovanjski problem rešen, bi imela precej lažje življenje…..
Blagor nekaterim, ki nimajo teh težav.
Naj še jaz povem svoje. Z večino tistega kar ste napisale,se strinjam.
Zase lahko rečem, da sva s partnerjem lahko srečna, da je on zaposlen. Ker, če bi bil tudi on študent kot jaz otrok še vedno ne bi imela. Prvega otroka sem imal med študijem, ker sem bila stara 24, se mi je zdelo, da je že skrajni čas in da ne želim čakat na konec študija, pa na službo, pa na stanovanje. Seveda so tu še drugi dejavniki: stanovanje sva si lahko uredila v hiši mojih staršev (tako, da nimava najemnine ali stanovanjskega kredita), od kolegov sva dobila rabljeno opremo in ogromno oblek za otroka, tako, da sva kupila le voziček in pajacka za iz bolnišnice, aja pa kasneje, ko se je izkazalo, da je v paketu za novorojenčke nevaren avtosedež (spet skrb države za otroke !), sva iz denarnice iztisnila 45 tisočakov za novega. stalno je bilo nekje v ozadju strah kako bomo finančno shajali, saj si vnaprej nisva čisto dobro predstavljala kako bo. Na srečo je bilo z otrokom vse ok (ne predstavljam si da bi bil kakorkoli bolan). Potem pa še vzdrževanje dveh avtomobilov (bencin, gume, popravila-ker pač za novejši avto nimava)…
Zdaj pa sicer pričakujem drugega otroka, še vedno študentka (pač se je zavleklo), pa tudi službe mi ravno ne ponujajo :o)) Računam pa da mi jo bo zaradi dveh otrok morda laže najti, ker ne bo toliko strahu, da bom spet noseča. Čeprav bom po drugi strani stara skoraj 30, pa brez delovnih izkušenj, brez pripravništva…
Pa še zmer, jih k… gleda ,pokvarjence. Jest sem si otroke želala, čeprav moje okoliščine niso idealne. Sevda bio raje imela svoje stanovanje pa službo in dovolj finac, pa sevda še časa, da se potem z vsemi drobižki lahko ukvarjaš. Sam mislim, da vsega tega tud država ne bo mogla popravt (sicer pa se tega lotuje čisto narobe. Lepo vas prosim, plačljivi splavi, tako nesramno dragi vrtci, katera oblačila vplivajo na rodila). Sicer pa program rodnosti gor al pa dol. Tud brez programa, bomo otroke imeli tisti, ki si jih res želimo.
Jaz tudi ob delu poskušam študirat, se pač z otroci zavleče, čeprav je samo eden, pa ob dveh službah je težko. Sem pa tje kjer sem zaposlena, sicer pogodbeno najbolj bila presenečena, ko mi je delodajalec rekel, da ima raje delavce z družinami, ker bolj resno vzamejo delo, pa razen, da bi bila plača lahko višja, nimam pripomb. So pa zelo razumevajočo, če sem odsotna zaradi bolniške za otroka, če rabim frej za izpite. Samo, da bi trajalo, se trkam po buči, lol.
Priporočam, da preberete: http://www.vecer.com/7d/
Uresničene sanje o veliki družini.
Meni je članek dal misliti. Tudi jaz se bom zelo težko odločila za tretjega otroka. Mož pa je sploh proti. Toda kariera in več denarja me do zdaj ni osrečilo. Edino vedno več sem odsotna od doma. Otroci pa rastejo. In ko bodo nekoč odšli, bom bolj vesela njihovega obiska kot pa diplome v roki.
Anketa: Kateri je glavni vzrok, da se ne odločite za (še enega) otroka?
Nimam službe.
Služba za določen čas.
Prenizki osebni dohodki.
Stanovanjski problem.
Predrag vrtec.
Predrago šolanje.
Odsotnost partnerja.
Partner noče več otrok.
Kariera.
Študij.
Onesnaženost Zemlje.
Neplodnost.
Negotova prihodnost
Zdravje.
Nočem otrok.
IZPOLNITE na vstopni strani:
skoraj vse ste pisale o financnih razlogih. trenutno sem drugic noseca, sluzba za dolocen cas, stanovanjski poroblem resen, vse ostalo pa: lahko bi imeli cesa vec, lahko pa tudi marsikaj manj. vendar sva z mozem v taksnih sluzbah, kjer ljudje nimajo otrok: zenske zurajo do stiridesetega, potem pa je ze prepozno za resno zvezo in za otroka – tako je pri mozu, in ga vse babe cudno gledajo in zafrkavajo, ker ima drugacen nacin zivljenja, pri meni v sluzbi pa je v ospredju znanstvena kariera: zenske imajo kvecjemu enega otroka, seveda ob najprimernejsem casu. oba okrog cutiva splosno nenaklonjenost do otrok, midva pa sva si zelela treh otrok. pri nas je predvsem vprasanje, ali bi zmogla brez dodatne pomoci: sluzbe imajo pri obeh totalno nestalen urnik do poznega popoldneva in vecera, ogromno morava delati tudi cez vikend, babic nimava blizu. ze zdaj je problem, ko otrok zboli. moz je k sreci sonce: veliko je z otrokom, kadar moram jaz studirati, tudi kuhanje in kaj drugega naredi z veseljem. je pa tudi obratno: ko on potrebje cas oz. je v sluzbi, jaz prevzamem otroka in stvari doma. vem tudi, da devetletka ni prijazna do starsev. pa da ne bo pomote: zelo dobro je, da so starsi bolj vkljucni v delo in ucenje otrok, ampak ce imas vec otrok, tega enostavno ne zmores. poznam primer, ko je zenska ostala v drugi nosecnosti sama, dela v domu za ostarele (dezurstva ponoci in cez vikend), doma pa trenutno ostarela starsa, ki potrebujeta nego in dva otroka, strarejsi je zacel hoditi v solo. sama nikakor ne more vsega narediti, zato otroke vozi v solo in v vrtec njena sestra, ki ju vzame k sebi tudi med njenimi dezurstvi. sama pa je zbolela za depresijo, ker je totalno izcrpana in jo je najbolj tezilo, da ne more slediti in pomagati sinu v soli. no, ne vem, kako bo. lp, pikipoki.
Kratko in jedrnato:
– nisem spala več kot 4 ure v kose že pet let, pa moram ravno tako v službo hodit
– ker ne uspem delat do 4, potem pa v pol ure priti do vrtca in pobrati tri otroke – komaj dva stisnemo skozi šivankino uho do pol petih ko je vrtec odprt
– ker imamo samo eno mini otroško sobo v kateri sta dva otroka. Večje stanovanje … še tako ne moremo iz kreditov za naslednjih 7 let.
Tretjega otroka bi imela ko:
– se bom človeško naspala
– bodo vrtci odprti vsaj do petih
– ko bom imela vsaj dve otroški sobi in spalnico.
Imam enega otroka in trenutni druzinski proracun bi omogocal se dva, casa pa nama zmanjkuje se za tega enega, ki ga imava. Ko bova imela drugega otroka, imava dve moznosti: zasluziti enako kot do zdaj in da otroka vzgajata babici (zakaj za vraga naj potem sploh imava otroka???!!!) ali pa da si vzameva cas za vzgojo in zdrav razvoj drugega naslednika, ampak potem se pa finance obcutno zmanjsajo, otrok pa prinese nove stroske (vrtec!!!).
In kaj zdaj? Ker veva, da nam nihce ne bo pomagal in nama olajsal, se najmanj pa tale nasa rodo-podporna drzava, si zdaj varcujeva, da bova cez nekaj let lahko imela otroka, si vzela zanj cas in “sfolglala” placevati vrtec. Al pa da nimava vec otrok, kar se bo zgodilo v kolikor bo meni bioloska ura odbila preden si privarcujeva dovolj sredstev za prezivljanje jaslicarja in vrtickarja.
Naj povem še jaz svojo zgodbo in razloge, zakaj se trenutno nisva odločila še za tretjega otroka. Prvič sem zanosila povsem nepričakovano in ostala sama že v nosečnosti. Imela sem podporo staršev, tudi živela sem pri njih.
Potem sem dobila redno službo, plača sicer ni bila dobra, ampak manjkalo mi pa tudi ni ničesar. Dokler nisem za 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} padla v višji razred za vrtec in tako plačevala četrtino svoje plače samo za vrtec. No, pa to sem sedaj že pozabila. Nekako sem preživela.
Čez nekaj let sem spoznala svojega sedanjega partnerja s katerim se odlično razumeva. Zanosila sem, spet nepričakovano. Otrok je bil zelo, zelo zaželjen. Ne vem pa , če bi se takrat zavestno odločila za otroka.
Tako kot se tudi sedaj ne moreva za tretjega. Živimo v stanovanju njegovih staršev, imamo kredit za avto, ki ga nujno potrebujeva za prevoz v službo, potem pa spet prihajajo položnice za vrtec in seveda za šolo.
Partner ima službo za nedoločen čas, jaz sedaj za določen. Kljub povprečnim plačam komaj shajava iz meseca v mesec.
Torej so pri nas glavni problem finance. Še partner, ki je v zadnjem letu skoraj vsak dan sanjal in navijal za tretjega otroka, se je ravno včeraj malo zamislil in potem modro ugotovil, da kljub neskončni želji po še enem otroku, na koncu vseeno pretehta to, da si pač še enega otroka ne moremo privoščiti.
Nisva več med najmlajšimi, zato bova morala odločitev sprejeti v roku 2-3 let.
Tudi jaz predlagam, da naredimo črno listo podjetij, ker sem tudi sama imela slabo izkušnjo. Po končani porodniški sem iz vodilnega in odgovornega dela, ki sem ga prej opravljala pristala kot fizični delavec v skladišču. Sicer mi niso direktno povedali, da je to zaradi majhnega otroka, vendar je bil vzrok tudi to.
imamo štiri otroke.
Bili so hudi in bili so lepi časi.
Bili so stanovanjski problemi, pa so se rešili.
Bili so problemi z varstvom, pa smo korak za korakom reševali nastale situacije in celo našli idealno varstvo (tudi za popoldanski čas)
Bili so časi, ko je bil eden ali drugi brez službe.
Bili so časi, ko smo imeli razlupan avto in še tega komaj, in so časi, ko imamo dva avtomobila.
Bili so časi, ko je šlo z denarjem hudo na tesno, zdaj so hvala Bogu časi, ko kljub povečani skromnosti staknemo mesec za mesecem in si privoščimo tudi kakšen dopust ali izlet…
Država in njena politika pač je, kakršna je… Čez čas se menja, družina pa ostaja.
Otroci pa tudi niso večno mladi, odrastejo in odidejo. In če bi čakala na idealne pogoje, na podporo države ali kaj vem koga, najbrž ne bi imeli nobenega ali pa komaj enega!
Otroke smo imeli izključno zato, ker smo jih imeli in ker jih imamo radi! Tudi če bi se najavil še kakšen, bi bil kot vsi doslej – dobrodošel in z veseljem sprejet!
Vzroki, ki doslej niso bili našteti, pa bi tudi morali biti:
– prevelika komodnost
– preveliko podrejanje javnemu mnenju (mrtve ribe ne plavajo proti toku)
– prevelik strah “Kaj bo ko bo če bo…”
– premalo ljubezni in odgovornosti do sebe, partnerja in do otrok-
– preveč “ziheraštva”, vse bi moralo biti kot po žnurci, brez problemov…
– premalo optimizma in veselja do življenja na splošno
– premalo ali skoraj nič poguma, upanja in zaupanja v lastne sposobnosti
in še bi se kaj našlo.
No, srečna in vesela sem, da imamo veliko družino!
Želela bi si pa:
– družbo, bolj naklonjeno družinam, otrokom
– podjetja, naklonjena družinam
– več delovnih mest s polovičnim delovnim časom
– drugačne, bolj prijazne ginekološke ambulante in osebje v njih
– lažjih rešitev stanovanjskih problemov za družine
– že v šolah, doma – več vzgoje za vrednote
– bolj razširjeno medsebojno pomoč glede varstva
– državno politiko, ki besede spreminja v dejanja
Prosim, pa sami zračunajte!
Moja + moževa plača skupaj neto 320000 sit, dokladi okrog 30000 sit za TRI otroke, položnice na mesec 180000 – 200000 sit, hrana okrog 100000 sit, pa še zelo gledamo kaj kupimo in precej varčujemo! Ker živimo odročno, pride bencin ene 50000 sit, kje so stvari, ki jih naši trije otroci potrebujejo? Čevlji, oblačila, potrebščine? Kje, da bi dajali še za kakšne treninge, glasbene šole ipd.???? Na dopustu nismo bili že nekaj let, še za tabore v šoli komaj napraskamo… Še dobro, da naju starši ven vlečejo in posodijo, itak pa smo vedno v minusu, ker enostavno ne poflikamo začetka s koncem in obratno!
In ja, vsekakor BI IMELA še enega otroka, pa si ga tudi slučajno NE UPAVA!!!! Že tretji se je zgodil zgolj po naključju (počil kondom), ker pa imava rada oroke, sva ga sprejela.
Moj predlog:
– mesečna denarna pomoč vsem staršem do dopolnjenega otrokovega 6 leta starosti – šola je pač cenejša kot vrtci, ne kot dokladi, ampak dodatno
– dokladi, ki bodo višji! kot so danes – kaj pa lahko nudim trem otrokom za 30000 sit na mesec? Niti jih ne nahranim, ne oblečem….
– precej večji dodatek za družine z več otroki
In še bi se našlo! Vsekakor pa mislim, da bi bila v teh časih edinole finančna stimulacija sprejemljiva za današnje družine, da bi se odločale za več otrok!!!!