Kajuhove pesmi – pomoč
Samo en cvet
Samo en cvet, en češnjev cvet,
dehteč in bel odlomi moja draga,
ne bom ga na klobuk pripel,
ne bom ga v gumbnico si del,
odlomi ga, odlomi, draga!
Jaz bom ljudem poslal ta cvet,
vsakomur, ki na križ pripet
trpi v pomladi tej. In glej!
Ta cvet, ta drobni češnjev cvet
bo v njih izbrisal malodušja sled
in spet razžaril tožni jim pogled.
Samo en cvet, en češnjev cvet
odlomi moja draga,
saj veš, vsak tak pozdrav
Bosa pojdiva
Bosa pojdiva dekle obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi zasanjanih češnjevih vej,
sežem ti nežno v dlani koprneče.
Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi,
kakor ponosni golobi nad vodo,
tako so padli za našo svobodo.
Bosa pojdiva dekle obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krila nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove
jest sem bolj za ljubezenske
SAMO MILIJON NAS JE
Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo.
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo,
z uporno, dvignjeno glavo!
še tole sem našla…
…še ena, ki je zaljubljena v Kajuhovo poezijo …..
KO ČLOVEK BO ČLOVEKA PREPOZNAL
Zakaj ne nosite v dlaneh
svojih src, ljudje?
Zakaj vam niso vpisane v očeh
vaše misli in želje?
Kajti prav v teh dneh,
ko je vsaka slutnja greh,
ko si vsak želi uteh
in skriva vsak po svojih se poteh,
prav v teh, prav v teh usodnih dneh
bi morali nositi vsi srca v dlaneh …
In kadar bi se zavedali,
kaj naš up velja,
kaj velja naš težki boj,
da ni malo naših,
da nas je nebroj!
Ljudje,
če v vaših bi očeh razbral,
po kakšnih hodite poteh,
in če vsakdo od vseh srca
na dlan bi dal,
da človek bi človeka prepoznal,
takrat bi v hipu
stari svet propal …
*****************************************
V SLOVENSKIH VASEH
Vsak večer z mrtvaškim prtom
hiše – okostnjake mrak pregrne,
vsak večer med razvaline črne
veter iz svobodnih gor zapiha
in med razvalinami takole vzdiha:
Vsak večer prihajam med požgane hiše,
kjer nekdaj na oknih
so rdeče pelargonije cvetele,
kjer pod oknom fant dekletu
kmečki nagelj je v lase pripenjal.
Zdaj je žalostno in pusto tod …
Fant, ki je dekleta z rožo bil okitil,
je obležal v hostah lansko zimo …
In dekle … ?
V zaporih so umirala dekleta.
Kmalu vel bom po slovenski zemlji,
pel bom, vriskal od veselja,
in junaški partizan bo z nagljem
okrasil lase dekletu.
Vse drugače, lepše bo takrat na svetu.
************************************