Kakšen bi bil vaš odziv?

negativen

ponosen bi bil na njega. Fukat nikoli ne bo bil stradal.

Raje bi videla, da je gej kot pa duhovnik.

!!!

Ufff… dva poklica mi padeta na pamet, pri katerih bi sama s sabo imela hude težave, če bi se sin odločil zanju – vojak in duhovnik. Težko bi to pogoltnila,ampak – kaj bi pa mogla? V katerokoli sekto že bi ga poneslo, bi ga poskusila od tega odvrniti, a dvomim, da bi uspelo. Potem bi mu  dala vedeti, da mu stojim ob strani  in se sprijaznila (a upala, da ga napad norosti prej ko slej mine).

Na en načim bi mi bilo hudo, ker vidim, kako gospodje župniki težko delajo in kako so revni. Vidim pri našem gospodu župniku, je prisiljen že skoraj 5 let star avto vozit in ima stalno težave z avtomatskim menjalnikom, medtem ko vsi naokoli vozijo novejše manjše avtomobile. Prav tako je pri nas veliko kristjanofobije, nekateri ljudje sploh nočejo darovati župnijam in tudi država da premalo. Po drugi strani bi pa bil lepo, da bi stopal po Jezusovi poti, pa tudi vedno bi točno vedela, kje je vodja župnije in kaj se z njim dogaja, ker zdaj se mi gospod župnik včasih ne oglasi na telefon in sem pogosto v skrbeh, če bi duhovnik bil moj sin, bi pa bilo drugače in bi vedno bila na liniji.

Krasna tema, vse pohvale avtorju, super, super, super. 🙂

Ven iz bajte, črnosuknjež

Pa dvomim, da bi ga kaj takega zanimalo. Tudi veren ni in nima nobenega zakramenta. Dvomim, da bi kaj kaj tako zasukalo v življenju, da bi kar naenkrat postal veren.

Je pa seveda to dobro vprašanje za verne družine. Kaj, če se edini otrok odloči za dohovniški (ali nunski) poklic? Najbrž bi bilo staršem kar grenko pri duši, ker ne bo vnukov (vsaj uradno ne).

Bila bi presrečna, meni se zdi, da je duhovništvo, redovnštvo, sploh duhovno življenje eden največjih darov, ki jih človek doseže.

Ampak v Sloveniji se nekateri tega ne zavedajo! Dar duhovniškega poklica je potrebno obdarovati finančno in z dobrinami, tega se premalo ljudi zaveda!

Moč duha je nad materijo.

Podprla bi ga, kot v vseh drugih odločitvah. Bi se pa verjetno kljub temu oddaljila, ker sicer nismo verna družina. Kako združiti moj ateizem in njegovo duhovništvo, se mi niti ne sanja.

Bi sprejela, da se samostojno odloči. Če bi videla, da si to zares želi in ga navdušuje, bi ga zelo podprla. Če pa bi imela občutek, da zares le bezi pred življenjem, bi se z njim pogovorila, a vsiljevala mu mojih pogledov ne bi.

Lepo si napisala. Razmišljam podobno.

Takoj se ubijem. Če nisi kot starš sposoben otroka naučiti razmišljati s svojo glavo potem je bolje, da te ni. Verjeti v neka bajeslovna bitja in jih častiti v 21. stoletju je največja bedarija, ki jo človek lahko stori. Verjetno tale tvoj še vedno verjame v zobno miško, velikonočnega zajčka in božička, kaj?

Da so starši toliko bebavi, da otroku ne znajo objasnit kaj je to vera in bog potem pa res bolje, da se skidajo s tega sveta, ovce.

Če bi bil tak kot pater Bogdan Knavs, bi bila zelo ponosna nanj.

Verjetno bi bila ponosna, ker postati duhovnik ni kar tako. Pot je težka.

po drugi strani bi me glodalo, zaaakaaj?

Enkrat mi je ena poslovna partnerka, katere sin je šel na škofijsko šolo, rekla: če bo župnik, bom vesela. Na toplem bo, lačen ne bo, se**al bo več kot povprrečje, pa še preživnine mu ne bo treba plačevat. No, ne vem, ali je ta fant dejansko postal duhovnik.

Sina bi mogla zelo dobro poznati in prepoznati njegove želje, ali bi ga podprla ali ne, pa zdaj ne morem vedeti. Je pa kot vidim veliko predsodkov glede duhovniškega poklica. Celibat bi mogli ukinit, pa ne bi bilo težav. Tako pa beremo z vseh strani strašne zgodbe, kaj se je počelo in se še počne. Vera in Cerkev kot institucija sta dve različni stvari.

Večina duhovnikov prihaja iz precej vernih družin. V primeru če vere ne prakticiraš v iber, je možnost da se ti sin odloči za duhovniški poklic minimalna.

“Obstaja zgodba, legenda o ptici, ki poje le enkrat v življenju. Od trenutka, ko zapusti gnezdo, išče trnovo drevo in nikoli ne počiva, dokler ga ne najde. In takrat zapoje bolj sladko kot katerokoli bitje na obličju zemlje. In pojoč se nabode na najdaljši, najostrejši trn. A ko umira, se dvigne nad lastno trpljenje in poje lepše kot škrjanec ali slavec. Z življenjem plača za eno pesem, a ves svet umolkne in posluša. Bog v svojih nebesih pa se nasmehne.”

 (Ralph de Briccasart)

Napotil bi ga na pogovor s psihiatrom, da preveri, ali je latentni pedofil.

Naj počne kar želi, še vedno si lahko premisli.

Človek je nevidno bitje v materialnem telesu. Med sabo komuniciramo kot nevidna bitja. Kot nevidno bitje se lahko nahajam kjerkoli. Besede niso iz atomov. Besede imajo več kot neskončno moč. Iz besed sestavljamo misli. Pozitivne misli so sestavljene iz pozitivnih besed in imajo pozitiven učinek. Vse okrog vas je animacija, ste kot v centru vesolja.