Zdaj lahko le pametujem, kaj bi bilo, če bi bilo. Se pa ne bojim raka, ker ga v naši familiji ni. Že sama nebojazen me po eni strani vruje in v to verjamem. Verjameme tudi v znanje.
Verjamem tudi v fizične in psihične pogoje, s katerimi ustvarjamo ugodna tla za nastanek raka. Fizični pogoj je zakisanost telesa in če že zdaj poskrbim s prehrano in gibanjem za alkalno stanje, spet verjamem, da se raku kamot izognem. Psihični pogoj je permanentni stres, čemur se je težje izogniti. Tu se mi zdi bistveno, kako se soočim s psihičnimi konflikti. Dokler ne zagledam izhoda iz krizne situacije, ustvarjam pogoje za nastanek raka. Čim zagledam izhod iz krize, raku onemogočim začetek ali nadaljnji razvoj.
Pa recimo, da se iz neke psihične krize ne znam izkopati. Ob tem bi moji ukrepi ciljali v vse plasti istočasno: alkaliziranje telesa, psihoterapija in postavitev diagnoze. Ker vrsta psihičnega konflikta določa mesto nastanka raka, bi mi diagnoza bila v pomoč pri iskanju vzroka. Pri meni kemoterapija in obsevanje ne prideta v poštev, ker verjamem, da dodatni strupi ne morejo ustvarjati zdravja. Dosti bližje so mi naravne metode.
Vsak mora najti svojo pot – tisto, v katero verjame.

Bila sem v šoku, seveda. Hitro sem bila operirana. Upam, da uspešno! Sedaj je že več kot eno leto in pol. Za enkrat je še vse dobro. Poskušam čim manj razmišljati o tem, čim manj brati stvari v smislu: kaj bi lahko bilo, če… Redno hodim na kontrole in zaupam zdravnikom, da je za sedaj vse v redu. Nič preveč ne sprašujem. Povedo mi to, kar moram vedeti.

Vsak od nas lahko dobi raka. Tega je vedno več. Verjamem pa, da bo rak nekoč izkoreninjen. Vsak dan vidim ljudi, ki so raka uspešno premagali. Poznam tudi takšne, ki jim ni uspelo. A če bi izvedela, da ga imam bi naredila vse, da ga premagam. In poskusila zaživeti kar se da nq polno, v primeru, da mi ne uspe.

Fijuuu, kaj pa vem. Odvisno. Kje oziroma kako se je že “razpasel”… Kakšne so možnosti, da se ga premaga. No, da mi zdaj postavijo takšno diagnozo pa da je že kar napredovalo, ne bi zdravila.