kako bi se znašle same
Pravkar pričakujemo tatkota, da se vrne iz službenega potovanja. 8 dni ga ni bilo. Kako sem se znašla? Moram reči da skoraj odlično, je pa mala tudi zelo nezahteven in samostojen otrok, ob 8.00 gre spat in spi celo noč. Ampak sem bila neznansko vesela, ko jo je v soboto popoldan prevzela babica za dve uri in sem lahko pospravila stanovanje.
Če sem čisto iskrena mi mož čez teden tudi ne pomaga kaj dosti, razen tega, da pomije posodo in se ukvarja s tamalo, to pa je ponavadi kakšna urica pred spanjem, ker hodi zelo pozno domov.
Pogrešava ga bolj psihično, zaradi cartanja in pogovora….
Tako sem naenkrat začela razmišljati, kako bi se znašla, če bi zaradi kakršnega koli razloga ostali sami? Če izvzamem psihično plat izgube, bi me še najbolj udarilo po finančni plati. Pa vas?
Si sploh ne upam predstavljat kako bi bilo. In se čudim kako rata samohranilkam ali samohranilcem. Jaz bi bolj težko zmogla, ker se mi pogosto zbuja ponoči za podojiti in je kar zahteven. Poleg tega je tudi malo ljudi, ki bi priskočilo na pomoč. Vsake toliko ga njegova mami počuva in moja sestra. Ampak to po dogovoru.
Imava tudi psa, ki seveda tudi šteje za družinskega člana in ga je treba peljati ven ….
Ampak nama laufa vse, ker si delo razdeliva in gre. Res pa bi pogrešala in tudi obratno, če bi kateri od naju manjkal.
Ker je mož odšel v tujino pred nami, sem bila sama s tremi otroci celih 6 mesecev. Takrat še zaposlena s polnim delovnim časom, zaključevala sem izpit za avto, dva sta bila v vrtcu, ena že v šoli… Pomoči nisem imela, razen, ko sem nekajkrat prosila sestro, če mi pride popazit na otroke, ko sem imela ure vožnje zvečer.
Tempo res hud, a gre, če je treba. Rezultat… linija, kot je nisem imela še nikdar kljub temu, da sem jedla, karkoli in kolikor sem hotela… tako in tako pa ni bilo veliko časa za hrano :o))
Vladka
Sem kar veliko sama s tamalim… in kar gre. Dolgi delavniki, pogosta sluzbena potovanja. Pomoci sorodstva zaradi odaljenosti ni…
Pocutim se zelo prazno… Z obcutkom, da mi nekaj manjka… Res ga zelo pogresam. Mali pa sploh.
Nikakor si ne bi zelela biti samohranilka… V paru je lazje… lazje razdelis vse… obveznosti, lepe trenutke… Pogovore, meckanje na kavcu… Veliko lepse je zjutraj popiti kavico skupaj…hehehe
Lp! S.
Zelo veliko sem že razmišljala o tem, ker je pač moj motorist in se lahko nesreča zgodi tik tak (pa tudi letos smo na tak način izgubili dobrega prijatelja). In prišla sem do zaključka, da sicer finančno in fizično bi še nekako prenesla njegovo izgubo … psihično pa sem tako navezana nanj, da ne vem kako bi bilo. Kar mrzel pot me oblije ob misli na to, da bi se mu kaj zgodilo. Čeprav nekoč bomo sigurno prišli do trenutka ko bo ali eden ali drugi ostal sam … vendar upam, da je toža trenutek še zeloooooooooooooo daleč.
Težko.
Nikakor nisem tehnični tip, pri teh stvareh dam roke stran.
Finančno bi nam šlo težje, ampak mislim, da bi zvozili.
Nikakor pa ne bi zvozila čustveno, ali pa zelo težko. Rada imam svojega moža, zelo. Skupaj sva že od najine rosne mladosti, dobrih 21 let. Je velik del mene.
Pa naj ne zveni pocukrano! Znava se skregat, da kar strele bliskajo! Včasih si greva na živce, kot to znava le midva (saj se dobro poznava)… Po drugi strani pa me potolaži, če je treba, kot zna le on. Me stisne. Mi kaj lepega reče. Včasih samo pomežikne ali zavije z očmi, pa takoj veva oba, kaj si misli…
Kaj pa vem, življenje ti mnogo prinese – lepega in grdega. In, kakorkoli, ON je tista moč, s katero lažje prebrodim, ko gre kaj narobe…
Mislim, da bi se sama znašla zelo dobro. Sem zelo samostojen tip v vsakem pogledu (finančnem, fizičnem, psihičnem,…).
To sploh ne pomeni, da mi naš ati ne pomaga, ga moram pohvaliti glede tega. Tudi v psihično oporo mi je, kadarkoli ga potrebujem. Kolikor mu čas dopušča se ukvarja in skrbi za najino miškico. (Finančno bi bil prej on odvisen od mene.)
Žal je moje življenje vzpodbudilo v meni neke varnostne mehanizme, da nočem biti od nikogar v nobenem pogledu tako odvisna, da bi me odsotnost te osebe lahko zrušila.
Si sploh ne upam razmišljati o tem, midve s sestro sva izgubili očeta, ko sva bili še majhni, jaz pet let in sestra še leto dni ne moja mami pa stara 25 let, mami nama je bila oboje in dobro vem kako je to?
Vedno sem si želela, da moji otroci bojo pa imeli očeta……..
Upam, da bo tako tudi vnaprej, finančno bi zmogla ampak psihično pa ne, ne saj bo vse uredu, se imamo zelo radi zato bog ne daj, da pride kaj vmes……..
Lep dan Mateja
Jaz bi se težko znašla. Zaradi tega, ker ne bi imela nikogar, ki bi me imel tako rad, nikogar ki bi me znal spraviti v dobro voljo, ko res ni razloga za dobro voljo, nikogar, na kogar bi se obrnila po najboljši nasvet na svetu in konec koncev nikogar, ki bi me brcnil v tazadnjo, če bi ga preveč lomila. Npr. če bu obupovala nad nepospravljenim stanovanjem, mi ne bi nihče rekel:”Boš že pospravila,” in mi po treh javkanja priskočil malo na pomoč.
Manjkal bi mi človek, ki bi mi pomagal vzgajati dve deklici, ki bi osmišljal težke situacije, v katerih se znajdem, ki bi bil vesel, kadar si vzamem čas in mu spečem lazanjo.
Drobne stvari so, ki nam dajejo v življenju največ veselja. In teh stvari ni malo. Pogrešala bi jih. Pa tudi… nekoga moraš imeti rad! Manjkal bi mi nekdo, s katerim skupaj sanjava.
Nenazadnje, tudi sex bi mi manjkal 😉 Pa ne kakršenkoli. Tak, z veliko ljubezni.
Priznati moram, da sem pred mesecem, ko je manjkal slab meter, da bi res ostali brez očija, še dober teden vsak dan razmišljala o tem in nemalokrat zaspala v solzah.
Službena pot ali izguba niti slučajno ni isto. Tudi ta teden sem recimo sama z mularijo, ker se oči potepa po službenih poteh, pa se ne čutim preveč “odrezana” od njega. Kljub 1000 km sms letijo nekajkrat dnevno, mail se mi nasmehne nekajkrat na dan …
Kadar smo z mulčki sami, se organiziramo drugače in vse skupaj čist normalno preživimo. Dnevi pač minevajo, treba je v šolo, vrtec, (kmalu spet) v službo, pa vendar se z mulčki veliko pogovarjamo o očiju (tudi oni o meni, kadar sem odsotna). Zvečer mu pihamo poljubčke čez hribe, zadnji dan preden pride pa skoraj po pravilu pečemo kakšno priljubljeno slaščico zanj. Ta petek je tako na sporedu višnjev zavitek :))) Ko pride nazaj, pa si nekaj dni samo polnimo praznino, ki je nastala ob odsotnosti.
Ma ne vem no. Če sem čist poštena, bi me najbrž pobralo (vsaj za nekaj časa), če bi se mu kaj zgodilo in bi ostala sama. Ja, nekoga moraš imeti rad (drugače kot otroke). In lepo je vedeti, da si za nekoga nekaj posebnega. Že občutek – čeprav na daljavo – je enkraten.
LPM
Jala, vse si povedala. Meni bi trenutno tudi finančno zelo slabo zneslo, pa tudi sicer bi tanko piskala. Res, da se med tednom vidiva šele ob 21h in nekaj prvič v dnevu, ker delava navskriž, vseeno pa si delo deliva – nihče nikomur ne pomaga 🙂 Že od nosečnosti dalje si samo sebe težko predstavljam brez njega. Preživela bi, sigurno bi, ampak…..
Teichi,
nikakor nisem hotela, da bi bilo komu hudo zaradi tega, joj, še najmanj pa tebi. Zdaj je pa še meni hudo. Poskušam si predstavljati kako ti je, mislim pa, da tega ne morem vedeti. Mož je sicer veliko na poti in sem veliko sama s puncama… pa vendar je to drugače, on se po nekaj dneh vedno vrne.
Oprosti, prosim. Včasih smo ljudje tako sebični. Objemi Maja danes še v imenu nas štirih, prav?