Ne vem. In če se ne bom znašla v taki situaciji, gotovo tudi ne bom vedela. In res si želim, da ne bi vedela. Takole see imamo fino.
A kljub vsemu: poglejte mame, ki so same – pa jim uspeva, poberejo se in zaživijo polno naprej. Bravo zanje!!!

Ne se sekirat zaradi mene…v bistvu si tko lepo napisala,da mi je naredilo skomine…mal mi je blo hudo…ampak hej…sej sem se mlada…kdove kje nekdo caka tudi name :))))

Ti samo lepo uzivaj v dani sreci..

lp vsem,

teja

Teichi,

saj nikjer ni samo dobrih plati, veš.
Samo, če imaš človeka rad, potem ti je brez njega vseeno težko, kljub temu, da imaš včasih zaradi njega čisto načete živce ali pa en kup dodatnega dela in skrbi.

Verjamem, da bo tudi tebe odkril krasen človek. Ali pa ti njega 🙂

Vem Jala,da ni popolnosti,da so vedno stvari,ki te mogoce kdaj pa kdaj le spravijo s tira…ampak ce je srce na mestu in ce osebo brezpogojno ljubis,potem zamizis,odpustis in pozabis…

Tudi jaz upam,da je nekje na tem svetu sorodna dusica tudi zame :)))

Sama bi odgovorila enako.

Znajdeš se, ker se moraš, ker nimaš druge izbire.
Odpade veliko aktivnosti, ki so mi prej polepšale dan, npr. kolesarjenje zvečer, občasna savna, nakupovanje in potepanje v ednini.
Tega me je bilo najbolj strah, ko smo šli narazen, saj nimamo več babic, drugega sorodstva tudi ne.
Ostanejo le najete varuške. Ki pa jih je potrebno naročiti nekaj dni vnaprej. Ne pa takrat, ko začutiš, da imaš vsega dovolj in se zaveš, da potrebuješ le eno uro brez otroka, da ti ne poči film, da ne odreagiraš tako, kot ne želiš.. in si potem lahko spet idealna mama še naprej.
Ampak se počasi sprijazniš z usodo, zapolniš urnik do take mere, da nimaš niti časa premišljevat, da je in bi bilo lahko drugače. Pač poiščeš dobre strani obstoječega stanja in se jih veseliš, da greš lahko naprej.
Pa vseeno včasih tako pogrešam nekoga odraslega ob sebi. 🙂
Le dobit ga je takole, ko si sam in brez stalno razpoložljivega varstva, malo težje.
Upam, da vas bo čimmanj v taki situaciji.

Mislim, da bi bilo zelo hudo. Najtezje bi mi bilo zaradi misija, ki je zelo navezana na svojega atija in je hudo ze, ce ga dolgo ni iz sluzbe.
Mislim, da bi me hcerkina izguba se dodatno potrla.

Naš mali je tudi neznansko navezan na svojega očija in ga išče že, če iz službe ne pride ob običajni uri. Obvezno pa tudi, če ni lačen hoče z očkom jesti kosilo (ali večerjo). Midva bi ga zelo pogrešala, čeprav nikoli ne posesa stanovanja, da o finančni plati sploh ne govorim. Petyi in teichi pa želim, da bi jima novo leto prineslo tudi kakšnega prijaznega življenjskega sopotnika:)

Ravno včeraj sem se toliko razjezila na njega, da bi ga kar skozi balkon vrgla :)). Bilo je, varianta, “kam si dala mojo plačilno listo?” Jaz tvojo plačilno listo, halo?? za pop…..!
Ampak ob teh postih mi gre kar malo na jok, če pomislim, kaj bi brez njega…Tudi finančno seveda…