Jaz se zdaj bližam svojemu 40. letu, za pokazati pa nimam popolnoma nič. Ostala sem sama in brez otrok. Živim v najemniškem stanovanju. Komaj pridem skozi mesec. Moja služba je joke, ker sem študirala neuporabno družboslovno smer in me lahko zamenjajo, kadarkoli se jim zahoče. Med študijem sem se sicer imela super, ampak za kakšno ceno? Ljudje me vedno bolj ignorirajo, ker ugotavljajo, da iz mene ne bo nič. Včasih se sprašujem, če je to usoda in bo šla moja pot samo še navzdol.

Ne sekiraj se. 95 odstotkov ljudi ničesar ne USTVARI in iz njih ni nič, razen samohvale. Hiša, služba, dokončan študij, poroka, otroci … to ni ustvarjanje. To je zgolj izpolnitev nekega družbenega pričakovanja.

Nimamo/ nimajo vsi enakih možnosti. Zelo je pomembno, v kakšni družini se rodiš, pa me ne bo nihče prepričal v nasprotno. Lahko je doma alkohol, nasilje, bolezen, revščina in starši ne bodo dal otroku enakih popotnic v odraslo življenje. Potem pa še miljon stvari, ki pridejo kasneje, kako se ti stvari obrnejo,eni imajo tako srečo v življenju, da samo gledam, jim starši pomagajo, pridejo do služb z pomočjo vez, jim starši finančno pomagajo, hodijo po službi papcat k staršem, vse skuhano in ready,..Po možnosti imajo ta stari še kakšne vikende in ne plačujejo nič za dopust. Potem se pa da kaj ustvarit ane. Nekdo drug, ista generacija pa tega nima, je prepuščen sebi, mogoče kontra, on  more pomagati oslabelim staršem in finančno in fizično. Potem pa še njega kakšna bolezen vseka, kakšna težja in kaj imaš za pokazat? Še stanovanja ne moreš kupit a ne po lastni krivdi. Pa si bil isto lahko celo življenje priden. Življenje ni fer, dejte si ljudje to zapomnit.

Ti moraš bit tudi zguba, da take nabijaš.

pač niso. Že ne morejo ali nočejo.

Spet ta že milijonkrat odprta lažna tema. Nesposobni družboslovci in blablabla.

Vpiši se na izreden študij za kaj uporabnejšega.

Delala boš do 65.leta, torej se ti splača. Si sama, imaš čas!

Kaj pomeni “nekaj ustvariti”? Ne gledamo vsi na to skozi prizmo potrošništva. Če iz sebe narediš dobrega človeka, torej da ni ljubosumen, sovražen, privoščljiv, da rad pomaga… je to več, kot je marsikdo uspel ustvariti v lajfu. Pomembno je, kako življenje zvoziš in kako si sam s seboj zadovoljen, ne pa koliko si nagrmadil. Vse materialno boš itak pustil za seboj. To ne pomeni, da jaz nič nimam. Pač če imaš otroke, je nujno, da nekaj imaš in da tudi njim daš nekaj materialnega. Ampak spominjali se te bodo pa izključno po tem, kakšen človek si bil, ne pa po tem, kaj si jim zapustil.

Človek je delovna žival, mora delati in ustvarjati, sam se bližam 60, dohtarji pravijo da sem izrabljen, kar nekaj sem naredil , v starosti , če bo zdravje mi najbrž ne bo hudega, če bi pa sledil drugi ponujeni poti, ta bi bila lažja pa danes ne bi imel nič svojega.

Zame so to luzerji, nesposobneži ali lenuhi. Največkrat vse troje skupaj.

Komur ni bilo potrebno kupit stanovanja v Ljubljani, mora imet vsaj zlate palce v sefu.

Avtorica, nisi edina. Lahko te to tolaži.

Predvsem nikoli ne razmišljam na način, kaj je kdo ustvaril ali ni ustvaril. Ali kdo je večji in kdo manjši luzer. Vsak ima svoje življenje, svoje bitke, svoje uspehe. Jaz bijem svoje bitke in se veselim svojih uspehov (nekoč sem se veselila tudi tujih uspehov, a so me ljudje s svojim sovraštvom do mene prepričali, da se ne smem). Skratka, živi svoje življenje.

imam svoj stanovanje, avto, tik pred penzijo. Partnerja občasno, vmes tudi samskost. Z leti izgubljaš najdražje, tiste, ki te imajo brezpogojno radi. Starše denimo. Ostali te gleda bolj zviška, ampak moraš poiskati moč v sebi. Duhovno življenje, sprehodi, nekaj, da te drži v dobrem razpoloženju

Ja, res je, nimajo oziroma nimamo vsi enakih možnosti. Eni začnejo praktično iz nule, drugim pa starši prav lepo postiljajo. Ne samo materialno, še službo jim zrihtajo. Čeprav, roko na srce, v Sloveniji iz nule je drugače kot v Somaliji iz nule. Tako da si še vedno na boljšem kot večina svetovne populacije. Če te kaj potolaži, jaz sem ob najemnini potrebovala skoraj 15 let, da sem privarčevala za polog za eno manjše stanovanje. Luzerka? Verjetno res, nekateri pri teh letih naštevajo veliko hišo, vikend na hrvaškem in avto višjega cenovnega razreda. Ampak, kar imam sem zaslužila sama in s svojim delom.

Za avtorico. Življenje je kratko, prekratko da bi ga zabila v tem ne-tič-ne-miš stanju. Postavi si cilje in delaj na temu, da jih izpolniš. Ni treba, da so to materialni cilji. Lahko je karkoli, ampak mora biti nekaj, kar te bo izpolnjevalo in peljalo naprej. Če si sama, potem imaš kup časa na razpolago. Izkoristi ga! To premlevanje o (ne)uspehu in sekirancija te bo res peljalo samo navzdol. Koliko ljudi pa misliš, da hodi v službo z veseljem? Za marsikoga je daleč bolj pomemben čas in to, kar počnejo, izven službe.

Dobila sem eno 50 letno v pisarno, ki je celo življenje glumila gospo doma in zviška gledala na take, kot sem jaz, ker ona pa že ne bi hodila za tak denar v službo, ker je gospa.

Sedaj je gospa se skregala z belim kruhom in je pristala v bratovi firmi oz v moji pisarni. Ženska se je po 6ih mesecih izkazala za neuporobano. Ne loči med izdano in prejeto fakturo itd itn. Prosila sem, da jo naj dajo v neko drugo pisarno, ker ne samo, da si z njo ne morem nič pomagat, še moti me in zbrko mi naredi, da potem potrebujem še 3x več časa, da popravljam za njo….

Po pravici povedano, me ne zanima prav dosti, kaj drugi imajo. Ljudje, ki jih cenim so prijazni, delovni, iskreni, empatični in pripravljeni priskočiti na pomoč, se znajo kdaj tudi pohecat in iskreno nasmejat, niso vzvišeni, niso pretirano materialistični, niso nevoščljivi…

Kaj kdo od njih ima, nima, je ustvaril, je podedoval… to me kaj dosti ne zanima. Mi je dosti bolj pomembno, da je nekdo zadovoljen s svojim življenjem, kot to, kaj si je kupil/zgradil…

Če je nekomu ok v eni povprečni službi in najemniškem stanovanju, hvala bogu. Zakaj bi bilo s tem kaj narobe? Kje piše, da mora čisto vsak nekaj “ustvarit”? Če bi cel svet tako razmišljal, bi se morali že pred leti seliti na kakšen drug planet, ker bi bil naš že davno premajhen za vse te nepremičnine…

Avtorica, nisi edina, še zdaleč ne najslabša.

Recimo jaz sem precej starejša od tebe. Močno podpovprečna služba. Najem. Grda, dogločasna, nezanimiva moškim, brez prijateljev.

Tule gor imam “oboževalke”, ki me ponižujejo, ker delam taka slabo plačana dela. Prav orgazmirajo, ko se posmehujejo. Razne mijav mijav in podobne ženske z dna družbe.

Tako, da glavo gor, si še kar ok.

Pa misliš, da so vsi ostali kaj ustvarili v lajfu? Veš zakaj mene ponižujejo, se mi posmehujejo? Ker so same še bolj na dnu, še bolj v podnu.

Predvsem pa verjemi, da ti je veliko poročenih žensk fovšnih.

Odlično povedano. Ja, eni imajo res tako srečo v življenju, da dobesedno skoz samo smetano pobirajo, drugi kljub velikemu trudu, ne dosežejo nič, ker jim okoliščine niso naklonjene. Kot bi jim nekdo metal polena pod noge.

Človek je vreden samo in edino toliko, kar lahko odnese s seboj, ko zapusti telo oz. ta planet!

Ja faaaaaa*…s čim se ukvarjate!?!? Koga briga! Vsak si postelje po svoje, kakor mu paše in vse ima svoje posledice. Primer: Tip zagaran do konca, bolijo kolena, roke, kolki za zamenjat,imel operirane karpalne kanale ima pa tri hiše v LJ in jih zdaj, ko je v penzij oddaja. Ne more na bicikelj, smučat ni mogel že od svojega 40-tega leta, še peš v trgovino mu je muka. Drugi v najemniškem stanovanju, dela občasno, teče, kolesari, hribolazi, gobari…. in to bo lahko počel še v svojih 80-tih.

Kakšen izredni študij neki. Kje pa naj dobi 3 do 4.000 eur letno zanj kot to stane ?

To pomeni vsaj 300 do 400 eur nujno visjo mesečno plačo! Ker je en sam  letnik 4.000 eur. Ona pa že  zdaj skoraj za jest nima!

Kdo sem jaz, da koga ocenjujem po imetju? Eni nimajo smisla za to, drugi nekaj srednjega, tretjo pač znajo.

Ocenjujem, da sem nekje v sredini in to mi zadošča.

Draga dekleta mlajša in manj mlajša, naj vam ne bode zablodeli pogled in stereotipi o bilo čem vodilo v življenju. Nekateri so brez nog že od nekdaj naprimer in še čez 20 ali 30 centimetersko oviro niso skočili, kar je za druge smešno lahko. Naj se zato ponižujejo, naj zato rečejo, da niso uspešni? Ne.

Uspeh človeka je v njegovi duši , njegova vest je uspešna, manj spešna ali bolj uspešna.

Ostati človek srca na strani božje pravičnosti se zdi večji uspeh kot katerikoli. Kajti tudi kamen sčasoma čas razbije, dušna dela pa so za vselej.

Tako, da avtorica teme ne sekiraj se in ne ponižuj se z napačnimi predpostavkami, kajti gradnje hiš, denar, zakonodaja državnih oblasti, birokracija, neenakost vrednotenja, del, znanj, truda itd. niso pravo merilo niti niso v tvoji moči, da jih spreminjaš. Ti lahko spreminjaš svoje korake, da so v sosprejemanju vesti in zmožnosti tvojega obstoja. Tudi Jezus Kristus verjetno , kajne ni imel diplom in svojih hiš ter vreč denarja pa vendar je bil dokaz uspeha vsem ljudem sveta, ki lahko to prepoznajo.

Praviš, da imaš iz družboslovja nauke in si to študirala. Hej , imaš znanja, ki jih mnogi nimajo. Ne bodi samodestruktivna, če pa si se učila in znaš nekaj, kar se prač dobro ne prodaja ali ne znaš prodajat. Znanje je vredno samo po sebi in ne po tem za koliko se proda. Znanje je vrednost. Človek je vreden. Zato ni denar tisti, ki ima vrednost ampak ljudje denarju pripisujejo vrednost, oni so tisti, mi smo tisti, ki dopuščamo, da je vreden in ne da nam denar vrednost daje. Denar je svar in nima duše. Tako uporabnost, kot vrednost mu mi dajemo.

Bodi ponosna nase za vsako znanje, ki ga imaš, ker nobeno znanje ni nevredno in nobena duša nepomembna. Če imaš stanovanje v najemu ali pa lastnini v obeh primerih boš v njem le začasen prebivalec. 

Zato še enkrat ne sekiraj se in ceni se in ne zanikaj vrednosti svojih izkušenj, ulčenj, trpljenj in truda, sreče in veselja, žalosti in obupa. Bodi dobra in glavo pokonci brez sramu.

@Zavest   No, tole je pa eden redkih odgovorov, ki so na mestu