Pri upoštevanju mojih nasvetih moraš biti zelo previden. Posebej, če si punca ali mlajša ženska. Ker predvidevam, da nisi ne eno ne drugo, bo mogoče vse v redu.

Pomembno:
Ne pozabi, da mora v vsaki spodobni ZF knjigi, vsaj v nekaj vrsticah nastopiti tudi maček. Tvoj nadimek (vzdevek, hvala K.) mi daje slutiti, da si to pravilo upošteval.

Še bolj pomembno:
Zelo dobra navodila, avtor gospod Mazzini, je višje zgoraj prijazno prilimal gospod MyD.. Njih velja še posebej dobro prebrati.

Veseli me, da si se javil, želim ti vso srečo še naprej in javi kako tvoj projekt napreduje, prosim.

Gumpec, mislim, da imaš prav :). Kako pa gre knjiga kaj tebi?

Hvala, da si vprašal, sedaj lahko mirne duše napišem ene pet listov odgovora 🙂

Moje pisanje me še najbolj spominja na bipolarno bolezen. Nekaj časa sem popolnoma evforičen in prepričan, da delam dobro. Kmalu zatem pričnem dvomiti in imam občutek, da sem vsaj začetek (najbolj pomemben del po moje), če ne kar vse, napisal slabo. Evforija pospremljena z globokimi dvomi, bi bil kratek odgovor.

Kako ravnam:
Kadar mi gre dobro, pišem. Takrat gre kar samo od sebe. (Focus on the Downside, and Let the Upside Take Care of Itself)

Kadar dvomim;
takrat se tolažim s tem, da navsezadnje pišem v prvi vrsti sebi za zabavo. Seveda, se je neprijetno zavedati, da tiso kar počneš ni vredno nič v očeh drugih ljudi. Kdo pa si navsezadnje ne želi priznanja za svoj trud, ampak ok, kot rečeno, zabava tudi šteje. Bom pač vsako zimo na Kindlu prebral lasten roman, tako kot sem to do sedaj počel z James Clavellovim Šogunom.

Zgodba, roman ali pisanje, ne vem kako to prav imenovati, se mi je napihnilo do neslutenih razsežnosti. Trenutno sem v zadnji četrtini. Kmalu bom potreboval beta bralce, ki mi bodo povedali pri kateri strani jim je postalo slabo, vendar si jih ne upam vključiti prezgodaj, kajti nobena sekira te ne dotolče tako zanesljivo kot deset slabih mnenj, jaz bi vseeno rad dokončal.

Aha. Hvala za odgovor. Prosim te, da mi tudi ti sproti poveš, kako ti gre pisanje, saj je prijetno imeti nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš o čem takim.

Maček in Gumpec – lahko izvemo kratko vsebino vajinega work in progress?

LP,

G.

Seveda,
v mojem primeru gre za mladinski BDSM roman, hehe tale opredelitev je sploh nora in mi je zato še posebej všeč,
v katerem glavni junak, bivši študent psihologije, s pomočjo dveh prijateljev manipulira s Stockholmskim sindromom v navezi z pubertetniško zatreskanostjo (če ta tip zaljubljenosti sploh obstaja, stvar pogledov) ojačano z nekaj klasičnimi vzvodi. Vse ostalo je blaga, zabavna BDSM klasika, z redkimi zapleti, ker jih ne maram pisati, jih mam že v RL dovolj.

Sliši se dovolj kinky da zna bit zanimivo 🙂

Pogumno naprej!

LP,

G.

.
..
…[center]Re: kako izdati knjigo muc –> g=h=k k = c c=g gum.ec tsil

Moja knjiga je, kot sem že omenil, ZF. V njej je veliko zapletov, bitk… Pripoveduje o boju med ljudmi in nezemljani, a bistvo je vse več, kot v tem… Več, ko bo izdana :).

Kristus MyD., tvoji prispevki so mi pa vedno bolj nerazumljivi. Daj izrazi svoje misli bolj tko, po domače, vsaj zaradi mene, če že ostali s tem nimajo nobenega problema.

A tisti pometač na koncu … to si mislil mene, ki pometam raztresene liste, ko mi jih je urednik vrgel slabo spet rokopis v glavo?

MyD, tudi mene zanima, če si me s tem tvojim čudnim sporočilom hotel kritizirati.

Gumpec in Maček, še malo vama bom zatežila s vprašanji, če nimata nič proti…

Zanima me, kakšen je kaj obseg vajinega dela in koliko časa dnevno posvečata pisanju. Pa kako dolgo že pišeta 🙂

Jaz sem namreč pred leti napisala nekaj, kar bi z veliko popravki in malo samodiscipline pri pisanju, lahko postalo podobno neke vrste knjigi 🙂 Pa me zanima kako si sicer zaposleni pisci (s službo, otroci, mačkami ali pa čim četrtim) razporedite oz. vzamete čas za pisanje? Ker meni ne uspeva najbolje 🙁

LP,

G.

Jaz nimam nič proti, samo prvo sporočilo za Mačka;
prepričan sem, da MyD. ni s svojimi sporočili nikogar kritiziral, ampak je šlo za preprost test inteligence, na katerem sem jaz pogrnil. Zate pa ne vem, sam odloči :))

Obseg mojega dela je ogromen in še se mi napihuje kot crknjena žaba. S takim tempom bom kmalu presegel Vojno in mir.

Disciplina je hudič. Jaz največ lahko napišem v službi med prostim časom, ker zaradi recesije, hvala bogu, nimamo veliko dela. Včasih pišem tudi doma vsem trem mačkam navkljub, (ena ima samo dve nogi, ta me najbolj moti pri pisanju).

Čas za pisanje se najlažje dobi po sistemu prioritet. Odkar pišem, ustrezno manj čoham muce, tudi tuširam se samo še enkrat na teden in na ta način lahko napišem kakšno vrstico več. Ne čohaj mačka in pazljivo pri številu otrok, pa bo časa za pisanje več, bi se glasil moj nasvet.

G.B., tudi jaz ti lahko na vprašanja brez težave odgovorim :).

Torej, moje delo ima okoli 500 strani. Napisal bom še 2. in 3. del, zato mislim, da za prvega ni potrebno več.
Pišem v prostem času, ki ga imam predvsem ob večerih. Sicer pa mi pisanje ne pomeni največ :). Pišem eno leto.
Torej, G.B., povej še ti vse, kar sva midva z gumpcem napisala o tvojem delu, ki bi po tvojih besedah lahko postalo nekaj podobnega knjigi.

M [sub][ = Mem = voda ] c =[/sub] K [sub][ = Kaf = Dlan, Kef = Opica, zatilje(?) ][/sub]

Z [sub][ = Zayin = Orožje ][/sub] F [sub]= P [ = Pe = Usta ][/sub]

G [sub][ = Gimel = Kamela ][/sub] M [sub][ = Mem = voda ][/sub] P [sub][ = Pe = Usta ][/sub] [sub]k =[/sub] C [sub][ = Kaf = Dlan, Kef = Opica, zatilje(?) ][/sub]

V [sub][ = Vav = Kavelj ][/sub] S [sub][ = Samech = Podpora (pošta) ; Shin-Shin = Zobje ][/sub] B [sub][ = Beth = hiša][/sub] N [sub][ = Nun = Riba ][/sub]

[hr]

Najbogatejši v Sloveniji so nek Frenk, ki je padel z vrbe, Johny, ki je šel na klanec, da je brodil po/v vodi pod mostom v šoli –, in še neka Ivana, ki je vihtela čopič, misleč je dežnik[arca].

Johanca je še posebej zanimiva: nekdo je nekoč zapisal »Ivani iz Ključavničarske ulice [v Ljubljani], je postal Dunaj pretesen«*, ko penzlala je in je šla peš [v mislih] v Monakovo predtem, potem je popila kavo z babico Kofetarico.

Milijarde listkov z njihovimi podobami s(m)o zamenjali za €vrsk€ papirnat[sub]e bankovce in[/sub] drobiž. Dr. Franky Boj je objavil le dve knjigi, Džoni C. nekaj več, Kobilca je bila lačna nenaslikanih plat[sub]a[/sub][e]n. Zdi se, da so vsaj ti trije imeli svoj slog in, – v njim lastnem slogu –, slabo zavarovali avtorske pravice, ker niso imeli Kindla in računalnika, čeprav so vedeli za Amazonke in Amazonko, ne pa za Ama2on …
[sub]…[tri pike, tropičje][/sub],[sub][vejica][/sub] [sub][presledek][/sub] ipd. [sub][ = in po‹dobno ‹pika› ][/sub], itd. [sub][ = in tako dalje ‹pika› ][/sub], itn. [ = in tako napr -ee€j!‹klicaj› ] – ‹pomisli! [sub] – pomišljaj›[/sub] & [ = et = in | and | ni = E.T. = æj‹period› ti‹full stop›]‹točka›.‹pika›[right][sup]dim[/sup]
[sup][ ‹brez pike›, ker nisem majdi ][/sup][/right]

[list]
[*] [sub][ Paše ][/sub] pa še [sub][> to][/sub]:

Najprej se je treba naučiti brati. Za pisanje velja zakon gravitacije:
črke [sub][na tipkovnici][/sub] hitreje padejo dol, kot je prste moč vzdigniti gor [sup][magnetizem manj viden in bolj prisoten].[/sup]
.
[*] In [sub]‹rep-[/sub]pre›le[sup][p][/sup]še[sub]‹pet›[/sub] [sup]>to –[/sup] kako?:
¿¡Men›da ne‹zemljani [ne] govore slovenščino[-e? Ne ?! ] … !?
Zato se bojujejo z zemljani, ker [nas, sebe?] ne razume[-mo]-jo,
da ne zna[-mo]-jo rabiti črk po slovensko.

»Vem, da ne vem«**: so črke bolj fantastika kot simboli znanosti ali slog ljudi?
[/list]

     [sup] * Ljerka in Luc Menaše: Ivana Kobilca. Gorenjski muzej, Kranj 1972.[/sup]

     [sup]**Sokrat[es] = 50 krat € [s-o kr.tova zbrana dela, ki jih sam sploh ni napisal, ker je imel hudo ženo, da je le trobil okoli,
        naskakoval … kritike, potem v miru ni z[a]vrnil trobeliko, in nikoli ni izdal no, no-›be‹ne knjige … brez agenta
        [plagijatorja Platoona] in založnik je bil Prepisovalec, finančno je projekt sponzoriral Gustl-na Noguš-a [right][ = a šogun-a nogu ššš] … .[/right][/sup]
[right]…
..
.

[sub]‹ brez pike › nevidni[/sub] ?
[sup]in[/sup] odgovor›no[sup]?-pss.[/sup]st[/right] [center]kako izdati knjigo[/center] [right]je vprašanje[/right]

[hr]

Po domače:

Najpomembnejša je izvirnost. Nič novega se ne da več napisati.
Avtorje ločuje le njihov način pisanja in obravnavanja tem. To je slog. [right]Slog je neponovljiv.

[sup]Ne pozabite na vsebino.
Odprite temo:[/sup] [center]Kako pisati?[/center]…
..
.[/right]

Moj umotvor najbrž bi najbrž sodil v futuristično mladinski žanr (če to sploh obstaja…), z obsegom sem bila precej varčna, zadeva pa še sploh nima konca. Skratka, ni kaj veliko za povedat.

Domačih živali nimam, razen mačka na dveh nogah (katerega pa je že potrebno tu in tam počohati), otroci so zreducirani na minimum (pa čeprav se mi po stanju stanovanja vedno znova dozdeva, da jih imamo več…), službo pa imam tako brezvezno, da moram v njej celo delat in pisanje tam odpade 🙁

Se bo potrebno zorganizirat 🙂

LP,

G.

MyD. sicer (po novem?) piše v šifrah. 🙂
Ampak povedal je bistvo.
Ta tema bi morala imeti predhodnico, v katero bi se – če me spomin ne vara, vsega ne bom še enkrat brala – morali vključiti vsi, ki so se v tejle temi zanimali za IZDAJO knjige. Temo “kako pisati” ali morda – “kako dodelati besedilo do stopnje, ko je morda primerno za objavo“.
In tu je bistvo problema, ki ga radi “opisujejo” v člankih tipa “Slovenci napišemo in izdamo (pre)več knjig” in v isti sapi, kakšen paradoks (?!), “Slovenci manj pismeni od evropskega povprečja”.

Še enkrat ponavljam, kar sem zapisala v neki drugi temi:
Knjigo bi pri nas napisal “vsak”.
Prebral bi jo komaj kdo.
Kupil pa je ne bi nihče.

Tu imamo nočno moro vsakega solidnega avtorja, ki se skuša “prebiti” brez VIP-a ali kakih hudih marketinških prijemov.
Lahko se mu zgodi (in se dogaja!), da njegovo besedilo (ki bo – recimo – čez par let vendarle izšlo in morda celo kandidiralo za kresnika, se uvrstilo na priporočilni seznam za bralno značko ipd.) pristane v istem košu kot na vseh ravneh nedodelana besedila polpismenih ljudi.
Lahko se mu zgodi, da mu knjigo natisnejo. A kaj je natisnjena knjiga, ki ždi na tej ali oni polici? Mrtvo bitje. Treba jo je spraviti bralcem pod roke in oči. Tu imamo cel rekviem možnosti: a) knjiga je prezahtevna, zato doseže skromno število bralcev (a hkrati morda zelo dobre strokovne kritike); b) knjiga je berljiva, primerno kakovostna itd., a iz različnih razlogov (neprivlačna naslovnica, slabo oblikovanje/format/tisk, preskromna nabava v knjižnicah, previsoka cena za nakup, neznani (in še SLOVENSKI) avtor …..) se je bralci in kupci “izogibajo”; c) za knjigo in njeno promocijo ni poskrbljeno itd.
In k zadnji točki prejšnjega odstavka: čemu kupovati knjige, če pa so na voljo “zastonj” v knjižnicah? O tem ne bom dolgovezila, samo tole: če bi vsaj samo bralci tako razmišljali, bi še nekako razumela. Ampak tako razmišljajo tudi – avtorji! Da – prav tisti, ki bi tako radi izdali svojo knjigo (ali so jo že), ki bi tako radi z njo celo zaslužili, ki bi jo tako radi spravili med ljudi …

E – pri taki “logiki” vsega skupaj (in glede na to, da od pisanja tako in tako ni mogoče živeti, torej to počnemo v svojem “prostem” času) ni čudno, da je vse skupaj tako, kakršno je. A kakšno? Tako, da zelo zelo težko prepričaš založbo, naj ti objavi knjigo. Tako, da ponujaš založbam tekste, ki niso primerni za objavo. Tako, da je z mnogimi knjigami slovenskih avtorjev tako, da je založba “srečna”, že če pokrije stroške izdaje, da torej vsaj ni v minusu. Tako, da če se teh podvigov finančno lotevaš sam, si hitro v rdečih številkah. No, pa naj bo dovolj, saj sem že itak napisala pol romana. 🙂

Po mojem mnenju je pomembno tudi to, da vsak dan napišeš vsaj nekaj besed. Ne vem, morda 10 ali 50 ali 300. Ampak res vsak dan. To te drži v stiku z zgodbo in jo ohranja živo v tvoji glavi. Za 50 besed se že najde čas. V nasprotnem primeru želja po pisanju zvodeni, ali pa jo prekrijejo kakšne trenutno bolj pomembne aktivnosti. Res gre predvsem za disciplino. Tako delam sam in se vsaj od daleč vidi konec, ne pa da vse skupaj zopet postane eden od nedokončanih projektov, ki nam ne vlivajo nikakršnega zadovoljstva, kot je že običajno ob pogledu na napol opravljeno delo.

Kvaliteta vsebina in oblika in ja seveda slog, to je pa predmet druge debate in nikjer ni zagotovila, da je tisto, kar packamo pol leta skupaj vsak dan ob vsaki uri dneva dobro, ne glede na količino vloženega čas in truda. Žal.

Potrebujem samo en nasvet.
Kot sem že omenil, sem že napisal prvo knjigo, katero se trudim izdati. Zanima me, če je pametno, da se kar sedaj lotim druge knjige (ideje sem oblikoval že zdavnaj), ali naj raje počakam, da bo prva knjiga izdana?
Aja, pa še en nasvet bi vam dal: na A4 list napišite vsa imena glavnih, lahko tudi stranskih junakov vaše knjige, ter ob njih napišite značilnosti njihovega izgleda, ter duševne značilnosti. To predvsem priporočam tistim, ki ne pišete redno, saj tako vendarle nekako vzdržujete stik s knjigo. 🙂

Piši še drugo, nič ne čakaj.

Bi me kontaktiral na [email protected] prosim lepo.

Če se navežem na post od Kerstin – tudi sama zelo pogrešam teme kako pisati, čemu se pri pisanju izogibati, kako ustvariti čim bolj realne karakterje, kje najti beta bralce, kako do kvalitetnega lektorja, ipd.

Ko sem odkrila Knjižne molje sem pričakovala več razprav o tem kako PISATI, ne pa petstošestdeset postov na temo kako IZDATI (pa ne da je kaj narobe s tem, da debatiramo o tem kako izdati knjigo, vendar menim, da bi nam morda bolj koristilo najprej konkretneje obdelati fazo pisanja kakor izdajanja…)

LP,

G.

Hja, kar se tiče izdaje, so reči v nekem smislu mnogo bolj premočrtne in jasne, kot kar se tiče pisanja, ki se ga, po mojem, ni mogoče naučiti, vsaj ne naučiti v šolskem smislu.

Pa nočem reči, da se človek s talentom za pisanje rodi ali pa ne — ne bi rekel, da je dobro pisanje komurkoli a priori nedosegljivo; se ga mora pa po mojem človek naučiti sam zase, predvsem z ogromno branja in precej pisanja.

Obstajajo pa seveda gotovo čisto praktični pointerji, ki lahko človeku pomagajo, da se hitreje najde oziroma da se hitreje prebije od nikakvega do povprečnega pisanja, sploh bi rekel, da to funkcionira pri žanrskem pisanju oziroma pisanju, ki nima ambicij, da bi osvajalo nove teritorije.

Pa to bi res rekel, kot je že enigmatični gospod zgoraj: povedane so bile res že praktično vse štorije in čudovita Ideja, ki jo ima neizkušeni pisec (ali čudoviti Karakterji, deloma posneti po njegovi druščini, ki je ama res najbolj zabavna druščina na svetu), navadno ni pretirano izvirna in ne zadošča za resno dobro pisanje. Tu gre res bolj za to, kako je nekaj povedano, ne toliko to, za kaj gre. (Pri čemer nočem reči enostavno, da je oblika pomembnejša od vsebine. K temu, kako je nekaj povedano, štejem tudi to, kako so recimo zarisani karakterji, kako atmosfera itd., ne samo golega stilizma.)

Ah, kako sem se razgovoril, pa nimam nič za povedat.

Gumpec, brez problema ;). Samo eno vprašanje. Koliko časa ti že pišeš tvojo knjigo?

[center]Kerstin[/center]

Hvala za dobro prebrane moje misli. —> [ konec vrstice, pojdi, premakni se v novo vrstico]
—> podpičje ( = ; podpičje je v grščini vprašaj ?) + presledek + zaklepaj [ = ; ) ] —> 😉
; ) [ = namig, pomežiknil sem očesom, zakaj? – kaj hočem namigniti in povedati? ].

[hr]

Želel bi samo dopolniti: vsak znak, vsaka pika, prazen prostor ima svoj pomen [kod, šifro],
ki ga jaz kot bralec poskušam razvozlati. Če mi [meni bralcu] avtor, sogovornik, pisatelj, slikar, zgradba, zemljevid, načrt, kazalo, prometni znak, simbol, kdorsižebodi, ne dá [a + ´ akcent, ostrivec] ključa za razvozlavanje, dekodiranje, dešifriranje, si pač vse razlagam tako kot znam, zmorem, vem.

Jaz slabo pišem in se tega zavedam. Zdi se mi, da berem malo bolje.

Januarja leta 2014 sem prebral le tri zadnje pike [ = tropičje, ki so zame en znak …,
nekaj, kar je izpuščeno, lahko so tri pike tudi vprašaj], ki sem jih postavil na začetek:

»… manz okilok ,lazakop mob it ap ,libod mob okilok ,ižakop jerpjan :inarts egurd z aled ojavetol ,idalm itsalz eš ,ejdujl es ad ,itom jlobjan em senaD […]«

Jure [Jurij] Franko, v: Od Sarajeva ’84 do Sočija ’14, Posebna priloga Dela in Slovenskih novic,
[brez kraja izdaje in brez datuma], na (desni) str[ani]. 7, na sredini tretjega stolpca,
pod fotografijo (Foto: Aleš Černivec) Jureta oz. Jurija Franka, ki zna tudi japonsko.
Njegov vzdevek ›Jure‹ v japonščini sicer pomeni ›duh‹, pravo ime ›Jurij‹ pa ›lilija‹,
kar je žensko ime, in Japoncev in Japonk prevod njegovega imena v japonščino ni motil, ker je zanje,
vsaj tako je povedal [Jure/Jurij Franko, on], [on, Franko Jurij/Jure ] bil tujec.

V rubriki: Junak Sarajeva, pod naslovom:
Brezskrbni fant s smučarskih razglednic ni bil pravi Jurijev obraz
piše Vito Divac besede, ki jih je izrekel Jure Franko
– v intervjuju, najbrž januarja leta 2014, glede — 41’ ačijoS od 48‘ avejaraS dO.

Tisk Delo, d. d., Dunajska [?cesta, izpuščeno?] 5, Ljubljana, Tiskarsko središče[.]

Nenaročenih prispevkov ne vračamo.

Uvodnik izraža stališča avtorja in ne nujno vsega uredništva. [right][Uvodnik: Na igrah ni skrivalnic (Miha Hočevar)].[/right]

[hr]

In, da bo vam lažje brati, sem zadevo poenostavil — na koncu so tri pike [izven oglatih oklepajev]:

»… manz okilok ,lazakop mob it ap ,libod mob okilok ,ižakop jerpjan
:inarts egurd z aled ojavetol ,idalm itsalz eš ,ejdujl es ad ,itom jlobjan em senaD […]«

»… znam koliko ,pokazal bom ti pa ,dobil bom koliko ,pokaži najprej
:strani druge z dela lotevajo ,mladi zlasti še ,ljudje se da ,moti najbolj me Danes […]«

»[…] Danes me najbolj moti, da se ljudje, še zlasti mladi, lotevajo dela z druge strani:
najprej pokaži, koliko bom dobil, pa ti bom pokazal, koliko znam …«

[hr]

Obstaja ne le kreativnost ali ustvarjalnost pri pisanju, še veliko več je ustvarjalnega branja.
Obstajajo pojmi kot so bralna pismenost, ki je ne smemo enačiti s strokovno pismenostjo.
Nekdo lahko pravopisno in strokovno krasno piše, kar ne pomeni, da je vsebina zanimiva za širši krog bralcev, čeprav je lahko zelo, celo življenjsko pomembna. Razna navodila so suhoparna, ne pa nezanimiva, … ali …
… … ali …
… … … ali ( ? 😉 pač …
[center]… ne/da …
?[/center]
[right]…[/right]

Na tem forumu so povečini ljudje, ki že znajo pisati. Dvomim, da bi bili oni pripravljeni kaj dosti razlagati in razkrivati svoj način dela. Navsezadnje smo vsi tudi Slovenci, kar pomeni, da dobronamernost običajno ni ravno temeljni del našega karakterja, zato je še manj verjetno, da bi se hoteli na tak način izpostavljati.
Pisanje in način pisanja je za vsakega zelo osebna zadevščina.
Navsezadnje še jaz, ki neverjetno rad bluzim po forumu, o nekaterih podrobnostih nočem pisati.

Beta bralce boš najbrž dobila tukaj, saj vsi radi beremo vse živo. Samo s tem so sami križi in težave 🙂
Če ti delo hvalijo, ti lahko dajejo lažen vtis o kvaliteti, če ti ga kritizirajo, jim ne verjameš, ker gre tako za samo nevoščlivost LOL
Priporočam najožje sorodnike, posebej če pišeš erotiko.