kako izdati knjigo
Pri sto in več založbah, ki si vse trudijo izdati tako ali drugače zanimivo knjigo, velika večina tistega, kar zasluži izid, pri založbah tudi izide. Zlasti to velja za domače leposlovje, kjer imajo že najbolj ugledne založbe težave z iskanjem ugledu primernih besedil. V časih, ko so Taufer, Zajc in Šalamun morali izdati svoje prve zbirke v samozaložbi, je bilo izdanih knjig precej manj, danes pa smo z okoli 5000 naslovi letno v vrhu svetovne proizvodnje glede na prebivalstvo. (Na pamet bi rekel, da sta pred nami samo Islandija in Danska, svetovno povprečje na milijon ljudi pa je ca. 180 naslovov letno.) Samozaložba naj bo torej rešitev za tiste, ki kljub zavračanju pri vseh obstoječih založbah (seveda lahko tudi zanimivo besedilo zmotno zavrne 40 različnih založb, vendar je to bolj izjema kot pravilo!) vztrajajo pri pomenu svojega dela. V tem primeru je seveda jasno, da se stvar najbrž ne bo finančno izplačala (čeprav, paradoksalno, bi morali o samozaložbi razmišljati zlasti uspešni avtorji, saj s prodajo njihovih knjig tržniki zaslužijo več od njih!), pa tudi, da knjige ne bodo doživele kakega hudega odmeva – že tiste pri uglednih založbah ga večinoma ne, velik del razloga za to se skriva v zgoraj navedeni številki.
Če vas bi te misli pahnile v depresijo, vas lahko potolažim, da sta bila večkrat kot vi na založbah zavrnjena tako Samuel Beckett kot J. K. Rowling 😉 …
Insajder, ali uredniki preberete vse tipkopise, tudi povsem neznanih avtorjev? Ponudba je velika, zato menim, da kar nekaj besedil ostane spregledanih. Tudi sam sem se poskusil v pisanju. Meni ste recimo odgovorili, da naj obiskujem šolo kreativnega pisanja in da bo mogoče čez nekaj let dozorelo delo, vredno objave. Knjigo sem vseeno uspel izdati, celo razprodana je in tudi
kar nekaj pozitvih kritik je prejela. Vsekakor se splača potrkati na več vrat, predvsem pa ohraniti upanje …
Vem za nekatere, ki preberemo (ali vsaj začnemo brati in potem prelistamo) vse, in tudi za druge, ki ne preberejo vsega. (Naj se tisti, ki so zavrnjeni, tolažijo s tem, da uredniki itak niso prebrali, hehe ;-). Ampak sam sem med povsem neznanimi (torej takimi, ki jih nisem opazil ne v revijah ne na javnih branjih) našel samo enega, ki se mi je je zdel za objavo cele knjige. Bilo jih je pa veliko, kjer se mi je za objavo zdel del besedila.
Me veseli, da je prišlo do objave in, evo, še en dokaz, da so okusi različni! Ampak res bi me zanimalo slišat, katere knjige, razen Brede Smolnikar, kjer je šlo, bi rekel, za avtoričino odločitev, so v zadnjih letih izšle v samozaložbi, pa so bile zelo opažene na literarni sceni. Vsi založniki si želijo dobrih tekstov, ki jih ni veliko (kljub veliki ponudbi), so pa mnenja o tem, kaj je dobro, od urednika do urednika hvalabogu različna. Pred kratkim sem recimo spremljal obžalovanje nekaterih, zakaj neznani Boris Kolar ni svojega Iqball Hotela ponudil njim (pa ga je ponujal naokrog) – no, pa je bila objava pri ne več osrednji založbi vseeno opažena …
Z zadnjim stavkom se v celoti strinjam, k literarni izobrazbi sodi tudi to, da presodimo, na katera vrata se splača potrkati (kje izhajajo knjige, pogojno sorodne našim), tako je tudi razočaranj in čakanja manj.
Tudi jaz sem bila zelo v skrbeh, ko sem knjigo pisala, saj nisem vedela kako jo izdati.
Na nekem natečju za slovenščino sem spoznala prijetnega pesnika in vse mi je razložil. Pa tudi pomagalmi je pri založbah itd. A zdj, ko sem knjigo izdala sem res srečna in rada priskočim na pomoč mladim pisateljicamin pisateljem.
Če želiš me lahko vprašaš vse mogoče o knjigah, izdaji,…
L.P. in uspešna izdaja
http://www.katr.si/?page_id=15
Janez, nekaj informacij najdeš na linku. Po moji logiki KATRu prodaš avtorske pravice in vsaj določeno število let ne moreš teh pravic preprodati naprej. Ko dobiš pogodbo, vidiš, kaj vse je v to vključeno (npr. razne tantieme (ali pa ne!) od e-variant, radijskih oddaj, izdaj na tujih trgih itd.).
Verjetno vsak avtor pri KATRu dobi enak odstotek od prodaje.
Najpametneje, da vprašanja nasloviš direktno na založbo.
K.
Bi te lahko res lepo prosila da pustiš svoj mail ali pa mi pišeš na [email protected]?
Imela bi nekaj vprašanja:) Hvala ti in čudoi dan še naprej!t
Pozdravljeni!
Tudi jaz pišem knjigo. Zanima me prav vse o izdaji knjige. Je kdo od vas samostojni kulturni delavec ali ste obravnavani kot svobodni umetniki ali kako?????? Se splača postati samostojni kulturni delavec? Če ima kdo čas in voljo,bi prosila,če lahko napiše svojo izkušnjo.
Pisateljica,bi bila pripravljena še kaj napisati o tej temi? Kljub veselju in radosti ob pisanju,so seveda prisotni strahovi,ko um “zalaufa” na polno. Hvala.
Zelo sem vesela teme, kako izdati knjigo, sama hodim k krožki kreativnega pisanja, ki ga vodi zelo dobra lektorica, moje kratke zgodbe in način pisanja so ji zelo všeč, o založbi Katr nima najboljšega mnenja, nekaj mojih kolegic s tečaja je izdalo pesniške zbirke vsamozaložbi, tudi naša lektorica, ki precej dobro pozna stvari se navdušuje nad to varijanto, sama se ne morem odločiti, največja ovira so pri meni finance.
Pisateljica
Tudi jaz sem bila zelo v skrbeh, ko sem knjigo pisala, saj nisem vedela kako jo izdati.
Na nekem natečju za slovenščino sem spoznala prijetnega pesnika in vse mi je razložil. Pa tudi pomagalmi je pri založbah itd. A zdj, ko sem knjigo izdala sem res srečna in rada priskočim na pomoč mladim pisateljicamin pisateljem.
Če želiš me lahko vprašaš vse mogoče o knjigah, izdaji,…
L.P. in uspešna izdaja
Pozdrav..
sem Matjaž, in isto kot mnogih tukaj bi rad se spustil v čar knjig. Ker že od malih nog pišem pesmice, delam dosti na tem, in sedaj pišem pesmice in zgodbice v rimah za otroke..
rad bi izvedel kako do izdaje otroške knjige? precej bi pa izvedel kako je glede zasluška na tem, ne rabim veliko, ampak nočem it s tem v minus.. star sem 22 let in vse moje hobije ki se vlečejo od mladih nog bi rad unovčil, ker kot vsak človek se mora s čim delati kruh.
če ti uspe mi odgovoriti mi piši na [email protected] , rad bi te še marsikaj uprašal..
lep pozdrav
Dragi Matjaž,
upam, da naših nič hudega slutečih malčkov ne boš kvaril z “uprašanji” in “zasluški”, da boš ločil med “isto” in “enako”, za veznikom ki in odvisniki postavljal vejico, za piko v naslednjem stavku pa veliko začetnico.
Upam, da nisem nasedla – po provokaciji namreč dišijo tvoji trije odstavki s približno 15 napakami.
Ampak če se ti hobi res “vleče” (samo, da se ti ne zaplete med še vedno mlade noge!) in bi se rad “spustil v čar knjig”, te je vredno prej opozoriti, da se prej spusti še v čar slovenskega jezika.
Pa brez zamere … (ja, prav vidiš: pred tremi pikami je presledek).
O, frikica, torej nisem sama? :))
Sicer pa Matjaž tu ni osamljen primer. Seveda, zatipkamo se vsi, tudi čisto vseh vejic ne moremo obvladati, vseeno pa tudi mene kar stisne ob mojstrih, ki ne obvladajo niti osnovnih prijemov orodja, ki je – hočeš nočeš – sestavni del njihove ‘obrti’.
Ker pisateljica že lep čas molči (morda odgovarja zasebno), vprašanja pa se nabirajo, naj dodam poleg vsega, kar sem prispevala v to temo in kar, kot kaže, večini ni posebej mar, še to, da s pisanjem knjig verjetno ne boste obogateli, večinoma niti živeti ne boste mogli od tega. Tako pač je – smo majhna država, založbe izdajajo knjige (zlasti domačih avtorjev) z nizko naklado, število bralcev pada, narašča pa število piscev – in tako je računica preprosta, čeprav bridka.
Izjeme so možne, vendar – kot je za izjeme značilno – redke.
In še nekaj. Od zraka ne moremo živeti; hkrati smo se glede na situacijo prisiljeni sprijazniti s tem, da tudi od pisateljevanja (večinoma) ne moremo živeti; ostaja pa nagrada za vse, ki izdajo knjigo (ali več knjig). Zadovoljstvo, ponos, kopica čudovitih občutkov, ki te prevzamejo, ko tvoja beseda postane meso, če si pomagam s parafrazo.
K.
Mislim, da je bilo v preteklosti precej več avtorjev, ki so pisateljevali ob dugih službah, kot pa takih, ki so resnično živeli od svojih ustvarjanj. Menim, da je celo bolje za samega pisca, da se ne veže na trg, ki se, čeprav naj bi bil prosti, še vedno ozira na potrebe in želje potrošnika. Ko se pisanje poveže z dobičkom, začne vse skupaj zaudarjati po obrti. Obrnikov je pa že preveč…
Lp T
@Brižinski: … in šivilje, do katerih težav je MM tako ganljivo empatičen.
Spoštovani Brižinski!
Na splošno ne odgovarjam komentarjem, ki se nahajajo na stopni kulturnega dialoga v Sloveniji (takim, ki agresivno pljuvajo po drugače mislečih), a sebe verjetno ne moreš spremeniti in ker mi tema ravno odgovarja, ti bom poklonil moj odgovor.
Kot vidim, razmišljaš in se vedeš tako kot večina ljudi (to smo dognali že zgoraj), denar je torej nekje med najpomembnejšimi dobrinami, ki nam jih nudi življenje – življenjski vir. Tako lahko seveda takoj razumem zakaj se ti zdi tudi pri ustvarjanju tako pomemben. Toda, poskusi razumeti, meni se zdi slika ustvarjalca, katerega gorivo je denar, skrita v temi. Ne vidim ga. Sama umetnost, kot jo imenuješ ti, pa je tako razvlečena po zobeh, da je kot beseda prepoznana le še po trpkem okusu, ki ti ga pusti, ko se ti nekdo predstavi kot umetnik. Vedno ko naletim na takšnega si mislim, »O še en izmed njih…«
Preden me misel zanese predaleč… Andreï Makine je nedavno tega dejal, da se je publiciranje umetnostnih besedil, tako kot kultura nasploh, demokratiziralo. Človek je končno postal vsejed. Torej takoj, ko se kulturnik postavi na trg z golo ustvarjalnostjo, postane žrtev javnih želja. Le redki so, ki se uspejo izmakniti tem čeljustim javnosti (in ustvarjajo po lastnem interesu) , hkrati pa od tega živeti – in komur to uspe, vse čestitke in večno slavo. Državne subvencije ustvarjalcem, pa mi prav tako ne dišijo, kdo bo presojal, komu gre podeliti tako podporo in komu ne? Če bi se šli to, bi verjetno na koncu ponovno odločali uradniki, ki bi preštevali točke, subvencije bi dobili pa Čuki in Desa Muck. Točno tako, umetnost naj bo hobi. Kdo pravi, da ti hobi ne more predstavljati življenja?
In če zdaj še enkrat na hitro preletim vse skupaj vidim, da sem spet tratil energijo za govor o denarju in vse tisto kar naj bi pomenilo umetnost se je med tem govoričenjem nekam izmuznilo. Veliko je bilo v zgodovini ustvarjalcev, ki so službovali v najnižjih poklicih, zraven pa pisali mojstrovine (npr. Gogolj, Dickens, Kafka… seznam bi bil predolg – sploh, če bi dodal še vse slikarje in glasbenike). Kdor sebe imenuje za umetnika, naj ustvarja zase… Če je resnično dober, se bo zapisal v anale zgodovine, kdor se po spletu nesrečnih naključi ne bo – no, ta pa je tako ali tako ustvarjal zase. Če ti to še vedno ni dovolj, si priznaj, da te vodi bodisi častihlepje bodisi pohlep. Najsi bo to moje slovo od foruma, upal sem, da bo med knjigoljubi manj posvetne omejenosti – kot sem že navajen se je ponovno izkazalo, kakšen idealist sem.
Lp T!
p.s. Z Mrkaićem se prepiraj sam, meni politika in finance ne ležijo preveč – rajši ustvarjam…
>Kdor sebe imenuje za umetnika, naj ustvarja zase…
Primer: živim s skladateljem, dela povprečno 10-14 ur na dan, vključno z vikendi in prazniki, ker je to stvar natanko tiste “notranje potrebe”, ki jo omenjaš, in ker pač ne štanca popa, to pa zahteva kaj več kot nekaj uric po službi … Da lahko toliko in zares dela, je pustil dobro službo, čeprav je bil potem sprva na robu revščine. Velja za dobrega, prejel je nekaj ne brezveznih nagrad, delal za svetovno znanega (ne “pop”) režiserja, poleg tega skoraj ne mine dan, da ne bi prišel kak mejl od človeka, ki mu je ta glasba všeč, z vsega sveta. Zato mi res ni jasno, če je to, da si zdaj od glasbe tudi drzne živeti, tak greh …
Kljub vsemu pa se mi zdi, da je prav, če glasbo, ki nastaja ZDAJ, posluša ZDAJ še kdo drug, knjige bere še kdo drug – po možnosti kak dan prej, preden se dela “vpišejo v anale zgodovine” … Po tvoji logiki tako rekoč ne bi imeli dostopa do sodobne umetnosti … Meni pač ni do tega, da bi prebirala samo Kafko in Gogolja oziroma najmanj sto let starih del … pa če so še tako dobra in vpisana v anale … Hočem brati tudi knjige, ki nastajajo zdaj – razlogov menda ne gre naštevati …
Da ne bo pomote: nasprotujem nepismenim ljudem “z voljo do talenta”, ki jih bolj zanima denar, kot da bi se za začetek naučili vsaj za silo pravilno postavljati vejice. Če drugega ne omenjam.
Na enem pustu mi ni nihče odgovoril zato sprašujem še tu:
Pred leti je kolegica izgubila službo, prosti čas si je namenila pisanju, napisala je boigrafijo znane osebe, veliko stvari sem izvedela o tej pokojni osebi preko njene zgodbe… piše tudi zelo dobre zgodbe – seveda izmišljene (otroške s pesmicami pa tudi za odrasle), omenila sem ji, da bi bilo fanj, da bi jih kdo, ki se spozna na to, prebral, saj se mi zdi res škoda, da take zgobe gredo v koš, saj take zgodbe bi jih bilo treba objaviti, saj veliko ljudi radi berejo. Ko sem ji omenila za objavo, je rekla, da ona se na to ne spozna, da ne ve na koga naj bi se obrnila in, da je za to potrebna verjetno vsaj visokošolska izobrazba, ima pa srednjo in, da ponavadi moraš biti mal med medije znan. Zame je pomembno, da je zgodba dobra, slovnično pravilno in mi je vseeno, kdo jo napiše oz kakšno izobrazbo ima.
Mene pa zanima, na koga bi se bilo treba obrniti, da bi prebral zgodbe in jih ocenil, ali so kaj vredne? Bi lahko dobila kak kontakt? Hvala
Spoštovani Timotamo,
moj namen še zdaleč ni bil pljuvati po drugače mislečih. Mogoče je bil moj odgovor samo preveč ironičen. Na vsak način mislim, da je dialog tudi pogovor med različno mislečimi in da si recimo v t. i. demokraciji lahko privoščimo debatirati in izraziti vsak svoje mnenje. To namreč forum je. Zato cenim, da si mi »poklonil« svoj odgovor. In nikarte užaljeno loputati vrat za sabo, ta forum ustvarjaš tudi ti.
Naj še bolj eksplicitno povem, kaj mislim. To, da ni prav, da se od umetnosti ne da živeti. Tega ne govorim z evrskim simbolom v očeh. Umetniško ustvarjanje je delo in si kot tako zasluži plačilo. Predvsem kvalitetno umetniško delo, čeprav se strinjam, da s točkovanjem kvalitete ne moremo dokazati. Obstajajo pa vseeno kritiški parametri, ki lahko umetniško delo ocenijo in po kakovosti umestijo. In ne merila komercialne uspešnosti – prav ta pa zagovarja gospod Mrkaić. Zakaj lahko astronomsko služi copy writer, ki mora biti tudi ohoho ustvarjalen, dober romanopisec pa ne? Odgovor poznamo. In to je krivica. Pri kulturi se striže denar, založbe so do zunanjih sodelavcev stiskaške, kipar porabi več denarja za material, kot pa zasluži itn. To se mi kratko malo ne zdi prav. In ja, tu bi bile potrebne subvencije za umetniške (po)ustvarjalce, za tiste, ki so kvalitetni, pa ne pritegnejo trga.
Krivica je tudi to, da Kafka, Balzac in še nešteto drugih niso mogli ustvarjati s »polnim delovnim časom« in biti za to primerno plačani. Zakaj bi moral dober umetnik ustvarjati samo za anale, za življenja pa hirati ob starem kruhu in vodi in ponižno čakati, da bodo sto let po njegovi smrti trgovci z umetninami prodajali njegova dela za mastne denarce (glej post Katje10)? Hobi ti seveda lahko predstavlja življenje, kot praviš. Ampak samo, če ti scaganemu ostane zanj po osemurnem delovniku (ko si opravljal delo, ki nima zveze z ustvarjanjem) še kaj energije. Ali je pohlep, če hočeš biti plačan (vsaj za spodobno preživetje, ne bogato) za svoje dobro opravljeno delo?
Pa še to: če se ne ukvarjaš z mrkaići, še ne pomeni, da mrkaići ne ukvarjajo s tabo in ti ne krojijo ustvarjalne usode/eksistence. Ravno zato si ne gre privoščiti samo udobnega ustvarjanja v slonokoščenem stolpu, ampak se je treba žal prepirati tudi z njimi. Seveda na »kulturnem« nivoju.
>Ampak samo, če ti scaganemu ostane zanj po osemurnem delovniku
Pri čemer je dandanašnji delovnik pogosto daljši, povprečen sodobni moški opravi veliko več dela, ki je bilo nekoč izključno ženska domena (ukvarjanje z otroki, gospodinjska opravila …), tudi nasploh je stresnost življenja neprimerno večja … Na drugi strani tudi sodobna zaposlena ustvarjalka nima prav nič več časa in energije kot njeni moški kolegi, kvečjemu manj. Da bi se pa morali zaposleni umetniki povrhu še zavezati samskemu stanu, je pa najbrž malo preveč pričakovati … 😉